Ker Erzo še ne ve, ali bo dobil štop in kakšna bo (če sploh bo) rešilna kombinacija, se bolj obotavljam z vrnitvijo v LJ (saj me bo mogoče na koncu rabil…).
Gledam veter in dimčke na Vrhniki in se mi zdi, da bo danes idealno na Žažarju. Pa LC kar sam zavije tja.
Na sedelcu super, na vrhu pa sploh. Močno, ampak smer je idealna. Dim odpadkovne kurbe na gorišču, nahajajočem se na prednjem griču je fenomenalen pokazatelj pravilnosti moje odločitve (res ga precej polaga proti meni, zato je pa prava smer lepše vidna).
Postavim cota komplet v zahajajočem soncu, potegnem v prvo hrbtno in me v prvo potegne v luft nad tlemi proti Z robu gradišča Gradišča. Ker se tja ne bi rad odpeljal, nekako prekinem in ponovno postavim.
V drugo potegnem naprej in sem že pred robom ravnega platojčka v zraku. Najprej kaže, kot da bom celo lahko nabral (vario veselo popiska), ko pa pridem nad drevesa, samo potonem v dolino spodaj, kjer pa zaradi zahajajočega sonca in prej omenjenih rezultatov kurbe ne vidim ama baš ništa. Zavijem po dolgem v dolinico in nekako le poskeniram pobočja in pristanem kot profesor ob dnu dolinice.
Zoranov novnov Žažar
V četrtem poskusu zaključil projekt Žažar in vesel za dva radia (prvi je še iz prejšnje zgodbe). Robo nesem do ceste in gor po LCja ob Erzovi info, da je že doma na peči (ali pa pri hladilniku 🙂 ).
Super je bil tale današnji dan !!!!
