Zjutraj operacija zobovja in prepričan sem, da danes ne bom letel. Pa vseeno podrezam, kakšni so kaj plani. Erzo je v gužvi, Mega je za kasneje, Manca pa bi že kar kmalu šla. Preseneti Damjan, ki lahko nepričakovano gre takoj (okoli 13h) in to tudi uresniči. Vsi imamo za realni današnji cilj Slivnico in Damjan bo šel malo prej – peš na vrh.

Z Manco se dobiva malo pred 14.30 na Vrhniki, tu je tudi Mirko, Erzo pospešeno prihaja s terena, Mega že tudi starta – pa dobimo obvestilo z vrha Slivnice (postaja ter Jani in Darja Hrovat), da je veter obrnil na SZ :-). Sprememba plana: Zabočevo. Odpeljemo se v Borovnico, Mega z Emilom pa tudi že prihajata čez hribe. Ker se obiramo na pumpi, je Erzo na pristanku pred nami. Hitro se vsi zložimo v LCja in gor na start.

Ko začne Erzo postavljati, prideta še Mega in Emil. Piha lepo gor, Erzo potegne, odleti in takoj ob pobočju na levi navije. Drugi postavljam jaz. Erzo pove, da je v smeri LJ dež. Potegnem in lepo odletim in tudi jaz na levi začnem lepo vijugati. Ampak izza Krima prihajajo res grdi, temni oblaki. Na slemenu lepo drži in malo tudi naberem, čeprav se tega ne veselim preveč, ker mi prihajajoča situacija ni všeč. Erzo pove, da je na 2400 nad Rakitno “na robu oblačnega sistema” in šiba proti Blokam. Po postaji se oglasi še Uki in javi, da pri njem v Lazah že dežuje in naj bomo previdni. Vidim, da na startu nekdo postavlja, pa takoj po tej informaciji tudi začne pospravljati (Mirko). Pri Borovnici je res že zavesa in tudi meni se zdi, da je bolje iti na tla. Ko me še Mega po postaji natuli naj čim prej potegnem ušesa in grem dol, to tudi naredim. Najprej manjša, pa še vedno vleče gor. Pa jih še bolj potegnem in se usmerim naprej proti Planini. Šele, ko sem za pobočjem, začne iti lepo dol med vedno debelejšimi kapljami. Pristanem tik predno začne ulivati in se komaj pravočasno skrijem z nabranim padalom v nedograjeno hišo ob pristanku, kjer ga pospravim.

Zoranov let

Ostali so že pri meni in začnemo modrovati. Manca upa, da bo kmalu nehalo in bomo še leteli, ostali so bolj skeptični. Zvemo, da je Erzo pristal v Sodražici.

Erzov let

Andrej Erznožnik : “oblačni sistemi” so me dvignili previsoko; smo se v klubu zmenil, da gre vsak 1x: Mega v nedeljo, Emil včeraj, jaz pa danes. Štop preden je padal zložen, naslednji bi me peljal že do Kalc, če me ne bi prevzel Damjan. Doma bi bil prej kot Mega, ki ni štartal, če ne bi bilo zastoja na ac. [29.05.2012 18:47]

Damjan javi s Slivnice, da je odletel le Jani Hrovat, on pa gre z Darjo dol, ker že dežuje. Še malo klepetamo, potem pa brez pijače in kremšnit odidemo vsak na svoj konec (malo so me pa zobje že začeli boleti 🙂 ).

Danes je napoved bolj umirjena. Šibek SV, ki bo čez dan obračal. Resnica pa je taka kot vsak dan. Že pred dvanajsto mestoma črne gmote in tudi kaj pada. Manca se prva pofočka. Erzo ni preveč za stvar (“na Vrhniki že dežuje”), ves čas pa budno nadzoruje situacijo in premikanje objektov in subjektov. Mega je najprej za, potem, ko se odločimo za Zavrh in ob pregledu vremenske situacije, pa izgubi zanimanje.

Z Damjanom se dobiva na šodru, do pumpe po Manco in na vrh. Zavrh je miren (1,5/3,3), komaj rahlo pihne, vreme krasno (mestoma posute bazice).

Potegnem prvi, po poseki me precej požre, levo na sleme, nikjer nič ne drži, malo zavrtim in k pumpi na travnik (dogovorjen pristanek, ker je lepo pokošeno, pri Škorpijonu pa ne).

Zoranov let

Nekaj minut za mano pristane Manca in nato še Damjan. Pospravimo, malo posedimo, Erzo se javi, da bi pa mogoče šel na Ulovko. Manci ni za tja, mogoče kje tule naokoli (Zabočevo ne, moje navijanje za Prižnico ni realno, glede na gibanje oblakov in spreminjanje na Krimu), ali pa še enkrat gor, za kar pa ni nobenemu preveč. Razlaz. Manca domov na rolerje, midva z Damjanom pa gor po avto.

Med potjo se odločiva, da ne greva na Ulovko, ampak v smeri proti domu in na ogled Planince nad Jezerom. Vmes pokliče Erzo, da Mega že šiba na Strmco, ker je obrnilo na Z :-), ampak midva sva že predaleč v nasprotni smeri.

Malo iščeva in najdeva končno kmetijo in s padali do travnika. Start je znosen (razen trofaznih golih drotov po sredi 🙁 ), žal pa piha že malo od zadaj s strani po hribu navzdol (res je obrnilo je na Z 🙂 ). Torej najin dokončni razlaz. Na poti dol Mega javi, da je Samsa že v luftu in krasno jadra, on pa bo pravkar odletel, Erzo z Mirkom pa na poti. In so res lepo jadrali…

Ne morem verjeti, da bo danes še en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem oblaki spet naraščajo. Manca javi na poti v službo,  da je v Borovnici lepo in mirno in naj čim prej kaj naredimo, če hočemo leteti. Jaz sem za, vendar moram biti nazaj v LJ pred 18h. Mega bi tudi šel, vendar šele po 15h – najverjetneje Zavrh. Erzo se navdušuje in dogovarja za Govc, kar mi je predaleč za nesigurnost letenja in pravočasen povratek. Edino kar se mi zdi verjetno in zame uporabno je Sv.Primož. Damjan je kar precej za (ne mika ga pa Sv.Primož, ker mu je predaleč). Ko se slišiva za zadnje koordinacije in sem že pripravljen tudi za Zavrh, Damjan pove, da se mu je odhod zakompliciral in ne bo mogel iti.

Ker sem že na poti (z obvozom do vukanizerja po nasvet) nadaljujem sam proti Velikim Laščam. Ko pripeljem na pristanek pod Primožem, breze v občasnih močnih sunkih upogiba, vendar vseeno nadaljujem gor. Najprej se zapeljem do cerkvice in opazujem veter. Občasno sunki do 10, potem pa kratka obdobja umirjanja in spet prbije. Pokliče Erzo in se pozanima kje sem. Pove, da je Govc odpovedan zaradi premočnega V na Vipavskem, vendar ga moje informacije pomirijo, saj se očitno tudi danes ne bo letelo in lahko mirno ostane doma.

Ker se mi zdi, da se vseeno malo umirja, parkiram avto za kmetom in se prestavim na start. Naslednjo uro in pol proučujem pretok vetra čez start in okoliško drevje, frfotanje trakcev in se tolažim, da skoraj bo. Vmes dvakrat grda črna oblaka zastreta sonce (malo pred tem je obakrat lepo mirno, skoraj za odleteti – zatišje pred nevihto 🙂 ) potem pa spet položi okoliško drevje. Okoli 16.30 se mi zdi, da je generalno vendarle bolj mirno (sunki ne presegajo 8,5-9), vendar se mi čas izteka in imam čudovito opravičilo pred samim seboj: ker moram nazaj v LJ, pač ne morem še malo počakati, saj bi sicer čez četrt ure gotovo lahko odletel :-)…

Ko se peljem mimo Trubarjeve domačije na glavno cesto, se ulije. Ampak samo na kratko in ko bo končalo bi se gotovo dalo odleteti… 🙂 🙂

Spet en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem nevihtno. Manca se prijavi in je že zelo potrebna letenja. Jaz tudi. Mega bi tudi šel, samo Erzo nekaj cinca. Pa se zaradi koordinacije vse skupaj zavleče , tako da zgubimo polovico vmesnega čudovitega vremena in modrine med dvema nevihtama.

Na šodru se dobim z Erzom in Megom in do Škorpijona, pa na pumpo po Manco. Na Zavrhu še lep sonček in ko začne Erzo postavljati, tudi še mirno. Nad Barjem in Krimom zid prihajajoče nevihte. Mega ugotavlja, da imamo še 20min časa in da se je takoj treba vreči dol. Erzo je že pripet, ko močno pihne. Nevihta se začne hitreje približevati, zatišje pred nevihto se konča in začne pihati vedno močneje v sunkih. Hitro začnemo pospravljati in bežati nazaj proti avtu. Na vrhu travnika potegne takšen piš vetra, da me skoraj podre na tla. V zraku je vsa možna svinjarija in listje in kar je tega (sam še večje veje in kamenje ne leti po luftu). Hkrati se ulije kot iz škafa in dež nosi čisto s strani. Mokri zmečemo robo v avto in začnemo nakladati. Čez čas se odpeljemo dol, pa nas Mancin in moj optimizem spet obrneta nazaj, saj se v daljavi že svetlika (“še mal, pa sonček, pa bo za letet…”). Dežuje naprej. Erzov pesimizem nas spet obrne proti dolini. Pa dam idejo, da izkoristimo preostanek popoldneva za ogled štartov v bližnji okolici.

Najprej čez Pokojišče in skozi gozdove proti Rakitni. Malo pred njo komaj najdemo gozdno cesto do roba nad Borovniškim kotlom in končno smo tu: start Prižnica. Razen Erza smo ostali trije prvič tu in meni je start zelo simpatičen. Dežuje ne več, malo je še mokro in bilo bi kar za odleteti – če ne bi pihalo od zadaj. Sicer ne zelo močno, vendar preveč…

Naslednja postojanka je na Rakitni, kjer poskuša Erzo dobiti lokalna navodila iz Rakitne do starta Županov vrh. Najprej zapeljemo seveda po napačni gozdni cesti. Ko je jasno, da to ni to, nazaj do izhodišča in direkt po jarkastem kolovozu gor. Ta je ravno dovolj širok, da ne ribamo z boki in dovolj kamnito peskast, da sploh lahko (kjub reduktorju) rinemo naprej gor. Je pa strmo. Res strmo. Na vrhu kolovoza si na robu vsi napol oddahnemo  (treba bo še tu nazaj, če je to edina prava pot). Malo še tavamo sem in tja in končno s pomočjo lokalne telefonske podpore pridemo na vršni travnik. Tudi tu piha napačno (s strani na travniku in še bolj močno od zadaj malo nad tlemi).  Mega ugotovi, da je bila naša dohodna pot tudi edina do sem. Tako se spet zbašemo v LCja in v avanturo navzdol do Rakitne, potem pa najprej malo po glavni in potem spet po gozdnih cestah mimo Zabočeva do Borovnice, kjer skupno ugotovimo, da je pa sedaj “idealno” za letet z Zavrha…

Z avtomobili do Brunarice na Jezero na večerno srečanje Jate, ki mu je bil izgovor praznovanje mojega pretečenega rojstnega dneva in nujnost porabe jedilnih kuponov in legalizacija darilnega vetromera… Na moje veselje se nas je zbralo vseh osem in fajn je bilo, čeprav na koncu ni bilo kremšnit. Ob odhodu Boris še demostrira igranje na didjeridu in nama z Maretom da nekaj osnovnih lekcij :-).