by ·Komentarji so izklopljeni za 120406 Vremščica P710 17:10:32

Danes pa res kaže zjutraj tako slabo, da sem prepričan, da ne bomo leteli. Kljub temu pokličem (malo za provokacijo) Erza, kam bomo šli danes, pa je bolj mnenja, da bo danes spustil. Vendar dež vseeno poneha in začnem malo gledati kamere po Slo. Na Cerkniškem in v Loški dolini najdem celo sončne posnetke (aktualne, ne kakšne od lanskega poletja), veter je podoben kot včeraj J, JZ in začnem razmišljati o Slivnici (Emil je včeraj našel krasno sončno luknjo) ali Racni gori. Pokličem Mega, ki pove, da na Uncu ni tako slabo, da pa piha močno (8/11) na Slivnici in da je za stvar. Torej Racna. Erzo je načelno zraven.

Ob 14.30 se peljem proti Vrhniki in ko obvestim Erza, da prihajam, se začudi, zakaj ga kličem, saj mi je po SMSju sporočil, da bo danes preskočil. Malo sem razočaran in že skoraj zapeljem mimo Vrhnike, ko spet pokliče, da je na Vremščici sonce in bazice in lep veter in sploh idealno in da se Kraševci že vozijo tja – da je spet zraven. Odvijem na postajo Vrhnika, malo počakam in ga naložim v razsutem stanju (nabrano padalo, krama po kosih…). Pred Uncem seznaniva Mega s spremembo ciljne lokacije in že smo na Vremščici istočasno s Kraševci. Gorazd že odletava, ostali začnemo hitro pripravljati kramo.

Ko razmišljamo, kdo naj vzame ključ mojega avta, Marko Valenčič pove za RAV lokacijo hrambe ključa, ki ohranja avto zaklenjen in Mega poskuša na LCju najti analogijo, kar ima za posledico, da naslednje pol ure bezava ključ iz planirane hrambne luknje, kamor zdrsne skoraj v nepovrat… Končno Mega reši ključ in se lahko posvetiva letenju.

Ostali so medtem eden za drugim v zraku in se oddaljujejo od starta naravnost naprej s polžjo hitrostjo. Jaz postavim zidek in začnem sušiti coto (ki se še vsa cedi od včeraj). Premočno mi je za start in čakam na kakšno mirno luknjo (šumijo gozdovi domači…). Mega izkoristi pravi trenutek in odleti. Jaz pa še čakam naslednje pol ure ali še več. Na startu ostane še eden od Kraševcev, ki mu je tudi premočno in noče niti postaviti. Ostali med tem jadrajo in vrtijo in nabirajo. Mega se odloči, da pristane in se z ušesi in ekspresno hitrostjo vrne nad start in (skoraj) elegantno pristane (viteštvo !?). Potem mi pomaga pri startu (malo moralno in ob nekaj poskusnih hrbtnih dvigih tudi konkretno –  ponovno postavljanje).

Končno mi uspe in me takoj začne dvigovati strmo navzgor. Ven nad dolino se pomikam s 5-10 km/h, dvigne me do 1100, ko sem že precej zunaj pa me rahlo spusti. Veter je res močan in če se le malo postavim postrani glede na smer vetra, sem že pri 30-40 km/h. Čeprav sem že daleč zunaj, skoraj nad letališkimi travniki, me še vedno rahlo dviguje (in občasno malo spusti). Erzo me upravičeno napizdi, da naj začnem vrteti, sicer bom kmalu scuril in res zavijem, pa me ekspresno (55 km/h) odnese nazaj proti Vremščici – pa tudi ekspresno dol (-2,5) in ob zaključku obrata sem že tik nad tlemi. 5 minut zatem pristanem na travniku pred letalsko stezo.

Zoranov let

Ko pospravljam, je Mega že pri meni. Pomagava pri logistiki: gor po avto peljeva enega od Kraševcev, Mega odpelje dol še Gorazdov avto, pobereva Erza in Gorazda in končno zaparkiramo v zaključno strokovno analizo današnjih letov v Balkan express v Divačo…

Pa še posnetki Rajka Sila:

http://picasaweb.google.com/115605553297007606218/3Vremscica06042012?authkey=Gv1sRgCMmx4aypkr4R#5728331054217715346

In Erzov komentar:

…vsaj do baze je šlo in Gorazd je spodaj po pristanku soročno pomahal v nebo rekoč: “hvala bogu, da imamo Vremšco”

by ·4 komentarji

 

Zjutraj je spet slabo vreme, skladno z napovedjo. Pa vendar se proti poldnevu malo popravi in mogoče bi se pa dalo kje odleteti. Erzo kliče z upanjem, da bom pristal na današnje mirovanje, pa mu nekako nočem ugoditi. Kasneje kliče še Mare, potencialno za akcijo, pa še Mateja bo predčasno lahko odšla domov (in hrepeni po letenju). Tega že iz tovarištva ne smemo zavrniti in nekje moramo najti neko luknjo za odletet. Ko se koordinirava z Erzom, je jasno: Koreno (moj nov) in velika verjetnost, da vsi odletimo, potem pa še kakšen projekt.

Ob 15h poberem Matejo doma, Mareta na Dolgem mostu in z 7-minutno zamudo smo pri športni dvorani v Horjulu, kjer nas šminkersko pričaka Erzo. Kaže na dež (vmes je malo kapljalo), vendar brez oklevanja šibamo gor. Parking pred gostilno in otovorjeni na start. Malo začnemo cincati, ker pod Krimom očitno uliva, dežna zavesa se bliža tudi z desne proti Horjulu, ampak jaz vseeno začnem postavljati, medtem ko si ostali trije podajajo moj daljinec za avto (kdo ne bo šel in bo peljal dol…). Pa začne končno kapljati in hitro pospravim z Maretovo pomočjo, potem pa zbežimo v gostilno na radlerje (2xgrape+2xrdeča).

Počasi pijemo in modrujemo, Mare vmes rešuje družinsko krizo, dež uliva… Pa se pokaže modrina, pa neha, pa nehamo nakladat in ko so flaše prazne, smo že pripravljeni za ponoven start.

Zdaj forsira Erzo in prvi postavi v mokroto štarta in že prvič potegne v hudo stranski veter… in podre. Mare mi vmes pomaga postaviti, počakamo, da se veter malo popravi in potegnem jaz in odvjugam peš dol po hribu (baje tako,tako…kot vedno 🙂 ) in odletim. Hočem naravnost ven, ampak veter me nese s 45 v levo po dolini pospešeno dol, tako da pridem lepo ven nad Horjul, tu pa malo bolj drži in lepo pristanem po 5 min pri športni dvorani.

Zoranov let

Ko pospravljam mokro cunjo, štarta po nekaj poskusih še Erzo, ki se mi kmalu pridruži na pristanku. Ko pospraviva, sta Mare in Mateja že pri naju. Maretu se mudi zato razlaz… Leteli pa smo !!

by ·2 komentarja

 

Danes bo slabo vreme. In res zjutraj uliva kar lepo. Torej danes pavza, počivamo (=ne bomo leteli). Pa pokliče Mare, da je danes možna akcija z njegove strani, čeprav vreme kaže, da ne bo nič. Pa se bliža 12h in neha deževati. Pa malo posije sonček. Pa začnem gledati veter, pa Arso – zgoraj močan JZ kot včeraj, spodaj pa šibkejši J, JZ. Krim Z 3,8/8,6 , Slivnica J 8/11. To je pa že situacija za Erza poklicat. Pozvonim: “Hja, sem že mislu, da nauš poklicu… Pa saj ne bo nič”. Pravim, da je pri nas že suho po cestah in sonček in kako kje  piha in da bi se mogoče kakšen Koreno al pa Ano dalo  na hitr ruknt. Pa začne nekaj nalagat o mladi travci na Korenu, pa kmetu z vilami… “Ampak Ana je pa še dolžna od zadnč… Matr si me zjebu… Kdaj ?”. Pa smo zmenjeni za 15.30.

Na letališče v Podpeči pridem prvi in se predenem iz civilke v letalko. Piha Z, lepo, kaže pa, kot da bi hotelo kmalu deževati. Mare je že tu in čez nekaj minut še Erzo. In smo že na poti gor.

Pri cerkvici parking in Mare vetromer v roko. Očitno piha manj, kot pravijo občutki (3-5/7 pravi vetromer). Po uradni podatkih torej idealno. Tudi kaplja nič. Postavi Erzo (hvala Mare in Zoran za pomoč pri postavljanju) in lepo hrbtno dvigne in malo jojo odleti. Postavim še jaz (hvala Mare za pomoč pri postavljanju), lepo hrbtno dvignem, malo odtavam v desno v krošnjo (pa me ja ne bo to ustavilo), ga odpeljem v levo in odskakljam v zrak (malo jojo ?). Erzo kar drajsa sem in tja in je vedno nižje (15 min), jaz pa malo manj oddrajsam  sem in tja in sem že tudi nižje (8 min). Do Podpeči in nad piknik plac in po liftu dol na letališče nekaj metrov pred Erzom, ki je pristal skoraj na strehi svojega avta (na piko).

Zoranov let

Maretu javim, da sva oba pristala in da je v zraku lepo. Pa postavi še Mare (hvala…nima komu reč hvala – predvidevam), pa ga dvigne naprej (predvidevam) in lepo odleti (predvidevam) in ko prileti v najino vidno polje lepo drajsa sem in tja in kar noče dol. Jaz medtem malo hrbtno dvigujem, pa se obračam, pa spet zidek, pa to, on pa noče dol. Končno mi je dovolj (no malo začne kapljati) in začnem pospravljati (pa gre tudi Mare dol). Ko sem pri avtih, Mare pristane in jasno je, da gremo še enkrat gor.

Vmes še v Mercator po pir (Mare) in radler rdeča pomaranča (Erzo, Zoran), saj ni jasno, ali bo gor deževelo ali kaj.

Pa gor ne dežuje, ampak piha pa močno, pa mogoče bo začelo deževati. Začnemo lokati vsak iz svoje konzerve. Pa noče deževati. Torej bo treba še enkrat. Jaz ne (ker imam natančne časovne obveznosti ob 18.00 v Lj – časa je še dovolj ohohoho), Mare pa je najprej že za, potem pa ugotovi, da pije pir in kadar on pije ne vozi (padalo, za avto  ni panike). Gremo po padala, Erzo začne takoj postavljati, mene provocirata tako, da se skoraj predam, Mare se ne da. Erzo postavi (nič ne postavi, midva mu postaviva – hvala Mare in Zoran za pomoč pri postavljanju) in že je v luftu. Malo jojo (še z ritjo malo butne ob grbino) in ven in samo z vetrom dol za vogal. Midva pa pospraviva svojo kramo (Mare prazne konzerve) in dol mimo letališča (po Erza) v Mercator na tortice. Lepo je blo…

by ·Komentarji so izklopljeni za 120403 Sv.Kvirik P706 16:42:12

Danes je že slabo vreme napovedano, vendar razen močnega vetra (kar ni tako pomembno :-)…) ne kaže preveč slabo. Zato pokličem Erza, če je za stvar in seveda je. Mogoče kakšni projekti bolj v nižinah ali kaj podobnega. Ker na Vrhniki baje kaže na dež, pa Z nabija, nad mojimi predlogi (Koreno, Samotorica) ni preveč navdušen, pa omenim Vremščico. Čez nekaj minut se izkaže, da tudi Ščuka cilja na isto in smo zmenjeni.

Ob 15h poberem Erza na pri železniški bajtici (nov meeting point – šodrast parking na Vrhniki ob nekdanji železniški postaji – odkar je postal stari tvegan zaradi možnosti kazni) in gasa proti Primorski. Na vrhniškem klancu že rosi, Slivnica, Grmada, Javorniki že v megli, ko sva pa pred Vremščico, pa je baza že skoraj pri tleh. Koordinacija s Ščuko po telefonu naju usmeri proti naslednjemu cilju – Slavnik. Že sva na izvozu proti Kozini, pa je žal Slavnik tudi v megli, čeprav je po Ščukovem hujši problem napačen veter.

Končno se dobimo na stari cesti pri nad Ospom, kjer ugotovimo, da piha V, JV in panično iščemo, kateri kucelj bi bil obrnjen v pravo smer. Pade beseda Kikiriki in to je to. Ščuki se zdi predaleč (nekaj jamra zaradi avta, čeprav nama ni čisto jasno) in odstopi (gre dvigavat padalo na bljižnje letališče, da bo preveril svoje tehnične izboljšave na padalu – božirke za zaščito štrikcev, kar je ravnokar tudi idejno prodal Erzu…). Midva punim gasom proti Buzetu in pred mejo na Kvirik.

Ko na vrhu stopiva iz avta, vreme deluje rahlo deževno (nizke meglice, tam čez dolino je že vse sivo…), ampak mene bolj moti (pre)močen veter, ki pa po smeri piha idealno. Vse naokoli je rahlo vlažno, ker je očitno danes tu že deževalo in vse skupaj ne kliče preveč k akciji. Prej sva sicer ugotovila, da je logistično najbolje, da jaz prvi odletim (moj stari dolg-nov start), pa pride Erzo dol po mene, pol pa se zamenjava, ampak ko vidi Erzo moje cincanje, ugotovi, da je najbolje, da raztegne (in me vzpodbudi). Bo že poskušal toplendati, ali pa bova že nekako potem reševala logistiko… Razgrne in dvigne in malo podrajsa po tleh, da si lepo nastavi padalo in ga totalno poserje po mokri kraški zemlji, ki se kar lepi po belini…in dvigne in stopi čez rob in začne lepo jadrati ob grebenu proti V.

Pa postavim še jaz in ga tudi poserjem in navlažim in dvignem in odletim. Drži kar dobro, čeprav tonem meter za metrom in je občasno kar malo živahno tik nad borovci. In se furam sem ter tja celih 14 minut, čeprav sem mislil, da se bom samo odpeljal dol. Pristanem na travniku v dolini pod mejnim prehodom in malo za mano še Erzo. Padalo je usrano in kar mokro, saj je v zraku bila 100% vlaga, zdaj pa začne še rahko rositi.

Zoranov let

Pospraviva hitro in do prve hiše – kmetije -vikend, kjer najprej poskušava spraviti padali, da bosta varni pred dežjem, medtem, ko bova midva nekako prišla do avta zgoraj. Potem pa le grem do hiše in ugotovim, da je nekdo doma in ga s prijazno besedo pripravim, da naju odpelje gor po avto. Možakar je res prijazen in naju na koncu še povabi na kavo naslednjič k sebi (ko ga jaz vljudnostno povabim v gostilo v zahvalo).

Ko prekladava robo, že kar rahlo dežuje, vendar kljub temu še malo nabirava šparglje (baje, da jih je tu naokoli ogromno), pa so jih očitno že vse pobrali. Ker je očitno konec za danes, se preoblečem v civilko in gasa proti Lj.

Erzovo videnje:

Območna ljubljanska psihiatrična bolnišnica izpušča paciente na izhode v parih, medtem ko koprska paciete izpušča posamično. Današnji udeleženci: Gaborovič, Erznožnik, Ščuka. Prva ideja je Vremšca, ki pa je v meglah, druga je Slavnik, ki ni nič boljši. Prvi zbor bolnikov je pod Gabrom, ki mu JV ni naklonjen. Tu je za koprski del odločeno, da gre le stegnit padalo v Črnotiče, ljubljanska frakcija pa si omisli Kikiriki, kjer piha 3 m, žal so z leve.   —–let——    Malo se sili rosenje, zato spravim oba padala pod streho, saj se je bati hujšega dežja, midva pa bova šla gor peš po avto. Zoran pa ne odneha in tam v praznih hišah kar najde nekoga, ki naju bo peljal gor.

 

by ·Komentarji so izklopljeni za 120403 Samotorica P707 19:13:41

Pa očitno še ni konec. Ko prideva na Vrhniko je ura že skoraj 18.30 in vetra nič. Pa tudi dežuje ne, kot je vso pot od Kikirikija do sem. Malo za šalo omeniva, da bi se še dalo kam iti in Erzo takoj zagrabi – Samotorica bi pa mogoče bila.

Pa se odpeljeva “pogledat”. Z obema avtoma do Vrzdenca, tu Erzo prestopi v mojega in na vrh na travnik nad cerkvico Sv.Mihaela, kjer sva tik pod meglicami in rahlo rosi. Ampak veter piha tako idealno, da Erzo postavi, še predno se uspem jaz spet preobleči. Odleti in ga drži skoraj na isti višini in preleti plato res elegantno visoko.

Jaz hitro raztegnem mojo coto in v ugašajočem dnevu (itak je vse tmurno in temno, ampak tako se reče) startam. Padalo kar noče gor (cota mokra, nagravžna), tako da moram kar malo laufati dol po travniku, da se končno odlepim in potem čez plato, kjer me nevarno požira. Na robu tik pred drevesi so še električne žice s kandelabri (sicer samo dvofazna, se mi zdi 🙂 ) in že pomislim, da bi odvil na travnik pristat, pa se mi zdi, da bom le prišel čez (saj žice so malo nižje, ampak drevesa so pa nevarno blizu), potem pa se takoj za robom gozd strmo spusti. In sem res čez in na odprtem in me celo rahlo dvigne. Zdaj lahko zadiham in malo pogledam okoli sebe.  Zavijem levo ob pobočju, kjer lepo drži. Odpeljem se v smeri Horjula in sem kmalu mimo travnika, kjer je Erzov avto. Peljem dalje in na koncu Vrzdenca zvem, da je Erzo pristal v Horjulu. Jaz sem tudi že nizko, kapljice od dežja so vedno močnejše in gledam, kje je lep travnik z dovolj redko električno napeljavo. Pri Gabrjah ga najdem, lepo zavijem nazaj in hitro zbijem višino, ker vidim, da je poleg električnega voda vzporedno s travnikom (kar me ne moti) še en  odcep pravokotno čez travnik (trofazna 🙂 ).

Zoranov let

Ko pospravljam, je padalno na sprednjem robu totalno mokro in tudi rosi vedno močneje. Ko pridem do ceste, je Erzo že v svojem avtu (takoj dobil štop) in se odpeljeva še gor po mojega. Tu je že vse v megli in dežuje.

Erzovo videnje:

Na Kikirikiju se Zoran preobleče nazaj v civilko in računa s tem, da je letenje za danes končano. Peljeva se skozi vse močnejše deževje, ko je megleno tudi do tal, proti Vrhniki. Bolj ko dežuje, bolj se nama fajn zdi da sva letela. Toda na Vrhniki je cesta suha in baza je na 700, spodaj brez popoldanskega zahodnika. Ali morava še kam? Lahko bi šla. Na štartu idealna 2-3 m, na gor. Zoran ponovno zamenja civilko za športni dres. Odletim in zunaj vletim v rahlo rosenje. —–let—– Spodaj prvič uspešno uporabim moj nov štoparski karton z narisanim likom padalca, saj mi prvi avto ustavi na način, da se vrne nazaj pome, ko dojame kaj je bilo narisano, maloprej pa ni dojel zakaj imam tak ruzak. S Horjula me zapelje po avto v Vrzdenec.