by ·2 komentarja

Erzo, Mega in Urednik gredo z vlakom ob 9.50 na Lisco (urejeni lokalni transferji do starta, predvideno pa je itak, da bodo odleteli kar domov 🙂 ), zame je to prezgodaj (pa tudi malo dvomim, da bi priletel kaj bliže Ljubljani 🙂 ), tako, da se z Damjanomo odločiva za tradicionalnega Ambrota. Damjan je za okoli 14h, potem se nama pa bo pridružila še Mateja (danes obvezno testira padala).

Pod Ambrotom ni žive duše, v zraku ni žive padalske duše (samo dve zmajarski duši), žičnica ne obratuje, tako da se po krajšem modrovanju odpeljeva z mojim gor. Rampa odprta, cesta suha do vrha in ko stopiva ven, kar nažiga JZ. Ker je proti Zvohu in naprej proti Grintavcu precej črnih oblakov in čisto zabasano, se obrneva v drugo stran (kamor bova letela) in tu je kar sprejemljivo: na modrem nebu kumuluski, ki šibajo od JZ. Ker je zelo močna svetloba, opažam pri gledanju naokoli, da je res nekaj narobe z mojimi očmi, kar se mi dozdeva zadnjih nekaj dni (mislim z levim, z desnim, kjer sem nazadnje videl polno sliko pred 27 leti, je vse enako). Najprej hočeva postaviti spodaj na pobočju, pa naenkrat obrne na čisti Z s strani po pobočju.. Odneseva malo viče na platojček in postaviva – in spet pihne po pobočju gor. Ker si ne namerava premisliti, odneseva spet dol.

Damjan v kar močnem vetru dvigne hrbtno in lepo odleti, jaz pa takoj za njim, vendar mi ga močnejši sunek sfedla in popolnoma zamota. Damjana dvigne po liftu gor in ga kar dviguje in dviguje in po radiu javi, da bo šel raje kar ven, ker je močno in razrukano. Medtem, ko razmotavam padalo, si maham z rokami pred očmi in ugotavljam, da mi res manjkajo kosi panorame na levem oču in da je definitivno nekaj bolj narobe, kot sem si mislil… Ko pride Damjan nad Grajca (skoraj v isti višini), javi, da je tu bolj mirno in da bo ostal kar tam. Jaz končno namestim padalo in ko hočem potegniti, ugotovim, da zdaj ni več skoraj nobenega vetra. Končno le pihne malo močneje, da hrbtno potegnem in odletim.

Vendar me ne dviguje, kot prej Damjana, ampak kar konkretno tonem (je pa res čudno: kar neke luknje, ko kar padem dol, gor pa samo na trenutke). Zavijem nad Zg.poseko in tu mi prvič konkretno zagrabi. Naslednje pol ure se borim okoli starta in čeprav naberem nazaj do 1700, je treba kar delati v majhnih mehurčkih in ozkih in močnih dviganjih in sploh ni užitek… Damjan javi, da je pristal, jaz pa se počasi odpeljem proti Grajcu (mogoče bo bolje…) in do tja pošteno zgubim višino. Ko že pridem pod Grajca, spet najdem močno dviganje ob JZ pobočju in naberem do 1200. Damjan javi, da gre gor na Ambrožarja peljat zmajarja, pa da bo še enkrat odletel. Ko ga čakam, še enkrat zgubim vso pridobljeno višino, pa spet naberem, ravno ko Damjan starta. Je zelo nizko nad travniki in se mi zdi, da bo težko prišel čez. Medtem, ko leze proti sprednjem robu, tudi mene naenkrat splakne dol in pred Grajcem sva skoraj skupaj. Od tu pa samo še v nekaj zavojih na tla, kjer se zbirajo množice (predvsem Sandijevih in IFly-jevih tečajnikov).

Zoranov let

Ko pospravljava, pride Mateja, ki dobi takoj prevoz gor (punce !! 🙂 ). Midva pa počasi gor po moj avto in k Tonaču čakat Matejo. Oba ugotavljava, da je bilo danes res čudno (meni se celo zdi najbolj čudno, odkar letam tu okoli…).

Ko Mateja končno pride, pove, da je bilo lepo in še kar mirno in da je super zadovoljna s testiranim padalom, ampak, da vseeno pričakuje od svojega bodočega padala še nekaj več 🙂

by ·Komentarji so izklopljeni za 120504 Potoška gora P729 12:11:56

Z Maretom se že zjutraj slišiva in odločiva za hodalno-letalno akcijo (=turno letenje=hoja na hrib in let) Zaplata ali Potoška (J od Ljubljane bo že močnejši JZ, ki bo čez dan samo še jačal). Takoj, ko me Mare pobere pred blokom, že začnem navijati za kakšno novo varinato, kot npr. Polhograjska Grmada (tam je tud štart na zahod…), ampak Mare se ne da, in šiba v Preddvor (“tam bova vsaj (skoraj) ziher letela…”).

Na ovinku pri penzionističnem gradu pustiva avto. Mare potrpežljivo hodi ob meni do vršnega travnika, kjer odbrzi naprej (“da se bom preoblekel in postavil padalo…”). Slaba 1,5 ure hoje. Na štartu piha rahlo gor in hitro postaviva v lepem sončku in oblakih, ki šibajo čez naju (občasno bolj temni, občasno lepe kremšnite). Mare dvigne padalo in odleti prvi in ga takoj dvigne nad start, meni pa ga v prvo podre na stran in ga šele v drugo – hrbtno, zadovoljivo dvignem in odletim.

Najprej malo potonem (kar sem pričakoval, saj sem z N4), potem pa najdem krasno dviganje, ki me z 2,8 precej razburkano dvigne 100m nad start (na 1300). Tu se neha in padem ven, malo potonem in spet najdem dviganje še enkrat malo bolj zunaj, je kar precej živahno (vsaj pod mojim 23m2 Nuptsejem imam tak občutek), potem pa odreže in tonem samo še dol (tudi s 4,2). Poskusim se nasloniti na Kozjek, pa nič ne dela, ali pa sem že prenizek in samo še zapeljem na pristanek pri jezeru.

Zoranov filmček
 
 

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane še Mare (ki je lepo nabral in peljal že nad Kališčem), ki potrdi, da je bilo tudi zanj živahno, preveč za nadaljevanje proti Storžiču. Pri hotelu počakam, da gre Mare po avto in pride nazaj, ravno, ko uspe kelnerca priti po naročilo. Medtem kliče Damjan iz službe (očitno je že nazaj s svoje 700km kolesarske avanture na Korziko), ki bi tudi malo letel. Malo pomodrujeva in popijeva in proti LJU.

Mare me odda Damjanu ob avtocesti pri pokopališču na Šmartnem. Tudi Damjan je za Polhograjsko Grmado in že šibava proti Polhovemu Gradcu.

Pri kmečkem turizmu Mežnar pod cerkvico Sv.Uršule pustiva avto in (jaz počasi) gor na greben in do Z starta. Naslednjo debelo uro ali še več modrujeva in opazujeva veter, ki nabija v sunkih. Tudi vse postaje po Sloveniji že javljajo, da je močno, Erzo se vmes informira, kako in kaj se dogaja in tudi potrdi, da res močno piha, ko se končno le predava in odpraviva dol. Ker je ura že proti 17, imam zadosti za danes in Damjan me dostavi do doma. Sam še razmišlja, da bi z Matejo vendarle šla na Strmco, če bo Mega javil, da ni premočno.

Vmes Erzo javi, da gre na Vremščico (“Ščuka pravi, da mogoče pa bo…”) in kasneje se izkaže, da je res bilo (4 taktični štarti spodnji-zgornji-zgornji-spodnji, za nabiranje kilometrine…).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Okroglek P726 12:57:01

Praznikov je počasi konec in začenja se spet vsakodnevni ritem. Zato že zjutraj začnem klicariti naokoli. Napovedan je močnejši JZ. Erzo je nasičen letenja (čez praznike so bili zelo aktivni) in nekako nima prave volje, Mega lahko šele popoldne, Mateja tudi, ker je že polno delovna, Mare pa ima danes in jutri še dopust in je željan letenja.

Poberem ga pri Toplarni. Najprej se pogovarjava za Ambrota, vendar me kar ne vleče. Ko pa pomislim na Pivško misijo izpred praznikov, me kar potegne in ko pokličem Erza, je tudi on za.

Kmalu se že peljemo proti Pivki in skozi Trnje proti prvemu cilju: Veliki Okroglek nad Petelinjskim jezerom. Pot že poznamo (tudi brez tablice). Na travniku piha mogoče malo s strani (leve), vendar je dosti bolje kot zadnjič. Mare se odloči, da ne gre in bo šofer in starter. Erzo razgrne nad žicami električnega pastirja, meni se pa zdi bolje pod njimi in ko postavim, Erzo ravno potegne. Najprej je malo dvomljivo, ali bo prišel čez žice, potem pa ga malo dvigne in lepo zdrsi kakšna 2 m nad njimi. Zavjuga sem in tja in že pristane v travnati ravnici suhega Petelinjskega jezera.

Malo počakam, da spet pihne in potegnem in kar malo potečem, da me dvigne. Zavjugam sem in tja in sem že nad Erzom in ko pristajam, JZ močno potegne čez jezero, tako da me še kar malo dvigne in zadrži v zraku predno pristanem.

Zoranov filmček
 
 

Zoranov let

Ko pospravljava, Mare že offroad drvi k nama čez jezero (ampak ni problema, baje so tu včasih pristajali avijončki…).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Sv.Trojica

Jaz sedaj navijam za Sv.Trojico in ker imamo prvi let pod streho (novnovnov) je tudi Erzo za, čeprav se boji, da bo pihalo. Najprej si pogledamo travnike za pristati in čeprav ne pridemo do največjega in najlepšega, smo zadovoljni in gor. Še enkrat mimo Okrogleka in okoli celega hriba na sam goli vrh ob cerkvici.

Ko stopimo ven, se najprej Erzo javi za šoferja (on to že ima in mu ni treba…), ko pa vidimo kako občasno močno pihne (že kar Z in celo SZ) v sunkih, se Mare odloči da ne gre in bo spet šofer in starter. Erzo takoj postavi, malo počaka in odleti. Lepo ga drži, dokler gre naprej, ko pa zavije proti levi, ga ekspresno odnese nad travnike pristanka.

Zoranov filmček

 
Medtem postavim tudi jaz. Po telefonu me ponovno kličejo iz službe (kjer je vse sesuto in rešujemo firmo…) vmes pa vidim, kako gre Erzo po liftu dol in stoji na mestu ali pa ga celo malo rikverca. Ko zaključim pogovor, Erzo pristane za robom, kamor jaz (ki sem že pripet) ne vidim. Mare ga spremlja od cerkvice in pride javit, da je lepo pristal in da naj, glede na videno, raje pospravim. Malo še cincam (v takem smo že leteli, pa to bi bil moj novnov…), ko pa tudi Erzo po postaji javi, da je bolje če to prišparam za drugič, ker je bilo vsega po malem, pospravim z Maretovo pomočjo in gasa dol po Erza. 
 

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Tuščak P727 16:16:34

Do Knežaka in v Bač in na ovčjo farmo in pozdravimo Megovega psa in mimo mlade ovčje mamice z dvema dvodnevnima backoma (Erzo: dvojčici) direkt na sam vrh po traktorskem kolovozu in vršnih travnikih (imamo dovoljenje od gospodarja od zadnjič). Parkiramo in pešaka še 100m do roba.

Piha Ok, oblakci šibajo, Erzo že postavlja, Mare in jaz tudi, Erzo odleti in malo zavjuga. Jaz ugotovim, da sem pustil instrumente v avto in gasa po njih in ko prihajam nazaj, Mare ravno dvigne in prevrne padalo v bližnje trnje. Naslednje četrt ure rešujeva padalo iz trnja. Pomagam mu ga postaviti in se pripravim tudi sam.

Mare lepo potegne in tokrat brez trnja odleti. Jaz takoj za njim. Erzo svetuje naj greva v desno na SZ rob in res tu kar drži. Mare malo drajsa sem in tja, jaz tudi in ko pihne malo močneje, celo naberem. Mare v močnem SZ vetru pristane pri Erzu, jaz pa še kar jadram in malo zavrtim in malo bolj zunaj nad konji spet naberem nekaj metrčkov, potem pa me spusti in pristanem pri njiju.

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Mare zadovoljen odlaufa gor na hrib po avto, midva pa medtem pospraviva padala (Maretov in moj novnov, Erzotov pa nov vsaj letos).

Gasa naprej. Na Šilentabor, ki je ob poti. Ko pridemo na rob, piha kot pr norcih. Sedimo in Erzo klicari po info naokoli (Ščuka je seveda odletel z Brestovice do Lijaka, prasec 🙂 …). Mega javi, da je na Strmci OK in da bo šel v zrak.