Danes moramo pa že prej: vreme idealno za letet na Kras (pravi Ščuka…) in seveda je izhodišče Lijak. Dobimo se na šodru na Uncu, Špela je z Borisom, torej je zemeljska logistika rešena. Pa še Erzo, Mega in jaz v njun avto in gasa na Lijak. Na štartu ni gužve in Kraševci ravno startavajo (Ščuka, Marko in Gorazd). Tudi mi postavimo v neznosni vročini, piha kar konkretno. Najprej Mega, pa Erzo, pa jaz hrbtno nekaj poskusov, tako da je vmes že Boris, pa jaz. V zraku živahno in močan Z. Najprej malo naberem nad startom, pa do dežurca V od starta, ki je zelo razrukan, iščem sem in tja in končno naberem nad startom do 1100 in potegnem proti Zmajarski. Špela javi, da sta Erzo in Mega na tleh po neuspelem priklopu Krasa.
Erzov let
Najprej naberem nad vojašnico, potem pa še nad Zmajarsko do 1200, več mi ne gre in potegnem naprej. Ker je Z zelo močan, najprej lepo kaže, vendar sem vseeno prenizek in me požre pod greben, ko pridem okoli roba. Potem pa se začne telovadba sem in tja in gor in dol (bolj dol, kot gor) in z vetrom šibam 55, ko pa zavrtim nazaj, ko se mi zdi, da bi lahko kaj nabral, pa me samo zagunca (rikvercne ?). Zato se obrnem spet z vetrom in upam, da me bo odplaknilo mimo Čavna. Pri zadnjem robu pred Lokavcem sem že zelo nizko, pa me le toliko privzdigne, da me odplakne čez in potem na drugi strani tonem dol in pristanem na travniku med Lokavcem in Ajdovščino.
Zoranov let
Z Erzom se uskladiva po postaji in ko pospravim, je Špela z Erzom že pri meni. V Ajdovščino po Mega (ki se vrača z avtobusom izpod Lijaka, kamor je zdrvel na drugi poskus, ki pa se je izkazal kot nesmiseln zaradi spremembe vremenske situacije) in mimo Vipave proti strelišču, kjer je pristal Boris.
Borisov let
Ščuka je še vedno v zraku, Marko scuril, Gorazd v Ilirski.
