Napoved za danes je bila bolj tako tako, ampak že zjutraj je Lju razsvetlilo sonce, ki je ves dopoldan ostalo. Nizko so se čez podile bazice iz smeri JZ, ampak kamere so kazale, da je tako lepo le od Lju severno. Na Primorskem je bilo vse v meglah in Mega je javil, da je tudi pri njih vreme kilavo (za letenje ni bil zainteresiran, ker ga je štihnilo v križu). Erzo je sicer javljal o sončku tudi na Vrhniki, vendar ni bil zainteresiran za kakšne starte S od Lju. Jaz sem se nekako odločil, da bi šel pogledati na Grmado (Šmarna gora), saj je bil veter idealne JZ smeri in v LJ izmerjen 3/7. Malo sem hecal Damjana, če bi šla, pa mu kljub poskusom reorganizacije svojih obveznosti ni uspelo preurediti.

Tako se odpeljem sam, čeprav je bilo že na obvoznici jasno, da piha vedno močneje. Ko že hočem zaviti v Šentviški predor, se slišiva z Erzom, ki postavi vse (hvala bogu) na glavo: na Vremščico, ker je idealno in super in sonček in bazice in sploh… Mega je določen za šoferja (za to križ nima veze), tako da je tudi logistika rešena. Nadaljujem na Vrhniko, naložim Erza, na Logatcu Borisa, na Uncu šoferja Mega in gasa na Vremščico.

Na start pridivjamo hkrati s Kraševci – Gorazd in Marko. Piha malo manj kot v torek (torej borovcev ne krivi, ampak samo bučijo 🙂 )in začnemo postavljati. Marko nekako zmajuje, pa tudi Boris taktizira – računa na upad vetra kasneje. Gorazd in Erzo startata precej dinamično, jaz pa čakam, da bi malo jenjalo, ker pa noče, na koncu potegnem hrbtno kar trikrat (in me zavali po travniku), preden uspem. Lepo me dviguje, s tem, da grem v bližini hriba tudi malo nazaj ali največ 5 naprej, ko pa sem malo višje se le pomikam malo hitreje naprej. Malo zavrtim, naberem, pa spet pod bazo, kjer me lepo dviguje do 1200. Medtem Gorazd odpelje nekam na Kras, Erzo pa proti Nanosu. Ko sem mimo baze, mi Mega z zemlje svetuje, naj grem pod naslednjo bazo zunaj, vendar se ta raztopi, predno pridem do nje, tako, da potem samo še malo motovilim in se matram v območju letališča, potem pa počasi dol na pristanek.

Zoranov let

Ko malo telovadim in dvigujem, je Mega že pri meni, Boris pa ravno v zrak, malo nabere in odvije v smeri Vipavske za Erzom. Ko pospravim, greva iskat Borisa, ki je scuril v Dolenji vasi blizu Senožeč. Ko naloživa Borisa in se zapeljemo proti Razdrtemu čakat na Erzovo javljanje, se ta javi s tal pri naselju Cesta pod Čavnom in gasa v Vipavsko.

Danes krasen dan (samo piha malo močno). Prvi pokliče Erzo, da so neke variante Buzet pa tja (Ščuka). Ampak ni sigurno, ker bo močan Z. Jaz sem bolj za blizu, enako tudi Erzo in strinjata se tudi Mega in Delux in pade Vremščica. Najprej 15h, pa navijam za prej (v Lj moram ob 19h), pa še veter naj bi jačal vedno bolj.

Ob 14.30 smo na spodnjem štartu in piha kot pr norcih. Brez pomišljanja damo kramo ven in jo začnemo postavljati (razen Borisa, ki pusti kup sredi travnika in se toplo obleče). Tolažimo se, da piha manj kot v četrtek in ko se eno od daljših obdobij nažiganja malo poleže, potegne Erzo in takoj za njim (lepo hrbtno, prosim) tudi jaz. Tudi Mega je v luftu in vsi trije se borimo z vetrom, ki hoče, da bi šli v eno smer, mi pa v drugo. Občasno dvigne, pa spet požre skoraj do tal, pa spet gor in sem in tja in sploh je treba delat 100 na uro, čeprav naberem komaj do starta (tudi Erzo in Mega nista dosti boljša). Naprej gre pa komaj kaj. Boris se sonči in vetri na startu in čaka na boljše čase.

Končno Mega pove po postaji, da ima tega razmetavanja dovolj in da gre dol (na pristanek namreč, tokrat ni navdušen za toplandanje). Kar čakam, da padejo v eter takšne smernice in tudi sam se usmerim proti letališču. Boris pozdravi to usmeritev in pove, da pripelje avto dol po nas. Ko že kaže, da bom prišel do letališča, me veter tako ustavi, da stojim na mestu (Mega je kasneje rekel, da me je celo malo rikvercalo) in tonem proti progi in borovcem. Ko vidim, da naprej ne bo šlo do čistine, obrnem in s 50 na uro zavijem na moj standardni pristanek. Z rahlimi rotorji in vetrom v rit pristanem tako, da mi vrže padalo čez glavo, pa še potegne me po travniku (čudovita mehka travica) kakšen meter navzgor.

Zoranov let

Pospravim in na cesto in kmalu je Boris pri meni. Boris nabija, da bi bilo na Socerbu super in če gremo tja. Na travnik do Mega in Erza, ki je pristal zadnji. Ko pospravita tudi onadva, skupno ugotovimo, da gremo na “Socerb” (=še enkrat gor na start). Vmes Erzo pokliče Marka Valenčiča in mu ponudi, da ga zapeljemo gor (za sondo v drugi rundi –  v prvi je bil Erzo, pa ne bi več).

Na startu še bolj nažiga kot prej in midva z Megom pustiva robo kar v avtu. Erzo malo provocira in končno sprovocira Marka, da postavi in nekajkrat neuspešno dvigne v vihar, potem pa gre pod cesto, kjer ga uspešno katapultira v luft. Bolj kot ga gledamo, manj je zanimanja za ponoven start. Erzo sicer vztraja in vetri padalo, mi trije smo podstavljeni za njega, da mu ga držimo, končno pa se tudi on vda in ga odnese pospravit za grič. Vsi v avto in dol na letališče po Marka in gas Lju. Leteli pa smo (pa še privajali smo se v močnih razmerah, kot je rekel Erzo 🙂 …).