Ravno, ko se odpeljem proti Ljubljani pokliče Erzo, ki je malce v dvomih glede cilja. Na Slivnici naj bi že bil Z. Ko pokličem postajo še jaz, mi javi JZ 2,8/6, Mega se oglasi in je že frej in za akcijo. Erzo se strinja s Slivnico (lahko pa gremo še pogledati na Strmco, če bi blo čudno…

Ko ga poberem na Vrhniki ob 14.45, je tudi Boris že na poti na primopredajno lokacijo in tudi Emil je mnenja, da je najbolje, če gremo na Slivnico. Vmes sicer postaja javi 7/9,6, ampak to raje ignoriramo. Na Uncu poberemo še Mega, na pumpi v Cerknici Emila in punim gasom gor (nekaj mimoidočih, ki iščejo mir v Slivniških prostranstvih, tega ne najdejo, ubogi starček, ki ga presenetimo izza ovinka, pa se kot dvajsetletnik vrže v jarek, da nas ne bi oviral, ker se nam res mudi, saj smo, po Emilovo, rahlo pozni).

Na startu hitro postavimo in se drug za drugim vržemo v zrak. No jaz lahko hitim kolikor hočem, ampak vedno sem zadnji (razen kadar Mega viteško počaka). Piha lepo gor in me na mestu dvigne v zrak, malo zavjugam sem in tja in že se znajdem precej nad višino starta. Vozimo se ob pobočju proti V, nato vzdolž grebena  proti Z, pa spet nazaj, čelno gre med 5-10 km/h, proti V tudi čez 35, na Z pa okoli 22. Mega je seveda najvišje in daleč zunaj, ampak tudi ostali niso kaj dosti nižje. Ko kdo izgubi nekaj višine, se vrne v okolico starta in spet nabere. Mene je že kmalu po startu začela čudno boleti glava po desni strani  in bolečina je vedno hujša. Razmišljam, ali je to kaj povezano z mojim grlobolom in prehladom, zebe me ne preveč, bolečina pa je vedno hujša. Malo premigam čelado, pa je samo še slabše. Zato se počasi odpeljem po pobočju proti Cerknici in počasi zgubljam višino. Po dobre pol ure pristanem za pumpo.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati in snamem rokavice in čelado, nenadoma bolečina izgine. Očitno jo je povzročila zverižena gurtna pod čelado. Ne moreš verjeti ! Kmalu se pripelje na pristanek še Mega  (baje je tudi scuril ?!) potem pa še Boris in Emil. Ko pospravljamo, Erzo toplenda (kao, da bo pripeljal moj avto dol, čeprav ve, da so ključi pri meni – vsi pa enoglasno ugotovimo, da mu je to izgovor za dva starta), da naredi postanek za vario in nato še enkrat starta. Z Emilovim avtom greva z Megom gor po mojega in ko smo spet doli, se poslovimo in na poti proti Uncu poberemo še Erza v Prestranku, do kamor je prtiščal v zadnji svetlobi dneva.

Super let, super družba in sploh super dan…

pa še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/789681

Danes ni bilo v začetku nič. Ni bilo vremena, ni bilo pravega vetra (premočen JZ), ni bilo nobene prave volje  (pri drugih, da se razumemo, pri meni je bila), Erzu je bilo jasno, da danes ne bo nič, potem je Mega povedal, da v Logatcu nažiga 100 na uro in da rahlo prši, pa baze so bile čist nizko, ne vem, kaj je še manjkalo za NE. Potem je veter okoli 13h  obrnil na močan S (na Gozdu 6/8 SZ, Na Ambrotu 7/10 SZ) potem se je še ulilo in ko sem se že skoraj vdal v usodo in v grozljivo mokro temačno sivino današnjega popoldneva (in začel delati v službi), pokliče Erzo, kako je kaj in kje sem, če sem. To razumem kot rahlo provokacijo, ampak ko se umaknem klepetat v sejno sobo, vidim, da je na severu proti Kamniškim neka jasnina, modrina, ki se pospešeno širi proti J (za popoldne so bili res narisani sončki na Aladinu, ampak sem pač mislil, da se jim je malo sfuzlalo). To, da se pospešeno širi proti J pomeni, da je res S, ni pa najbolje, da je ta pospešek tako velik, ker je torej veter tam gori v višavah res močan. Vse to gruntam ko se špikava z Erzom in razmišljam o Ulovki. Nenandoma pade beseda Ulovka na glas in Erzo pravi, da me pelje, če hočem iti pogledati. In ga zgrabim za besedo, da se ne more več umakniti in sva zmenjena.

Čez 5 min se že vozim v gužvi obvoznice (petek ob 15.30 – norišnica, že dolgo nisem bil v tem cajtu tu naokoli). V pol ure sem pri BJju, kjer je Erzo res brez opreme.  Pravi, da ne bo letel (je ni vzel, da ga ne bi gori zamikalo), ampak bo samo mene peljal, ko sem tolk potreben. Zapeljeva se do vrha in ko se preoblačim iz civilke, Erzo že vpije s travnika, da je OK. Ko pridem s padalom, pa nenadoma pihne močneje (ampak to je daleč od onega zadnjič, ko sem stal tukaj z Ukijem), tako da začnem postavljati (sicer malo modrujeva, a je močno a ni,  pa doli je mirno, pa kaj je lahko gori…)

Erzo mi razgrne padalo, malo mu je že žal, da nima opreme in ko se malo umiri, potegnem in odletim. Prvih nekaj metrov drži, potem pa gre močno dol (nasproti S), poskušam bolj v desno ob pobočju pa gre tudi dol. Čez prvo sleme pridem dokaj nizko, potem me rahlo dvigne na njem, mi je pa jasno, da čez drugi hrbet (Krošljev hrib) najbrž ne bom prišel. Pa itak nisem nameraval tja, ker sem hotel do Vrhnike :-).  Držim se desno in grem ob pobočju rahlo dol in pristanem pod peskokopom pod Čelom.

Zoranov let

Ko pospravim, je Erzo že pri meni. To je tovarištvo ! (Čeprav ni letel, je pa vsaj užival z LC-jem, me prav zanima, kako je polagal ovinke na poti dol, da je bil tako hitro pri meni…) .

Danes je bolj slabo vreme in v SV Sloveniji že vijoličasto  (JZ), v JZ samo zeleno, v SZ pa so ostale bele čistine.  Kljub napovedi Kovk ne javlja preveč hudo (6/8 J) – za razliko od Slivnice, kjer je JZ  17/27 m/s. Tako me vleče, da bi šli pogledati na Vremščico. Damjan je danes out (je že včeraj povedal), Erzo me bolj iz sočutja ne pošlje u pm (saj menda ja vidim kakšno je – no se slišiva kasneje). Delux se ne oglasi. Mega pa jaz pokličem za stanje na terenu. Čez nekaj časa javi, da po Planinskem polju piha kot pr norcih in da res ni jasno, od kod je tako “mirno” na Kovku, pa da že malo kaže na dež – skratka on se danes distancira. Moja rezervna varianta pa je Gozd, kjer je stabilnih cca 1,5/3,5 J že ves dopoldan (pa tudi gori na Križki ni premočno). Malo pred 14h se še enkrat slišiva z Erzom, ki je klical Širco v Sežano, pa zvedel, da je tam spodaj mirno, ampak kilavo, na Vremščici pa lahko tudi nažiga. Erzo predlaga premirje za danes (lako njemu, ko je včeraj naredil 5 startov in od tega 3 nove!), ampak zaostanek narašča in tu ni čas za počitek… Erzo mi požegna Gozd (ga ne zanima in mu danes res ni treba) in tako se ob 14.15 odpeljem sam v sivino Gorenjske.

Sandi mi je potrdil šolo na Gozdu ob 15h, tako, da bom imel logistiko rešeno. In lepa prilika je, da spet malo potreniram Nuptseja4. Na pristanku je mirno, k Sandiju pride samo en tečajnik in trije smo hitro gor. Tečajnik dobi navodila, piha malo v hrbet, postaja na stolpu kaže V, najprej starta on (lepo), jaz pa laufam kot nor in komaj spravim padalo nad sebe, da odletim (mi potem Sandi razloži, da sem spet preveč vlekel A linije, namesto, da bi vse enakomerno s telesom). Samo malo zavjugam in sem že na pristanku.  Je pa bil kar močan V pri izhodu iz poseke.

Zoranov let

Hitro pospravimo in še enkrat gor. Še vedno piha rahlo od zadaj, na spodnjem delu poseke pa po desni rahlo gor (V). Zdaj startam jaz prvi (s pribitimi rokami ) in lepo potegnem s telesom, pa potem vseeno malo preveč zakrilim z rokami, da štart ni idealen, je pa dosti boljši kot prvi.

Pri izhodu iz poseke je spet močan V, zapeljem levo desno in spet na pristanek.

Zoranov let

Dokler ne pristaneta tečajnik in Sandi pa še dvakrat potegnem padalo na gričku na pristanku. Bilo je hladno, ampak v luftu sem pa bil.

Danes sem že zjutraj ves nervozen. Napoved je idealna. Lepo vreme, zmeren Z do višav. Verjetno bodo danes čudeži na Kovku in Lijaku (in so res tudi bili, kot se vidi zdajle), ampak mene tja ne mika. Nekako me vleče Strmica. Damjan je tudi že nervozen in bo danes unovčil kvizka (=zbrisal s šihta na letenje), Erzo se najprej ne javlja (mi je jasno, da se tudi trese, ampak včasih pa mora tudi kaj oddelati na šihtu), tudi Mega najprej ne (očitno je povečal učinkovitost na max, da bo čim prej oddelal današnji šiht in bo fraj), potem pa pokliče Boris z istim predlogom: Strmica (mogoče je rekel še Kovk ali Lijak, ampak tega nisem slišal…). Začuda se tudi njemu ne mudi preveč – strinja se, da bo 13, 13.30 kar v redu (!) (potem se je razjasnilo: ves dopoldan sta mu pobrali dve luknji 5x5x7 cm, ki jih je moral skopati za svoj gradbeni projekt). Potem pokliče Mega, ki  se 15 min kasneje službeno že javlja s Strmice: veter je že OK, čez uro, dve bo idealen. Erzo samo sporoči, da je blazno zaseden do 14h, potem pa pride, kamor bo treba.

In že se ob 13h pridružim Damjanu na Dolgem mostu, kjer skakljava v gatah, ko se preoblačiva na javnem parkirišču v delovna (=letalna) oblačila, 13.37 izvrši Špela primopredajo Deluxa nad logaško cestninsko in proti Uncu. Po raznih telefonskih in internetnih obvestilih kaže, da je veter malo usahnil (na Slivnici je 2,5/3,8 JZ), kar Strmico daje pod rahel vprašaj (alternativa se je vreči s Slivnice). Vendar je Mega že na poti na start in ko zavijemo z avtoceste na desno na Uncu, njegov klic razbistri situacijo: na startu je idealno, mogoče na momente malo močno… In že šibamo gor po makadamu. Ko stopimo iz avta, Mega že razgrinja. Erzu javimo, da je tu to, kamor je treba priti.

Pet minut kasneje že vsak taca po svoji fliki trave in postavlja. Ker je Damjan danes tukaj debitant, je deležen standardnih informacij o toplendanju preko borov od zadaj do smrečice in naokoli dol na krtino pri avtu, pa na kaj mora paziti levo in desno in sploh vse, kot se spodobi za skrbnika starta in inštruktorja (res sta neverjetna tale Mega in Boris 🙂  ). Tačas jaz raztegnem in ko postavim zidek, je Mega že v luftu nad mano in mi daje še zadnje napotke o turbulencah in jakosti vetra v šobi pred Petričevim hribom. Potegnem hrbtno in elegantno startam (včerajšnji Ženček je že obrodil sadove) – upam, da niso opazili kako me je zaneslo v desno, ko sem se obrnil (ampak to sem ga mogoče hotel malo voditi po pobočju, a ne? ).

In potem poezija: dobra ura osmic, vrtenja, drsenja, plavanja ob pobočju od Petričevega hriba do Špilnika. Vmes se nam v zraku pridruži Erzo, ki pa vsake toliko časa pristane na kakšni bolj izpostavljeni točki (Petričev hrib, pod Špilnikom…). Ker  uživam, sploh ne razmišljam, kakšne zahrbtne namene ima (šele kasneje pri analizi v gostilni v Planini postane približno jasno, zvečer na OLCju pa nedvoumno: 5 štartov in ob tem dva nova sezonska…). In jadramo in jadramo in ko gre sonce že malo niže, pri vsakem zavoju na Petričevem hribu bolj pogledujem proti Planinskemu polju. Vprašam Mega (samo on ima postajo), če bi odletela tja, pa svetuje še malo nabrati višino in da zna biti malo razburkano tjakaj. Potem nekaj razlaga Borisu po bosanski radijski postaji (=se dere po luftu), nakar Boris odvije v tisto smer in se začne pospešeno manjšati (=leti, kot sneta sekira). Jaz pa takoj za njim. Na momente mi gre več kot 50 km/h in ko opazujem, kje Deluxa prehitro pobira, se usmerim malo bolj ven in tako pridem nad Planinsko polje vsaj 50m višje kot on, tako da se lepo odpeljem čez Unico do Unškega loga pod asfaltno cesto na Unec. Tu pristanem v popolnem miru in tišini (še 10m više je bilo še zelo močno).

Zoranov let

Čudovit razgled po Planinskem polju v zahajajočem soncu.

Potem pa počasi, počasi pospravim – nekaj koordinacijskih telefonov – in Mega je tu. Dostava do gostilne (Delux že preko e-točke objavlja svoj današnji let), kjer sledi obvezna analiza ob pivu, radlerju in Damjanvem čipsu. Neprecenljivo. Za vse ostalo je Eurocard.