Ker s prvim letom nobeden od naju ni zadovoljen, se odločiva iti še na Ambrota (da pristanem na občni zbor 🙂 ). Ko prideva vsak s svojim avtom na pristanek, je tu le še nekaj zadnjih pristajajočih, saj je ura že 17.30h. Hitro presedem v Matejinega. Mateja odpiči na start s tako hitrostjo, da njej sami rata slabo, ko prideva na Pplac.

V zahajajočem soncu sva na poseki in elegantno odletiva drug za drugim v večerni mrak. Čutiti je še ostanke močnega Z, čeprav je vse že zelo umirjeno. V mraku pristaneva ob 18.30 in pospraviva.

Zoranov let

Že v temi peljem Matejo po njen avto in pridem na Občni zbor z akademskih 20 zamude, ravno, ko Sandi začne.

Komaj čakam dneve ko bi lilo cel dan. Zemlja je potrebna dežja in jaz tudi. Z razmišljanjem sem tako daleč, da se mi zdi verjetno, da bo letošnji april deževen kot še nikoli. Celo to bi sprejel brez obžalovanja.

Zjutraj v oblačno jutro na Šujico na izmero. Grem kar s svojim avtom, da bom pront. Toda spokojnost zabijanja mejnikov  zmoti Malina Erbežnik, ki kliče in  me povabi na Kobalo – “čez 10 minut te poberemo!”, saj bomo leteli v Planico, edino kvalifikacije bomo zamudili….

Seveda je klical še prej, zjutraj, Ščuka za Goljak, ki ga vzamem bolj z rezervo. Ura pa je zdaj 11h – delo je končano in čas je za – nekam.

Pomislim tudi na kak projekt (brez ideje!), naenkrat je Goljak hudo aktualen (kaj pa če bo tam dvignilo skoz inverzijo? Ne bi bilo prvič!). Zorana spravim v časovne škripce s časovnim ultimatom.

Odpove. Spravim se na AC in gasa. Izpod oblačnega pokrova pridem po Uncu in od tam naprej burja, pa burja in še kar BURJA! Postojna, Pivka, Šembije – burja. Šele v Ilirski Bistrici je mir, AVP postaja na hribu pa govori o južnem vetru.

Joško nam ljubeznivo spusti avto, Primc, jaz in Ščuka pa štartamo v lep veter in v nikakršne razmere. INVERZIJA Zmeraj gre vsaj malo gor ob pobočju, danes pa je tako, da bi šel najraje dol. Vztrajamo in povrtavlamo v vetru, ki neobičajno za tu piha od Ilirske. Računa nam Z, SZ, JZ – redkokdaj. No in pol celo do 1400. Porivamo v veter, nazadnje nad/ob Kozlek, da nas vse tri splakne kot v straniščni školjki. Si pomagamo nazaj proti štartu še 1x poberemo na 1350, ven in dol. Dost je blo.

Na Stari Vrhniki smo se po več kot 70 letih rešili okupatorjev. Obšli so, sneli zastave in pustili kasarno prazno. Zame so bili vsi isti, čeprav eni pravijo, da so bili ti naši, pozabili pa so že, da so tudi za prejšnje govorili, da so naši…. Zjutraj jim daš skledo žgancev, vse kar je od njih čez dan do večera je skleda dreka.

In zdaj na poti domov, ob 15h od tam, možgančki iščejo naslednji cilj v tej burjici, ki ne odneha. Juršče! Zavijem s ceste po hribu gor in ustavi me predstavnik prej omenjene soldateske, da ne morem, ne smem naprej, ker – se igrajo. V redu, grem nazaj in po drugem kolovozu, kjer res ne pričakujem nikogar – ista zgodba – prileze iz nekega skrivališča, cel dan ima piknik sam s sabo. In to sem že doživel 2x na tem koncu – omejevanje mene na misiji!

ERZO

Napoved je lepa (kot vsak dan zadnje mesece). Prva je interes danes pokazala Manca, ki se je že zjutraj prijavila za akcijo. Erzo že ob 10h pritisne, da je nujno treba nekam iti (ker je končal svoje delo in ima že čas 🙂 ), saj danes pa bo tisti dan… Jaz pa še imam delo in še ne morem in ne verjamem čisto v ta dan. Erzo sicer nekaj menca, ampak jasno mi je, da je odločen za Goljak (Kraševci čakajo…), in da bi rad šel čim prej. Pa mu zaželim lep let, pa sva zmenjena… Damjan se lahko sprosti okoli 13.30, Manca enako, Mega ne more pred 15h, pa smo spet zmenjeni (Slivnica ali Grmada, srečanje Vrhnika 13.45).

Ko se že peljem iz Ljubljane, pokličem Slivnico (ki ne dela že nekaj dni) in zvem: S 4/6,6. Skoraj hkrati pokliče Mega in pove, da je Emil ravnokar na Slivnici aktiviral postajo in da res piha S. Takoj prekličemo planirano varianto in se usmerimo na Krvavec. Damjan me pobere na britofu in na pristanek in čez nekaj časa sta tam tudi Manca in Boris (ki ni dobil svojega Rooka). Malo gruntamo, če gremo na vrh, pa nas vztrajni SZ 3/6 ves dopoldan odvrne od tega in Damjan že tišči gas na Ambroža (kasneje nam Gvido pokaže, da smo naredili napako: na vrhu je pihal idealen JZ 4m/s, kot le redkokdaj in jadral je celo do Kalškega, dobro uro vsega skupaj…).

Na startu smo najprej sami (27.9.2011 – 5,5 mesecev, kar sem bil nazadnje tu) in se začnemo počasi pripravljati, potem pa začnejo vedno bolj na gosto kapljati padalci (individualci, pa tečajniki…). Odleti Damjan (malo nihajoče),

evo Damjanov (in Sašin) start http://www.youtube.com/watch?v=k-6sdi2SOSM by Delux

pa Manca, jaz in na koncu še Boris. V zraku smo ravno na nivoju inverzije in se ne da kaj posebnega nabrati nad Grajcem. Pod Ambrožem (vasjo) dobim nekaj dviganja (Boris malo za mano to bistveno bolje izkoristi in je že nekje tam zgoraj), potem pa nad Grajca, kjer že scurim na nivo ceste, ko dobim na Z robu dviganje in počasi navijem nazaj na 1000 m. Potem pa še malo cikacaka na pristanek (ki je ves posran od gnoja) in pristanem na spodnjem travniku, kjer so ostali trije že pristali in pospravili.

Zoranov let

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/806610

Manca gre še enkrat (pridno vadi starte ob Borisovi pedagoški podpori…), jaz pa čakam in medtem klepetam z Guidom. Ko pristane Manca drugič, gremo vsi štirje še na prehranjevalno zaključno druženje k Tonaču.

Danes bo ta dan (pravijo poznavalci že zadnjih nekaj dni) ! Ampak danes pa bo ! In da ne bi kaj zamudil, kljub gužvi v službi vzamem prosto in ob 11.15 naložim Erza, ob 11.30 presedeva k Špeli in Borisu in z Megom iz Unca direkt na Lijak na start.

Start še (skoraj) sameva. Le nekaj tistih, ki imajo plane za celodnevne lete čez Kras do bogvekam, se pravkar mečejo v luft (Ščuka, Gorazd). Veter JZ, ni tako močan kot zadnjič (ni bučanja po okoliških gozdovih, piha pa ravno prav močno). Mega tudi takoj postavi in odleti, Erzo za njim, potem pa še Boris in nazadnje jaz (lepo hrbtno, prosim).

Lepo me vzdigne in hitro naberem nad greben in se odpeljem proti Zmajarski. Nekajkrat me požre in spet naberem  celo do 1200. Več ne gre (pravijo po postajah tudi največji eksperti, ker je to višina inverzije, kar se lepo vidi, ko si enkrat tako visoko – tudi jaz sem videl, prosim), je pa treba delati, saj je kar živahno. Pri Zmajarski še enkrat naberem in grem proti robu, tu pa me začne močno požirati. Vidim, da je Boris odpeljal daleč ven (očitno se je naveličal te živahnosti ob grebenu) in ker sem že nizko, mu sledim. Boris uspe malo nabrati nad enim od kucljev, meni pa ga ne uspe posnemati in v položnem letu tonem proti Selu. Veter v hrbet je tudi 45 in nad tlemi je precej zrukano. Ko si izberem lep travnik na tej strani avtoceste pri izvozu Selo, poskušam pristati, pa me močan veter kar privzdiguje, tako da porabim dobrih 5 min, preden sem na tleh.

Zoranov let

Boris pristane kakšen kilometer naprej pri Potočah. Mega je že na Kovku, Erzo pa za njim (čeprav sem mislil, da je pri Zmajarski obrnil in se peljal nazaj). Skoordiniram se s Špelo, ki pride kmalu, ko pospravim (neprecenljivo !), potem pa še po Borisa.

Borisove fotke:  /olc/index.php/forum/gallery/806224

Ker je še zgodaj (in sta Erzo in Mega še visoko v luftu) predlaga Boris še Kovk (5,7/9,8 JZ – ravno prav 🙂 ). Ko pridemo na start je tu še nekaj zmajev in povsod naokoli frčijo zmaji, padalca pa (še) nobenega. Veter ustreza meritvam postaje, zato si privoščimo še čudovit borovničev štrudel (Špela-neprecenljivo !), potem pa z Borisom postaviva (ko dobiva prostor med odletajočimi zmajarji).

Boris ga elegantno spravi v zrak in počasi stopi v nebo, jaz pa tudi postavim zidek in lepo hrbtno (prosim) dvignem padalo in (skoraj) elegantno stopim v zrak (z nekaj koraki v desno, kamor me vleče…). Hitro naberem nad greben, je pa čutiti močan JZ in razrukanost, tako da se držim kar malo pred grebenom. Ker je Erzo po postaji spraševal kaj se dogaja (z Megom sta nekje v smeri Senožeč, Ščuka pa nad Vremščico), mu je Boris povedal, da  bova mal peglala Kovk, pol pa proti Nanosu. In to se tudi dogaja (čeprav je to peglanje precej grobo gore dole…). Jaz se zapeljem do Hublja in malo čez (ves čas bolj ali manj nad grebenom, v povprečju na 1000), potem pa obrnem in (tudi čez 40km/h) nazaj do starta. Vmes nekajkrat navijem in se (kot tudi prej v obratni smeri)  predvsem izogibam zmajarjem in jadrilici, ki švigajo amo-tamo. Na startu sem na 900 in ker ne morem več nabrati, se odpeljem čez, upoštevajoč dopoldanska Megova navodila. Usmerim se na gozd nad Vrhpoljem  (kamor pridem s 45km/h na višino malo pod 600) in tu res zagrabi. Naberem do 800, pol mi pa zmanjka in se odpeljem naprej proti Plazu (malo sem nervozen, ker gre ven, od hriba samo 10km/h in upam, da bo kmalu spet kaj zagrabilo). Tu dobim rahlo dviganje in se odpeljem naprej. Malo pred Gradiško turo dobim končno lepo dviganje, ki me dvigne nad greben, potem pa še eno lepo vrtenje pri Podraški turi (tabla) in to je to (PRVIČ PRKLOPU S KOVKA NANOŠKI GREBEN !! 🙂 ). Dohitel me je Boris, ki je sedaj tik za mano. Naprej gre ob grebenu z vetrom tudi do 50km/h direkt v hrbet počasi dol. Ker nisem prepričan, da bo na Nanosu kaj dvignilo (za nazaj je pa veter zame gotovo premočan), se pri lovski koči odločim in odvijem desno nad dolino in v pristanek na travnikih pri Škrlah za Podnanosom.

Zoranov let

Boris pristane kakšno minuto kasneje na sosednjem travniku.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/806223

Še predno pospraviva, je Špela pri naju (neprecenljivo !) in odpičimo proti Uncu v Portus. Med čakanjem na prehrano Boris kalkulativno (s formulami in kalkulatorjem) potrdi moj legendarni izračun (ki smo ga obdelovali lani na poti na Storžič): 1 velika pica je cca 15% dražja na enoto kvadrature kot mala in se torej dokazano bolj splača kupiti 2 mali kot eno veliko… Na koncu se pridružita še Erzo in Mega z Emilom, da zaključimo današnji dan (ki očitno še ni bil “ta dan”).