Za Ulovko na koncu ostaneva od druge skupine samo Boris in jaz. Erzo je z Mirkom že na startu, ko peljeva midva Erzov avto na šoder in z LCjem na vrh (Boris pusti svojega spodaj na križišču).

Na startu naju čaka Mirko, ki kar ne upa potegniti v brezveterje, ker se boji, da ne bo prišel čez. Postaviva midva z Deluxom, jaz potegnem in odletim, takoj za mano še Mirko in Delux. Držim se čisto desno grebena in sem celo na višini Kurena (kar malo višje kot včeraj, vendar si čez ne upam (Erzo medtem pristane na fuzbal placu na Vrhniki).

Erzov let

Z Deluxom pristaneva na travniku ob križišču (kot včeraj).

Zoranov let

Pospraviva, Boris pobere še Mirka in gasa gor po moj avto. Medtem Erzo odleti še tretjo rundo…

Erzov let

Včerajšnje neuspešno čakanje na Primožu in popoldanska ploha danes spodbudita čimprejšnjo akcijo. Vreme je zjutraj kilavo, abstinenčna kriza je huda in Erzo pokliče ob 10h, da se pejmo raje hitro kam dol vreč, sicer bomo najbrž spet izviseli. Ulovka…

Takoj se spokam v avto in gasa Vrhnika. Na križišču v Podlipski dolini se dobiva, Delux se bo priključil na Ulovki. Roba v LC in gor. Na kolovozu se naloži še Boris in po kolovozu do konca.

Ko pridemo na start, je tu vse na frišno posrano, krave, ki tacajo okoli pa so zelo neaktivne (jedalno, sralno so še preveč), saj je trava kar visoka in sploh nepožrta. Skratka start je popolnoma neurejen, poleg tega pa ni še nobenega vetra (ki nažiga 4/8 SZ na Krimu). Erzo se gre pastirja in krave odžene malo stran, ampak ko postavljamo pridejo spet bliže in začnejo ovirati naše aktivnosti. Boris danes čevlje ima (včeraj jih je namreč pozabil in je bil na štartu v copatih – kar je sicer običajno, ampak odleti pa vedno po standardih – v čevljih 🙂 ), je pa pozabil karabine za sedež. Še dobro, da imam jaz več kompletov opreme v avtu: hitro odšibava po moje tangice. Ko sva nazaj, Erzo ravno odleti. Jaz prevzamem vlogo pastirja, vržem nekaj kamnov bližnjim kravam v glavo in zatulim in imava mir, da postaviva do konca.

Ko potegnem in odletim, krave ponorijo in v stampedu oddirjajo po hribu dol. Boris je takoj za mano. Ob pobočju desno, vario malo zajamra, ampak premalo, da bi šel čez Koren proti Vrhniki, zato zavijem proti Podlipski dolini in pristanem malo za Deluxom na travniku pri križišču, kjer je Erzov avto.

Zoranov let

Erzo javi, da je pristal pri šoli na Vrhniki in ko pospraviva ga greva iskat.

Eerzov let

Vsi zadovoljni, ker smo rešili dan, se odpeljemo gor po LC, Boris tu prestopi v svoj avto in razlaz (meni se že mudi k zobarju ob 13h, pri katerem potem sedim na stolu približno toliko cajta, kot sem ga porabil za dopoldansko  letalno akcijo) …

Ker popoldan in čez vikend ni več časa za redno letenje, moram izkoristiti preostanek dopoldneva. Zaradi zemeljske logistike pokličem mlado mamico, ki je za, mora pa še preveriti kako je z željami njene tašče, ki je na obisku in to naredi kar online, ko se pogovarjava po telefonu. Slišim, kako tašča pove, da bi ji bilo v veliko veselje iti na Krvavec, saj tam še nikoli ni bila in tudi padalca še ni videla odleteti, pa še lep izlet z vnukinjo bi bil – vse skupaj bo odlična zgodba za njene prijateljice ob kavi za nekaj naslednjih tednov…

Vse tri generacije poberem pred hišo in gasa pod Ambrota. Spodaj piha komaj kaj, za Abrota pa javlja Micika 6/9 JV. Tudi za zgoraj internet pove 20/30 V, torej bo zgoraj močno. Ko se pripeljemo do hotela tu ni ne duha ne sluha o tem silnem vetru, čeprav na trenutke res prbije. Tašča delno uživa v razgledu, vnučici in kravicah, ki se pasejo, midva z mamico si privoščiva kavico na verandi. Veter se ne spremeni (torej občasno prbije, globalno varljivo mirno…). Po kavici se z robo zložim pod hotel in začnem postavljati. Pride tašča, ker mora videti stvar od blizu. Lepo postavim, veter piha lepo gor in že hočem potegniti. Pa pride tisti občasni prbitek, ki pihne  desne  ob pobočju (torej SZ smer !?) čeprav je globalni veter V, v naslednjem trenutku pa mi posvaljka padalo navzdol (od zadaj). Vprežem taščo, da bo imela kaj od padalstva tudi ona in ji razložim, kako naj ga nazaj postavi in razprostre. Ko to naredi, se zgodba ponovi še enkrat…

Končno ne pihne od nikoder in potegnem in sem v zraku. Ampak glej ga, zlomka. Namesto, da bi se lepo vzdignil v zrak, me nese kar dol po pobočju, tik nad tlemi ! Ko že mislim, da bom moral pristati nekje tam pri zgornji postaji, me le malo vzdigne in grem čez rob. Hočem čim prej ven, pa gre samo dol (-4). Zdaj mi je jasno, o čem je predvčerajšnjim govoril Edo! Če bo šlo tako dol, še do travnikov za Grajcem ne bom prišel. Končno sem mimo pobočja Zg.poseke na levi in tu se curjenje malo umiri. Zavijem levo proti Ambrožu in vidim, da klobasa res stoji vodoravno, paralelno s pobočjem (veter obteka ves hrib, za Kržiščem pa so vse do Krvavca močni rotorji, ki očitno tlačijo dol v kotanjo pod žičnico – čeprav v zraku doslej ni bilo zelo razburkano…). Nad travniki pod Ambrožem se zadeva stabilizira, čutiti je V, občasno celo malo piskne navzgor, ko pa pridem nad Grajca, pa začnem tudi nabirati. Občasno zavrtim, jadram ob pobočju in čakam, dokler ne vidim, da se tri generacije peljejo proti pristanku, potem pa se odpeljem na pristanek tudi jaz.

Zoranov let

Na pristanku ni žive duše, razen Belgijca, ki sprašuje po razmerah, pa mu svetujem, da naj gre raje na Gozd… Ja, zdaj mi je res jasno, o čem je govoril Edo predvčerajšnjim približno ob tej uri na pristanku :-).

Danes imam gužvo in niti veter ne uspem pogledati. Erzo danes ne (d.o.), Mega šele po 15h. Manca se prijavi v jato ravno ko vstopam zobarju pod sveder in ji predlagam, naj uskladi logistiko med mojim mučenjem. Ko me spustijo s stola, je ura 13.30 in Manca je že vsa nervozna parkirana na Vrhniki. Takoj odšibam tja in vmes ugotavljava, kam. Delux bi šel ob 16h na Lijak. Povsod je močan JZ, le na v nižinah na Primorskem se obeta malo manj vetra. Manca predlaga Osp, potem pa na Lijak, če ne bo nič na Ospu (pa tudi če bo).

Startava z LCjem, Manca najprej sporoči Deluxu, ki v tistem trenutku ne trzne (je šele začel procesirat, pogovor pa je bil krajši od 3min. 🙂 ), potem pa še Megu, ki pa se je ravno sprostil… Manca ga najprej naroči na izvoz Logatec, potem pa se le uskladimo in ga pobereva na lepem, prašnem, domačem šodru na Uncu. Gasa na Osp. Na štartu piha ravno prav. Mogoče malo z desne (preveč Z), ampak ni panike.

Z Manco postaviva, najprej potegne ona, pa sesuje, potem pa še jaz in med vzletanjem mi Mega vpije, da imam vozel na komandi. Res in malo me vleče v levo, dokler ne podaljšam roke in uskladim. V zraku je živahno, najprej malo dvigne (za 100m nad štart), gunca naprej in nazaj in sem in tja (ne vem, ali ima tudi zafeclana komanda kaj pri tem 🙂 ), potem pa pridem nad plezališče in me samo požre dol. Z vetrom je 45 proti viaduktu in ko obrnem, da bi začel pristajati, me niže doli še malo rikverca, tako, da ne morem pristat na standardnem travniku V od vasi, ampak najdem enega manjšega še malo bolj V med trtami.

Zoranov let

Ko pospravljam, mi povedo po postaji, da prihaja Boris, ki bo kar mene pobral. Mega je tudi šel v luft in ko pride Boris do mene, ga ravno vidiva v zraku, potem pa toplanda. Boris me uči zlagati Rooka, Manci pa je malo premočno in preživahno in predlaga bližnji Socerb, nad katerim jadrajo.

Na poti gor se Boris odloči, da bi imel nov start in ko se srečamo na cesti, Mega odpelje Borisa nazaj na Osp

Borisov let

Midva z Manco pa na Socerb. Tu je množica domačinov, na startu in v zraku. Počasi se pripravljava in čakava na vrsto, veter je konkretno močan in eni elegantno odletijo, drugi pa manj elegantno. Vmes motijo še tretji, ki pristajajo kar na startu (tisti bolj zadaj ne motijo) in četrti, ki ne pristajajo, ampak samo kažejo kakšni frajerji so in se samo z nogo dotaknejo tal in spet odženejo v luft in naprej drajsajo tik nad tlemi in motijo ostale, ki bi želeli odleteti. Midva ugotavljava, da je med tem dogajanjem veter pojačal in da so vmesna šibka obdobja vedno bolj redka (4,5/10,6 kaže sedaj merilec).

Manca sicer enkrat dvigne, pa ji ga sesuje in spet postavlja. Med čakanjem prideta tudi Mega in Boris s Tomom Pavličem. Mega hitro postavi in starta, jaz čakam in poskušam, pa mi je premočno za nazaj, naprej pa mi ga tudi sesuje. Boris pride in mi da nekaj nasvetov, predvsem, pa naj bolj zadaj vadim hrbtni start. Mega pristane na startu, jaz se ob nekaj neuspelih dvigih prestavim bolj nazaj in tu res nekajkrat dvignem. Pomagata še Mega in Manca in končno mi enkrat približno rata in potem je seveda škoda, da ne bi speljal do konca in odletim.

Potem pa je naslednje 3/4 ure sama poezija. Vozimo sem in tja, izogibamo drug drugemu, za Borisom se odpeljem čisto do Grada na Socerbu, nad vasico obrnem, vmes malo zavrtim in naberem nad 600m (tile domačini samo drajsajo sem in tja in skoraj nič ne vrtijo !?) in tako naprej in naprej. Pavlič toplanda, malo za njim tudi Boris, vmes je startala Manca, ki tudi lepo jadra sem in tja. Ko sonce že počasi zahaja, se Manca odpelje nad start in elegantno pristane, malo za njo pa tudi jaz stopim na tla na startu.

Zoranov let

Čudovito ! Ko se padalo uleže na tla pride Mega in pove, da ga imam strganega pri eni celici in takoj grem po samolepilne nalepke v avto, da zaflikamo rano (ubogi Rook, še čisto nov je, pa že rabi operacijo…).

Borisov Socerb

Borisove fotke: /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1042493&fphotos

Ko pospravimo, še na zaključno pijačo v Kozino in ob 22.30 h sem v Lju.