Sobota je predvidena za celodnevne projekte na Idrijsko-Tolminskem. Mateja, Erzo, Mega, Boris in jaz. Plan 5 startov. Veter je V in naj ne bi bil premočan. Pa je. Ko se prvič ustavimo ob Idrijci (prvi potencialni start tam nekje zgoraj) trga perilo s štrikov. Naprej okoli Tolmina (po bližnjici čez Kozaršče) in skozi Orehovlje gor v pobočja Kolovrata. Drugi start, Vrše (za zgodovino: Erzo odletel 22.5.2010), je na ovinku ceste. Piha rahlo s strani in močno. Malo tacamo naokoli in naberemo mačice. Naprej čez sedlo Solarji na vršno pobočje, kjer se ustavimo za ogled muzeja na prostem (Na gradu 1115m). Krožna tura po ostankih 1.svetovne vojne. Piha.

Naprej po zračni cesti na Trinški vrh, kjer sta lani startala Erzo in Mega. Najprej na ogled na travniček tik nad škarpo ceste, kjer je tretji potencialni start – in kjer ne piha več tako strašno. Malo modrujemo in tacamo naokoli. Erzo se že odpove letenju, ker mu vse skupaj ni preveč všeč. Pa se odloči Mega. Greva po kramo v avto, potem še Mateja in Boris.

Postavi Mega in dvakrat podre, predno elegantno odleti malce postrani. Lepo ga dvigne in pobere nad greben. Potegnem še jaz in lepo začutim padalo nad sabo. Ko stopim naprej do roba, pa začutim, kako mi ga sesuje, vendar sem že na robu. Poženem se naprej in vidim, da padam proti šavju čez cesto. Slišim še, kako zakričijo za mano, začutim, da se mi padalo postavi, vendar vidim kravatico na desni, ki jo hitro rešim s potegom komande (kasneje mi povedo, da me je padalo malo prehitelo, na robu, kjer je ravno, sem ga razbremenil in dobil frontalca, s katerim sem se pognal čez rob…). Ko je padalo dokončno v normalni poziciji, sem že precej pod grebenom in poskušam kaj nabrati. Grem z vetrom proti levi in samo počasi tonem. Mega se po postaji sicer čudi, kako da sem tako nizko, ampak dvigne me ne tudi za centimeter. Vdam se v situacijo in odpeljem bolj ven nad dolino, kjer je pa veter v hrbet še močnejši. Mestoma mi pokaže celo 60km/h. Ko sem že nizko nad tlemi (pri Idrskem), si izberem travnik za pristanek (malo bolj stran od daljnovoda 🙂 ) in obrnem v veter. Čutim močan nasprotni veter, občasno mi zapiska in me celo rahlo dvigne. Ko vidim, da me počasi rikverca in me spušča proti drevesni pregradi za mano, zavijem, da me odnese čez na naslednji travnik. Tu me spušča po liftu dol, potem pa dobim kakšnih 20m nad tlemi klofer z leve in desne (najbrž zaradi rotorjev za drevesno pregrado, čeprav sem kakšnih 200m za njo), kar me kar zruka in pristanem malo trdo na travniku. Močan veter mi potegne padalo na stran in me podrajsa po travnati zemlji (še dobro, da ni preveč blatno).

Zoranov filmček

Zoranov let

Zaradi vetra s težavo naberem in grem v zavetje dreves zlagat.

Ostali po lepem letu ne pristanejo lepo pri pumpi v Kobaridu na standardnem pristanku, temveč (citirana Mateja): “…še malo bolj vzadaj za Kobaridom, na drugem travniku. Ta je z višine deloval še lepši in večji kot tisti ob pumpi, ampak z nižje višine je bil vidno prepreden z razmimi žičnatimi pastirji. Mega se je enemu komaj izognil, seveda ne, ker ne bi znal, ampak ker ni dobil nog iz vreče. Delux pa je itak tekmoval in je lovil razdaljo, zato je pristal še kakih 300m nižje na travniku . Je pa res, da smo pristali varno in kontrolirano. Juhej !”

Ko pridejo po mene v Idrsko, ima Erzo že naslednji cilj – Vrsno.