Zaradi napovedi močnega JZ sem malo bolj zgoden; čeprav je sondaža bolj vegasta, pa ni nobene inverzije spodaj, torej ne vem, kaj lahko pričakujem in kaj bo kasneje…

Kljub temu so ob tem času vevški dimi le malo odklonjeni in v dolinici je dokaj mirno. Danes po “novem startnem” režimu parkiram pod lovsko opazovalnico in po desnem kolovozu ob robu na novo lokacijo. Vetra nič. Postavim in se vpnem za naprej.

Zalaufam kot nor, pa padalo ostane za mano in se ustavim (sem že preveč domišljav s temi starti – na tej lokaciji je travnik dosti bolj položen in če ne piha…).

V drugo spravim padalo gor in me kmalu dvigne, vendar moram pred robom še 2-3 korake polaufati, da se zapeljem čez. Takoj desno in nizko nad dolino niti do kolovoza ne pridem.

Odpešačim do LCja domov.

Po primarni terapiji pa smo za popoldan dogovorjeni, da zmontiramo novo AVP na Strmco.

Nekaj po 15h se dobiva z Megom na Uncu in z LC na Strmco in po kolovozu (?) malo pod vrh Petriča. Veter nažiga na polno. Kmalu se nama pridruži še Kurnikov Jurij.

Seveda je štanga predebela za objemke postaje in že hočemo spokati. Potem pa brainstorming in najdemo rešitev, ki pa zadene predvsem Mega, ki mora pri 15m/s šraufati gor in dol originalne dele s štange in spet na njo v kombinaciji s postajo, viseč na štriku, ki ga sicer polaga vodoravno po vetru…

Z več sreče kot pameti na koncu idealno zaključimo zadevo (no, ne povsem, ker kaže, da je treba še smer malo popraviti…)

Danes pa obrne na JZ, ki bo čez dan vedno bolj jačal. In tudi danes spodaj močna inverzija do 700, od 1300 pa spet odličen gradient. Termika bo baje po SLO spet sekala do 3500, na Gorenjski skoraj do 4000…

V Kižlovki pa blažen mir. No, skoraj, saj na poti v dolinico srečam traktor lastnika “stare” lokacije, ki vozii s sinom iz dolinice hlodovino. Samo pomahamo si. Ustavim na kolovozu in gor.

Še peti zaporedni dan kičastih pogojev. Rahlo piha po griču gor. Padalo le na grobo raztegnem in poravnam štrikce. Potegnem hrbtno v res rahli sapici in po obratu stopim v zrak. In me privzdigne in visoko nad dolino (termiko je že čutiti) do kolovoza in čez.

Ko stlačim robo v LCja, pa se traktor vrača prazen za drugo rundo. Prijazno pokramljamo (?), potem pa me gazda seznani, da je lokacija do jeseni zaprta, saj je moja vzletna točka že čisto zguljena in bo tam zrasel le še plevel, če bom še naprej polagal plahto na tiste m2 (sploh v letošnji suši in ob pričakovanju prvega resnega dežja ta teden…). Torej se bom prestavil na “novo” lokacijo. Prav prijazno se poslovimo.

Potem pa poskušam koga zlobirati za zaresno letenje. Rad bi končno preizkusil nov (že več kot leto star) sedež, ki čaka na mojo dovoljšnjo zrehabilitiranost in lepe vremenske pogoje (da ne bom že ob prvem poletu drajsal po blatu…) in glede na napoved (in pričakovano prijaznost preizkusnega terena) me nekako vleče na Vremščico.

Ampak danes imajo vsi druge opravke (še največ zavrnitev je na račun spomladanskih kmečkih opravil: oranje, sajenje krompirja, čiščenje terena,…). Le Štusejev Dušan z navdušenjem (zaradi tridnevne abstinence in zabeleženih dolžinskih in višinskih rekordov zadnjih dni) potrdi srečanje na Uncu ob 14h.

Ko naju LC pritovori na vrh, drevesa ruva z 10/12,5 m/s. Malo pomodrujeva s prisotnim modelarjem, vendar (razen redkih vetrovnih lukenj) ni sprememb (v veliko veselje modelarja). Postaja na vrhu seveda ne dela, sicer se ne bi zastonj vozila sem. Prestaviva se na spodnji start, kjer pa dejansko piha malo manj, le 6-8/10,2. Ampak borovci naokoli zlovešče šumijo, pred tem sva bila na vrhu… in po nekaj časa stisnem rep med noge (čeprav je trava lepo suha, se ne bi rad pustil za prvič šlepati po njej, za sedež pa tudi še ne vem, kako se bo obnašal v zraku…). In se odpeljeva domov…

Sem še kar malo utrjujen od včeraj (in dogodkov zadnjih dni), pa še ura se je premaknila na poletni čas in zbudi me klic Marka Valenčiča, ki vabi na Goljak. Hitro poskušam kaj uskladiti (spet ena množica na Kržišče), ampak Erzo se že dogovori z Megom za zgodnjo Slivnico. To tudi meni (sploh glede na včeraj) bolj ustreza; samo priključim se in izprosim še dodatne pol ure do zbora na Vrhniki, da grem v miru v Kižlovko (saj sem po uradni uri eno uro bolj pozen kot prejšnje dni).

Sploh ne preverjam napovedi. Med vožnjo so vevški dimi pokonci kot sveča ob še vedno generalni JV tendenci in današnji napovedani zelo močni termiki. Torej je tu gotovo inverzija kot zadnje tri dni (kar se kasneje ob preverjanju napovedi izkaže kot popolnoma resnično – od podna do 700).

Sonček in mir v Kižlovki in na startu lahen vetrič idealno gor. Hrbtni start je idealen in še lepo drži do kolovoza in še nekaj čez.

Na Vrhniki ob 11.30 že čakata Erzo in Gabor. Erzo nas zategne do Petrola v Cerknici, kjer se preložimo k Megu in gor.

Na startu smo še sami (12.30 po novi uri, torej šele 11.30 po koledarski), razen nedeljskih izletnikov. Počasi začnemo postavljati. Le občasno malo pihne, sicer skoraj brezveterje. Pripešači (H&F) še Jernejčičev Urban s svojo boljšo polovico.

Nekaj po 13h opazim, da se dela bazica nad Slivnico in tudi pihne malo bolj, zato se do konca pripravim(o) in ob budnem nadzoru Mega (in ostalih) potegnem prvi.

Desno okoli roba v kotanjo pri koči lezem počasi naprej in dol, potem pa nekaj pred Stajami dobim steber. Sprva oster in razbutan, da se komaj obdržim v njem, potem vedno močnejši – vario pokaže +8. Potem pa me na okoli 1600 kar še dodatno butne / privzdigne s sedežem gor (vario +10) in butne sem in tja in vidim padalo pred sabo (gledam televizijo – pravi kasneje Erzo…) in je padalo spet nad mano in se, še vedno v dviganju peljem bolj ven nad dolino. Tu najdem naslednje (bolj normalno) dviganje do 1800, potem pa ga v trenutku zgubim in začnem curiti tudi do -4, kamorkoli se zapeljem.

Začetni optimizem (za vsaj ponovitev včerajšnjega dne), se vedno bolj topi in po nekaj ostrega guncanja nizko nad tlemi, scurim na travnike med vrtnarijo in Petrolom.

Mega je startal takoj za mano, pobiral blizu mene in mi potem med mojim burnim dogajanjem izginil.

Počasi pospravljam in zraven po LiveTracku spremljam Erza, ki pa s starta bolj ali manj scuri za Grahovo.

Precej podobno se dogaja z Urbanom.

Mega se javlja z Javornikov, kjer baje ni nič (ampak to pravi še vedno iz zraka). Erzo bi šel še enkrat gor in le malo za njim pripešačim do Petrola, kjer že čaka v avtu z bratoma Damjan. Javim se za šoferja in na poti proti Grahovemu vidimo najprej Gaborja, ki pospravlja blizu vrtnarije.

Pri Grahovemu naložimo še Urbana (ki tudi gre še enkrat) in gor.

Sedaj je na startu množica padalcev iz vseh vetrov. Še pravkar prišli postavijo (in čakajo na ugoden veter), medtem ko jaz lobiram za šoferje. Kmalu dobim par, ki prevzame vožnjo Megovega in Emilovega avta, sam pa odpeljem dol Damjanovega, ko začnejo Erzo in ostali startovati.

Na Petroli še modrujeva ob radlerju z Gaborjem (ki je šel dol, ker mu tudi pod razno danes ni bilo nič všeč), dokler ne pride z rukzakom Mega (ki je na Javornikih vseeno nekaj našel…).

Ko na Live vidiva, da je Erzo potegnil proti Vel.Laščam se z Gaborjem odpeljeva proti Vrhniki (z Erzovim avtom, saj on se bo že znašel v onih krajih… 🙂 ).

Ampak Erzo se je vrnil tudi nazaj pod Slivnico.

Urban pa je v drugi rundi obdelal Bloško planoto.

Še vizualizacija nekaterih letov:

Zjutraj sem malo zmatran, saj sem ves včerajšnji dan od 12.30 do 24.30 h (ko sem prejel končne izvide) preživel na urgenci. Triaža ob prejemu je potekala neverjetno hitro in že okoli 14h sem bil z elektroinvalidskim vozičkom dostavljen na urgenco nevrološke klinike, kjer sem preživel ostanek dneva in prvo polovico noči.

Vmes sem pristojni dr. še enkrat ponovil svojo življensko zgodbo (identično, kot jo je zapisal dr. na triaži in je bila posredovana sem – najbrž so s tem že preverjali, kako je z mojim dolgoročnim spominom in koliko so luknjavi spomini kratkoročnega resnični = če sem dvakrat povedal isto 🙂 …). Potem so mi kmalu naredili še obljubljeni CT glave in spet počivanje na stolih čakalnice v čakanju na izvid. Seveda nisem bil sam, ampak v družbi sotrpinov od katerih je večina najbrž bolj potrebovala urgentno obravnavo kot jaz, saj so bili večinoma v manj prisebnem stanju, kot jaz.

Res nervozen sem postal okoli 23h, ko mi je telelefon zapiskal, da je že kritično izpraznjen in sem ga iz preventive raje ugasnil. Na srečo me je že čez 1 1/2 h prijazna sestra osrečila z izvidom, da niso našli nič kritičnega in lahko grem domov…

Tako sem zjutraj še kar malo zaspan, ko se spravljam v Kižlovko. Počutje kot včeraj (skoraj) normalno. In spet je močna inverzija do 700 (s fantastičnim gradientom naprej gor in super napovedjo). Vevški dimi pokončni kot sveča, v Kižlovki sonček in sapica po gričku gor; idealno kot včeraj.

Takoj potegnem hrbtno in lepo odletim, termike pa je očitno že za pol dopoldanske urice več, saj me celo malo dvigne in poruka in potem ustavlja do kolovoza.