Ko pridemo pod poseko, ravno nekdo pelje Damjanov avto dol in tako je jasno da bom odletel. Na štartu ravno postavlja Konrad, ostali pa se prav počasi začnemo pripravljati in opazujemo ne preveč rožnato situacijo: na desni strani trakci gor, z leve piha V, trakci na levi mirujejo ali malo dol. Samo, ko malo prebije termika, se usmerijo vsi gor. Konrad odleti zelo neelegantno in ga na izhodu kar zaustavi. Obrne na V in izgine iz vidnega polja (sploh mojega 🙂 ). Damjan javi, da je pristal in naj kar v miru odletim, čeprav sem že skoraj odločen, da naj pride gor in pospravim in se zapeljeva po moj avto na vrh. Jaz sem bil sicer prvi pripravljen, pa se kar ne morem odločiti. Postavi še Guido in Uki. Saša in še en, ki sta ravno prišla, pa sploh nočeta začeti postavljati. Tudi Guida malo zanese pri startu in se odpelje naravnost ven, saj Konrad javi, da je ob Ambrožu popolnoma neužitno, proti Apnu pa da se da kar lepo nabirati. Uki lepo odleti in takoj zavije levo brez večjih premetavanj.

Potegnem in sem lepo v zraku in ni nobenega pričakovanega rukanja pri izhodu iz poseke, zato pa začne splakovati in rukati takoj za tem. Odpeljem se proti levi v smeri Apna in nekje na sredini se končno malo umiri in ujamem lepo dviganje. Naslednjo uro je bilo sicer kar živahno, sem pa ujel nekaj lepih stebrov, tudi močno potonil (ves čas brez varia, kar sploh ni bilo tako slabo) in na se na koncu odločil, da grem dol, sicer bo Damjan (če me še sploh čaka…) počasi zgubil živce, saj ima svoje plane za zvečer.

Zoranov let

Ko pristanem, ne morem verjeti, da me še vedno čaka (hvala Damjan 🙂 ), mi pomaga pospraviti in me odpelje do antene, od koder odpešačim na vrh po avto. Ta drugi let je le malo popravil vtis današnjega dne, čeprav sem pričakoval vse kaj drugega.

Po poti dol se slišimo z Megom in Erzom, ki pove za današnjo predstavitev Malinovega preleta Alp do Salzburga. Predavanje je pa super ! 🙂

Prvi dan iz bolnice imam grozno gužvo v službi in začnem klicati šele okoli 11h. Erzo je že v akciji: z Borisom in drugimi že na poti na Žusem. Mega je danes out, Mateja in Damjan tudi, Manca ZA. Še zadnje nujne stvari rešujem ob 14h, ko Manca že priganja. Pod Ambrotom sva ob 15h in zgleda kar OK, za razliko od podatkov, ki pravijo drugače: gori močan S nad vso SLO, na Ambrožu meša od V do Z, na Gozdu piha 3/6 SZ (!), na vrhu Krvavca malo SZ pa malo V…

Greva do Ambrožarja in tu je tudi lokalno čudno: lepe bazice na nebu, ki kar mirujejo (?), zgornja klobasa v 5 min. zamenja smer iz Z na močan V, spodnja pri postaji pa kaže močan Z (!). Sandija po telefonu zanima, kako je zadeva primerna za tečaj, pa pride še Konrad in tudi zmajuje z glavo, pol gre pa na pir k Ambrožarju, da bo vidu, kako se bo situacija razvijala. Zadeva pa se ne razvije, ampak zavije v obliki nenadnega vrtinca (dust devilček, kot takrat na Slivnici), ki pomete po parkirišču ob močnem vršanju okoliškega gozda.  To meni zadošča. Po par minutah se poslovi Konrad (gre v dolino), midva z Manco pa na Zavrh…

Med potjo pokličeva Ukija, ki ravno prihaja na start in javlja, da zgleda zelo obetavno. Čez slabo uro sva na Vrhniki (vsak s svojim avtom). Po postaji Uki javi, da je v zraku super, da je čez 1500 in kar drži. Presedem k Manci, na vrh in s kramo na start. Tu komaj kaj piha, občasno kratek močnejši sunek (1,2/2,6 izmerjeno z mojim novim darilnim vetromerom !!! 🙂 ),  je pa smer vetra idealna. Manca se odloči, da ne bo letela in mi pomaga postaviti padalo.

Počakam, da eden od sunkov malo poneha in potegnem. Na mestu stopim v zrak in malo me celo dvigne takoj po startu. Zunaj mi rahlo piska gor in zavijem naprej desno, pa neha, obrnem levo in dobim rahlo dviganje. Zavrtim proti slemenu na levi in v nekaj obratih sem nad grebenom. Že mislim, da bom super nadaljeval in pobral, ko se dviganje neha in ko iščem na istem mestu kot prej, ni tu nič več. Samo še tonem, malo vijugam, in na koncu pristanem pri Škorpijonu.

Zoranov let

Sem pa danes letel 🙂 in bilo je krasno mirno in uživaško (sploh po 1 tednu zaprtega oddelka – končno spet na odprtem 🙂  ). Ko pospravim, je Uki še vedno na 2000 tam nekje nad Sv.Ano (že več kot 2 uri v zraku !!)  in sploh ne gre dol 🙁  .

PRVIČ sem bil dober v toliko, da sem nad tlemi pokazal Deluxu, manj Agvju kje gre gor. Hvala prvemu sosedu uradnega pristanka, ki me na mojo prošnjo zapelje nazaj gor.

Eerzov 1. poskus

DRUGIČ, gre gor že na polno in takoj, a zame je meja danes 1500. Hvala Darku in ženi, ki me ponovno dostavita na štart.

Erzov 2.poskus

TRETJIČ, vsaj mal sem se peljal če že do baze ne znam. Hvala vsem današnjim voznikom in Slovenskim železnicam za dostavo v Šentjur.

Erzov 3.poskus

Pa še Deluxov edini let:

Borisov let

ful je blo dobr, pa policija me je prišla pogledat, pa me ni hotla pelat proti civilizaciji, sem moral peš.

Pa še  slikce:  /olc/index.php/forum/gallery/982144

Andrej Erznožnik: peš 4 km kar napiši; ti gre pohvala za tak taktični  premik [17.05.2012 22:26]

• Andrej Erznožnik : in sem moral trikrat na štart, da sem zbral 34.1 km! in te danes nažgal za 0,3 km [17.05.2012 22:27]

Prvič nad Drežnico pred 12h (kot Suša včasih) in skupaj en steber z beloglavcema na 5 m. Tam na meji je zahodnik prbijal, da me je kar minilo in sem šel nazaj. Prav kičasto, kako te je vsak oblak pobral gor, če si se le namontiral spodaj. Nazadnje se mi rata skopat nad Pokljuko in zbrat pogum, da se zapeljem po Krmi dol.

Erzov let

Deluxov let

Erzo, Mega in Urednik gredo z vlakom ob 9.50 na Lisco (urejeni lokalni transferji do starta, predvideno pa je itak, da bodo odleteli kar domov 🙂 ), zame je to prezgodaj (pa tudi malo dvomim, da bi priletel kaj bliže Ljubljani 🙂 ), tako, da se z Damjanomo odločiva za tradicionalnega Ambrota. Damjan je za okoli 14h, potem se nama pa bo pridružila še Mateja (danes obvezno testira padala).

Pod Ambrotom ni žive duše, v zraku ni žive padalske duše (samo dve zmajarski duši), žičnica ne obratuje, tako da se po krajšem modrovanju odpeljeva z mojim gor. Rampa odprta, cesta suha do vrha in ko stopiva ven, kar nažiga JZ. Ker je proti Zvohu in naprej proti Grintavcu precej črnih oblakov in čisto zabasano, se obrneva v drugo stran (kamor bova letela) in tu je kar sprejemljivo: na modrem nebu kumuluski, ki šibajo od JZ. Ker je zelo močna svetloba, opažam pri gledanju naokoli, da je res nekaj narobe z mojimi očmi, kar se mi dozdeva zadnjih nekaj dni (mislim z levim, z desnim, kjer sem nazadnje videl polno sliko pred 27 leti, je vse enako). Najprej hočeva postaviti spodaj na pobočju, pa naenkrat obrne na čisti Z s strani po pobočju.. Odneseva malo viče na platojček in postaviva – in spet pihne po pobočju gor. Ker si ne namerava premisliti, odneseva spet dol.

Damjan v kar močnem vetru dvigne hrbtno in lepo odleti, jaz pa takoj za njim, vendar mi ga močnejši sunek sfedla in popolnoma zamota. Damjana dvigne po liftu gor in ga kar dviguje in dviguje in po radiu javi, da bo šel raje kar ven, ker je močno in razrukano. Medtem, ko razmotavam padalo, si maham z rokami pred očmi in ugotavljam, da mi res manjkajo kosi panorame na levem oču in da je definitivno nekaj bolj narobe, kot sem si mislil… Ko pride Damjan nad Grajca (skoraj v isti višini), javi, da je tu bolj mirno in da bo ostal kar tam. Jaz končno namestim padalo in ko hočem potegniti, ugotovim, da zdaj ni več skoraj nobenega vetra. Končno le pihne malo močneje, da hrbtno potegnem in odletim.

Vendar me ne dviguje, kot prej Damjana, ampak kar konkretno tonem (je pa res čudno: kar neke luknje, ko kar padem dol, gor pa samo na trenutke). Zavijem nad Zg.poseko in tu mi prvič konkretno zagrabi. Naslednje pol ure se borim okoli starta in čeprav naberem nazaj do 1700, je treba kar delati v majhnih mehurčkih in ozkih in močnih dviganjih in sploh ni užitek… Damjan javi, da je pristal, jaz pa se počasi odpeljem proti Grajcu (mogoče bo bolje…) in do tja pošteno zgubim višino. Ko že pridem pod Grajca, spet najdem močno dviganje ob JZ pobočju in naberem do 1200. Damjan javi, da gre gor na Ambrožarja peljat zmajarja, pa da bo še enkrat odletel. Ko ga čakam, še enkrat zgubim vso pridobljeno višino, pa spet naberem, ravno ko Damjan starta. Je zelo nizko nad travniki in se mi zdi, da bo težko prišel čez. Medtem, ko leze proti sprednjem robu, tudi mene naenkrat splakne dol in pred Grajcem sva skoraj skupaj. Od tu pa samo še v nekaj zavojih na tla, kjer se zbirajo množice (predvsem Sandijevih in IFly-jevih tečajnikov).

Zoranov let

Ko pospravljava, pride Mateja, ki dobi takoj prevoz gor (punce !! 🙂 ). Midva pa počasi gor po moj avto in k Tonaču čakat Matejo. Oba ugotavljava, da je bilo danes res čudno (meni se celo zdi najbolj čudno, odkar letam tu okoli…).

Ko Mateja končno pride, pove, da je bilo lepo in še kar mirno in da je super zadovoljna s testiranim padalom, ampak, da vseeno pričakuje od svojega bodočega padala še nekaj več 🙂