Že spet mimo dva dneva brez letenja in kriza je že spet huda. Še najbolj prijazno kaže na Primorskem, samo burja je prepreka (6/10 Portorož, Koper, 10/18 Kovk, ko se začne umirjati). Pavlič nima bolj konkretnih info, Čehovin pa najprej pove, da je v KP Ok, ampak čez pol ure javi v Gračišču burjo 4-5/11 in odsvetuje.

Navijam vsaj za Povlje, pa Erzo noče nikamor (ne da ne more, noče :-)…). Tako se sam odpravim proti Gorenjski, vmes se ustavim pri Sandiju, da mi nadomesti polomljeno klipsno na rukzaku in on je takoj za letalno akcijo. Najprej še razmišljava o Ambrožu, ampak je baza pod Grajcem in gasa na Povlje.

Pod travnikom ustaviva in Sandi zapluži navzgor po travniku. Snega je vsaj 40cm in hitro mi je vroče. Zadnjih 50m tacava vzporedno in še dol in gor, da narediva vzletno pisto 🙂 (=malo razorjeva sneg). Začnem postavljati, ko Sandi ugotovi, da je tangice pozabil v avtu in odlaufa po snegu dol (še malo potaca pisto…). Ko se vrača po hribu gor, sem že pripravljen na start.

Piha nič od nič, potegnem, cota gre lepo gor, ampak nič ne drži. Rinem po snegu dol, dokler lahko, potem pa mi zmanjka gazi, zaplužim v celec in padalo omahne čez mene. Ko nabiram in nosim nazaj gor, je Sandi že pri meni in mi pomaga postaviti drugič. Začutim rahlo sapico gor in potegnem in vlečem in že mislim, da se bom spet zrolal v sneg, pa le nekako posilim in začutim, da me zagrabi. Potem pa me lepo dvigne, tako da preletim drevesa levo ob spodnji jasi. Tako visoko nisem bil tukaj še nikoli. Skozi megličasto ozračje na levo nad spodnjo dolino in nad drevesi vse do križišča, kjer me vzame, potem pa kar drži in drži in pristanem daleč za avtobusno utico.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, Sandi pristane pri utici. Predlagam mu, da gre sam gor po avto (želi si še hoje in gaženja), jaz pa medtem pospravim vso robo.

start je že prekrila megla

Juhuuuu, spet smo leteli :-).

Danes bi bil peti dan neletenja in s tem se nekako ne strinjam. Po Slo bolj ali manj sneži, z višino čisti J napovedno močno narašča (zjutraj na Kovku resnično 9/18 J). Pa najdem na kamerah sonček v zasneženi Ilirski Bistrici. Pa mi je jasno, da grem pogledati na Primorsko, pa bo kar bo. Erzo ne gre (mu je brezupno – pa delo ima, pravi 🙂 ), Mega ne more.

Ko odpeljem iz Lju, že na Brezovici snežni, v  Logatcu se s šleperji prebijamo skozi snežni metež. Moj primarni cilj je Sv.Križ pri Materiji (ki je zadnjič Erzu dal, Mirka zataknil, meni se pa zmaknil) in ko pri Kozini odvijem z avtoceste ne morem verjeti: snežni metež se je spremenil v rahlo rosenje in za Slavnikom je sončna luknja, ki osvetljuje prav moj cilj.

Ko se peljem gor, še vse OK. Se spravim iz civilke, tangice in coto na rame in zagazim gor proti kapelici. V zadnjih metrih pa sonček izgine in prihaja zavesa – sodrasta ploha. Ravno pokliče Erzo (ki me sicer vzpodbuja, naj vztrajam). Veter je na vrhu totalna NULA, jaz pa se nimam kam skriti in le malo počakam, preden pobegnem nazaj dol v avto. Malo vedrim in čakam na tisto sončno luknjo od prej, ampak vse se vedno bolj zapira. Temni oblaki. Slavnik je čisto izginil v bazah, ki pa res šibajo z J na S (ampak pri meni res ni nobenega vetra in to me najbolj moti). Malo še upam, potem pa vedno bolj začnem gledati proti Kozini in Kraškemu robu, kjer pa se blešči svetloba jasnega (?) dne. Končno dam gasa nazaj do Kozine in proti Kopru.

Na Kastelcu ven in na start Osp. Nobenega dežja (kaže, kot da je ravnokar ponehal), skozi živahne oblačke sije sonce, dim iz velikih dimnikov v smeri Trsta se leno zvija naravnost gor v nebo.

Hitro postavim coto in nataknem tangice le malo nižje na položnem travniku in potegnem. Padalo sicer gre lepo gor, ampak vetra ni in noče zagrabiti, sem prepočasen ko skakljam med kamenjem. Pade mi nazaj, ga spet postavim in še enkrat odlaufam. Tu, v spodnjem delu se pobočje malo bolj usloči in padalo zagrabi in že sem v zraku. Samo malo zavjugam v luknjo, potem pa ven nad vas in na pristanek. Pristanem pri (bivšem ?) kampu in potacam po namočenem in blatnem travniku.

Zoranov let

Pospravim, sonce izgine, jaz hitro v vas. Nekaj redkih mimovozečih tudi približno ne namerava ustaviti, zato začnem zvoniti po hišah za prevoz. V petih me zavrnejo: 1.šoferja ni doma, 2.lastnik avta je na operaciji v Valdoltri, drugi ne znajo voziti, 3.nujno delo, ki ga ne more prekiniti, 4.mi ne morejo pomagati, čeprav bi radi, 5.gre ravno v službo (odlično, se vsedem zraven vsaj do avtoceste – ne ne, ne bo šlo, nima časa za ustavljat…). Pri 6.poskusu sem uslišan: zaprisežena planinka se samo pripravi (20 min čakam pred hišo), zalaufa makino in gasa gor na odcep Kastelec – super, hvala ! Vmes začne ulivati kot iz kabla in ko stopim na ovinku iz avta, odložim coto pod drevo, jaz pa poprek čez travnik in gozdiček proti parkiranemu avto, kamor pridem srednje premočen.

Letel sem in sem čisto hepi… Pa vse najboljše Mateji. Sem še malo za njen rojstni dan letel :-)… In nazaj proti Lju mi tudi kaos na zasneženi cesti s 50/h in z desno prehitevajočimi šleperji ne vzame dobre volje…

Danes popoldne ne morem, pa moram zato iti malo prej. Erzu je 12h prezgodaj, se pa nekako uskladiva, da je v današnjem Z (Krim 6/10) in megličasto oblačnem dopoldnevu, najboljša izbira Sv.Ana (če še tam ne bo premočno – v Logatcu pa že rosi in je vse zabito – poroča Mega v zvezi z varianto Slivnica 🙂 ).

Pa sem malo čez 12 pri cerkvici in kar nabija. V takem smo že pospravljali, ampak danes bi vseeno poskusil. Se preoblečem iz civilke in navlečem tangice in raztegnem coto in malo ravnam zidek in hrbtno potegnem in ga kot profesor dvignem nadse in ga ravnam in ne morem naprej, ker res nabija. Skoraj že mislim, da me bo rikvercnlo, pa malo poskočim v luft in me vzame. Pred drevjem me močno dvigne, potem pa po mm lezem naprej (5 v veter). Obrnem malo v desno in padalo pospeši, potem en zavoj v levo, malo piskne, potem pa v desno proti Podpeči in na letališče.

Zoranov let

Ko pospravljam, se najprej zmeniva z Erzom, da ju (njega in Planinška, ki prihaja v goste) počakam. Ampak ko pridem do ceste, dobim prevoz za Preserje in me prijazna gospa (ki pozna vse padalce na Rakitni – Grimšiča, Štuseja,…) dostavi na P. Še 15 min pešaka do cerkvice in že imam svoj avto. Na poti dol začne rositi, veter na vrhu je enak. Ker se mi mudi, Erzu odpovem uslugo, da ju zapeljem gor (če ju počakam in zapeljem gor, je vprašanje, kdaj/če bosta odletela in brez avta na vrhu bi bilo mogoče malce nerodno…

No, izkazalo se je, da jih je bilo potem na Ani več (grupnjak 🙂 ) in da so se kar večkrat zapored zvrstili na njej :-). V dokaz Erzovi trije leti na sposojenem instrumentu (ker je svojega doma pozabil…)

Prvi

Drugi

Tretji

Ampak potem si Nevidni premisli (ko dobi tel.klic) in se odloči, da ne gre na Nanos.

Gorazd ne more požreti besede (saj sta naju konec koncev zvabila sem) in gremo mi 3 v 2 avtih via Razdrto via Vipava stop parking 1 avto via Podnanos na gornja pobočja Nanosa, kjer parkiramo nad Hieronimom in se iz avta prestavimo na travnik.

Vsak postavi na svojem pašniku (piha rahel Z, ki crkuje sorazmerno z zaključevanjem postavljanja). Erzo padalo gor in cop cop cop po pašniku (elegantno naprej v skoraj brezveterju…) in vijuuuu v luft. Pa Gorazd cop cop bumf cop vijuuuu v luft. Pa jaz cop cop hop cop vijuuu v luft. Zavijem malo na levo, potem pa se prlimam za greben na desno in v popolnoma ravni črti proti mojemu avtu dol na zasilnem letališču pri strelišču, dokler hrib ne zavije rahlo v desno proti Turi. Jaz nadaljujem po premici s spuščenimi komandami do cilja (glej spodaj 🙂 ! ).

Zoranov let

Zoranova premica…

Gorazd je na začetku nekaj zgubil in mora odstopiti pred streliščem, Erzo pa je ves čas prliman na steno (pokvari premico – glej spodaj) in šele malo pred Vipavo zavije pravokotno ven nad dolino in pristane pri meni.

Erzov pravokotni Nanos

Potem pobereva še Gorazda in gor po njegov avto.  Erzo vmes izstopi in do mojega povratka nabira suhljad (si predstavljam one slike iz pravljic moje mladosti, ko stara ženička nabira suhljad, da potem zapre kakšnega Janka in Metko v peč – ampak pri Erznožnikih so vegetarijanci – se ni za bat…). Šele doma se zavem, da je bil to moj 900 uradno zabeleženi let 🙂 !!