Ko se dopoldne slišiva z Erzom, je situacija taka: rahel S čez vso Slovenijo zgoraj in spodaj. Ideja je projekti na idrskem ali Kovk/Lijak. Ko pokliče še Delux, se vaga obrne na smer Lijak, saj je na Kovku še S, na Lijaku pa že dela.

Ob 12.20 poberem Erza in Ukija na Vrhniki in Mega na Uncu in gasa pod Lijak. Špela in Boris sta v svojem avtu, saj moram jaz biti ob 18h v Ljubljani, ostali pa itak mislijo letati do pozne noči. Malo čez 13h smo na pristanku in se pretovorimo k Borisu in Špeli (Mega mora zaradi pomanjkanja prostora počakati na drugo rundo, ker je baje zadnji prijavljenec…), moj avto pa ostane na pristanku, da sem neodvisen in lahko odidem kadar hočem.

Na štartu smo edini in hitro postavimo. Erzo, Boris in Uki odletijo, jaz pa še flikam padalo, saj sem našel še nekaj luknjic (pa še dve je našel Uki). Končam ravno ko pride Mega, ki hitro postavi in odleti, jaz pa takoj za njim. Skoraj scurim, pa se na levo le poberem in nazaj nad start in potem naslednjo uro tu vrtim in drajsam in tonem in nabiram… Ves čas gledam kupolo in čakam, če se bo kaj razparalo, ali če se bo pojavila še kakšna luknja. Počasi se pooblači, Z je ves čas močan in vse skupaj je rahlo razbito, ne neka uživancija . Tudi drugi (v zraku ni pretirane gužve, mogoče vsega kakšnih 20 padalcev razsutih naokoli) ne naberejo kaj posebno, pa tudi kam daleč ne odletijo. Mega je seveda odšel proti zmajarski in na koncu pririnil do Lokavca, Boris pristane nekaj pred menoj na uradnem, Erzo pa mora seveda potegniti čim daljšo špuro in zaključi nekje pri Vrtovinu, Uroš pa nekaj prej pri avtocesti.

Zoranov let

Na pristanku sta Špela in Boris, ki ravno odhajata pobrat ostale tri, jaz pa izkoristim suh del travnika, da še preverim padalo (če je še kakšna luknja in kako so se obnesle flikce – vse je OK) in malo počistim usran sedež in vrečo od včeraj.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/796496

Ko se usedem v avto pokličem ekipo, ki se že pelje proti Šilentaboru za drugi današnji štart…

ŠILENTABOR:

ERZO:

Ko se poberemo pod Čavnom gasa naprej – še ne vemo točno kam – dokler se le ne pojavi ideja iz globin bolane duše. Seveda moram poklicati še Zorana, da mu sporočimo koordinate in namen v smislu, da bomo odleteli še zanj. Na štartu celo prav piha, čeprav je ta ravnina, ki se prevesi direkt v strmo pobočje. Naš, Boris in Uki po vrsti se zmečemo v Narin in prihajajočo noč. Mega štrajka.

Ker večji del jate odrine že zelo zgodaj in se ji kljub hitrejšemu odhodu ne morem pridružiti, se zmeniva z Megatom/Megetam (z Megom, da bo še Zoran razumel :)), da se dobiva ob 14.30 v BTC.

Mega zamuja, ker ob “pol treh” razume kot “po tretji”, ampak ker je navadno zgoden, zamudi samo 20 minut (jaz pa presenetljivo  malo sitna, ker bi lahko bila malo bolj :), glede na to, da si enkrat na 3 tedne vzamem čas in grem prej iz službe). Tako z rahlo zamudo kreneva proti že prej dogovorjenemu štartu, Gozdu (kot so me pred tem domačini na firmi naučili, da se pravilno reče Gojzd). (Aja, pa Mega že prej ugotovi, da na Zavrhu preveč piha in da bo treba na Gorenjsko).

Ko se peljeva, vidiva, da en padalc počasi pristaja, ampak se ne ustavljava na pristanku ampak greva kar gor. Na parkirišču srečava padalca, ki ni letel in nama pove, da so pred par urami lepo jadrali, da pred štartom dela dežurni steber in da mogoče še bo kaj držalo. Ko prideva gor, se izkaže, da klobase kažejo rahlo dol… Sva kar malo razočarana, ker sva zgleda »zajebala« z izbiro štarta. Mene pihanje v hrbet niti ne skrbi toliko, žal mi je za Megata/Megeta, ker zgleda, da se ne bo nič kaj letelo.

Mega se odloči, da ne bo letel (še zdaj mi ni jasno, ali zato, ker ga je bilo strah, da ne bo mogel štartati v rahlem vetru v hrbet, ali je bil kavalirski in je peljal avto dol). Jaz se počasi pripravim, čim višje zgoraj, kjer je še sneg, ker nižje je čisto močvirje. Ko začnejo klobase malo čudno pihati, ena postrani gor, druga dol, štartam (mislim, da je ura točno 16h). Malo kilavo  in počasi tonem, ampak me že proti koncu poseke začne dvigovati, kar pomeni, da dežurni steber nad štartom še vedno dela, juhej. Začnem navijat, nabirat (kot bi rekli naši notranjci, sem navrtila :)), malo pojadram po »joških« gor in dol, vmes malo potonem, ker bolje drži zunaj, kot po grebenu, se vračam proti štartu, spet nabiram.. itd.. V glavnem, zelo luštno. Prvič sem edini padalc v zraku :)! Pol se spomnim na Megata/Megeta (Mega), da ga verjetno že zebe, ko me čaka (no, tudi meni ni blo glih toplo, ker sem se nekako pripravila na petminutno curažo) in se počasi odpeljem dol. Zelo luštnih in sončnih 33 minut :)!

Pol pa k Dežmanu, kjer smo zmenjeni z ostalim delom jate. Vsi so veseli, razen Zoran je malo kisel in še bolj umazan :)!