Danes je lep dan z zahodnikom napovedan in že zjutraj sem nervozen –  kam ? Erzo že kmalu pokliče in enotna sva si, da je treba dan čim bolje izkoristiti: varianti sta: obetano lepo letenje na Kovku ali projekti na Krasu, v vsakem primeru pa na jug, na toplo in to čim prej – postaviva odhod ob 11h. Mega je tudi za (bo spet šofer ?) in določi svoj nujen odhod na teren na 11h. Malo kasneje pokliče Boris, ki pa je odločen za Kovk (ker se bo super letelo) in ga potikanje samo po novih štartih danes ne zanima. Potem pa pokliče Lucija, ki je zvedela, da je in bo na Socerbu čudovito lepo (vir 1: Damjan, vir 2: Lajovec, vir 3:  napoved vetra Arso,…). Povem, da skoraj gotovo ne bomo šli tja, čeprav gremo v tisto smer, ampak ona bi šla na Socerb, ker je tam res fajn. In se  slišiva še 3x (pri drugem pogovoru ji začnem opisovati dostop, pa je ne zanima, ker ne bi šla sama, ampak z nami – na Socerb, ker jo potikanje po novih in neznanih startih ne zanima – na Socerb gre sicer prvič, ampak tam je garantirano super…). No, po tretjem pogovoru pove, da bosta najbrž šla z Damjanom kasneje, ker Damjan prej ne more. Mateja je out zaradi problema z izginulo-pajkovno-odpeljanim avtom, za katerega ima dokumente na Ptuju in bo danes popotovala od Ljubljane do Ptuja (in nazaj)…

Ob 11h poberem Erza pri Tarasu in do Unca me nafutra (dobesedno) z gresom, ki ga je z ljubeznijo pripravila njegova hčerka (potem, ko je dobila odobreno maksimalno konfiguracijo Mac-a…).  Na Uncu vskoči Mega in cilj no.1 – Črnotiče in tamkašnji start. Ne moremo se zediniti, ali je to novnov za Erza ali ne (zame vem, da je) in ko se skozi Črnotiče pripeljemo na Kraški rob, malce JV od črnokalskega plezališča, je jasno: to je start Marčev hrib in tu je že odletel (no ja, bo pa zanj vsaj nov letos).

Medtem, ko se jaz preoblačim iz civilke, je Erzo že postavljen, meni asistira Mega in Erzo dvigne, mu ga sesuje, pa takoj še enkrat in odleti. Ko jaz zaključujem priprave, je Erzo že nekaj navil in kaže, da bo super nabral. Startam lepo in ne izgubljam preveč, nabrati pa ne morem (start je zelo podoben Zavoju na Buzetu, tik nad progo, mogoče malo manj odsekan), zavijem levo proti Podpeči in tu mi uspe malo nabrati (18m) in obdržati višino nad pogoriščem. Erzo je medtem že precej izgubil, tako da s preletom do Učke najbrž ne bo zdajle nič. Počasi tonem, se okoli slemena na daleč izognem daljnovodu, ki teče iz hrastoveljske doline na Kraški rob (sem ga opazil še pred Erzovim radio obvestilom, brez skrbi !). Izberem si travnik pod Bezovico in pristanem v smeri proti viaduktu. Malce za mano pristane še Erzo. Oba sva zadovoljna, saj sva prvi start že spravila pod streho.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospraviva, je na bližnjem kolovozu že Mega.

Cilj no.2: Kuk na Movražem. Malo modrujemo, kako najhitreje do tja, ampak jaz vztrajam na svojem, ker sem tod okoli vse prekolesaril. Gremo nazaj gor skozi Bezovico in skozi Zazid do Rakitovca ter po planoti čez Tri učke skozi občasne zamete do konca, kjer je start, obrnjen tudi na JV. Mimovozečehodečemu kolesarju še prenesemo znanje, kako po skrivnostnih kolovozih (ki smo jih podrobneje preučevali zadnjič z Matejo in Megom) pride v Hrastovlje.

Spet hitro postaviva z Megovo pomočjo na precej položnem startu. Erzo potegne in odleti, jaz pa kmalu za njim. On zavije desno za rob, pa samo potone in kmalu pristane.  Jaz grem zato raje na levo, kjer manj zgubljam in celo malo naberem, največ časa pa pridobim pri skalah nad Movražem, kjer je sicer precej živahno, zato pa kar drži. Pristanem po 10min pri Erzu na travniku pod Movražem.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospravljava, ugotavljava, da morava ta egoizem malo prekiniti in omogočiti tudi Megu, da leti (nad pobočjem proti Zavoju nad Buzetom vidiva padalo, ki kar vrti sem in tja, kar kaže na lepo letenje). Ko se zbaševa v avto, predlagava, da je cilj no.3 Zavoj, kar Mega z veseljem sprejme.

Hitro nazaj gor in čez maloobmejni na našo stran. Ko se začnemo spuščati proti Movražu, odvijemo na kolovoz levo in po nekaj sto metrih pustimo avto pod vršnim travnikom. Malo gor po travniku med ostrim kamenjem, ki je skrito v gosti travi do oblega vrha, kjer je kandelaber s trakci. Spet Mega pomaga pri postavljanju.

Malo pred 17h smo pripravljeni. Erzo steče po položnem travniku in po odlepljenju zavije daleč v levo do samega konca Movraške vale, potem pa nazaj in v pristanek na travnikih na dnu. Jaz tudi kar močno odlaufam po položnem travniku dol (čeprav še vedno piha rahlo gor) predno se odlepim, najprej za Erzom v levo, kjer je že vse v senci, vendar kmalu zavijem nazaj na desno, kjer so pobočja še v zahajajočem soncu in upam, da bo vsaj malo držalo. Po nekaj minutah pristanem zraven Erza v senčni dolini.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Zmečeva robo skupaj, saj je Mega že pri naju. Čeprav je ura že malo čez peto popoldne, Erzo navija še za peti start: Gaber nad Ospom. Kmalu smo na Črnem kalu in preko viadukta na izvozu za Kastelec. Ker sonce že zahaja se odločimo, da je bolje če gremo na Osp in na startu smo še pred mrakom. Ko stopimo iz avta, z žalostjo ugotovimo, da piha že rahlo dol. Erzo se odloči za ne, mene pa tudi ne mika preveč, da se s hrbtnim vetrom vržem v mračno globino Osapske stene. Zbašemo se v avto in konec za danes.

Misija Kras - Zoranovi leti

Vmes sta poklicala še Lucija in Damjan, če ju pridemo tehnično suportirat na Socerb in ker je čisto blizu, se odpeljemo do gradu. Vendar se tudi onadva (kljub Lucijini zagnanosti) odločita za prekinitev akcij in prideta do gradu, kjer nas “prijazni” nosilec gostinske dejavnosti odžene iz restavracije (vse, kar bi popili ali pojedli, bi nam dovolil le za šankom, ker so mize namenjene za prave goste, ki bodo naročili razkošne ribje jedi -katerih priprava pa kar dolgo traja…). Tako se vsi prestavimo v Kozino, kjer se v bolj prijaznem gostinskem okolju še malo podkrepimo in prijetno podružimo (največ na račun Lucije…).