Danes v LJU že dopoldne lep dan (delno sončno) z močnim SZ v višini nad inverzijo na 500. Najprej me vleče na jasen in sončen Lijak, pa vse napovedi kažejo, da bo S po poldnevu zelo ojačal in udaril čez. In ker tudi ni nobenega zanimanja (tveganje preveliko) se odpeljem v svoj rehabilitacijski center Kižlovka.

Ko stopim iz LCja, lepo piha po dolini gor in v pobočje J, JZ. Toplo sonce je že dodobra stopilo snežni poprh, ko racam gor in sredi pobočja opazim nov merilni trakec (verjetno ga je včeraj instaliral Jure), ki kaže, da piha iz doline ven (SV, 180st. nasprotno kot spodaj) ??!!

No, ko začnem postavljati, pa pihne tudi od zadaj S in SZ. Postavim na V stran pravokotno na pobočje in čakam na pravi cikel.

Ko pa dvignem in odšetam dol po pobočju, pihne spet od desne, tako da moram kar »zalaufati« v levo, da lovim Rooka in idealno speljem. Zavijem v desno na sredo doline in letim v veter, dokler gre…

Zaradi opoldanske primarne terapije se moram odpovedati zaresnemu letenju (danes naj bi bili čudežno na Lijaku – više močan S, SZ, dober gradient – dejansko stanje pa mi ne deluje tako čudežno in se ne sekiram preveč… pa tudi Milan vidi podobno in sem sploh pomirjen).

In grem pred primarno najprej na sekundarno terapijo na svojo Kižlovko. Krasen sonček, mrzlo kot satan in piha lepo J po griču gor, ko priracam in prihrustam na start (lepo pomrznjeno pobočje).

Cota je rahlo zmrznjena, ko jo postavim. Potegnem, po dveh korakih me že dvigne, da se v lepem letu zapeljem v dolino.

Danes si obetamo boljši dan (bi naj obrnilo v teku dneva na JZ) in ideja je Kovk ali Lijak. Malo taktiziramo, potem Erzo skliče zbor ob 12.10 na Železniški. K njemu presedeva le Milan in jaz. Ker Kovk noče obrniti na pošten JZ, ampak se vrti med S in J okoli 0, Erzo forsira Lijak (zaradi mene bi bili lahko še problemi, kako prigaziti na start in oprema…), poleg tega pa je že vse pokrito (zjutraj pa je bila krasna šajba) .

V Ajdovščini poberemo še Vidmarjevega Jožeta in pod Lijak, kjer čakata Tina in Hlišev Andrej. Še onadva se zbašeta v Erzov avtobus (Tina bo za šoferja in meni v pomoč) in gor in dol na start.

Ko pridemo na plano, še malo piha po pobočju gor, ko se pripravljamo, ugasne. Jože mi razgrne padalo, ko odleti Erzo še z malo sape. Ko startujemo Milan, Jože, jaz in Andrej pa v odletimo popolnem brezveterju. Tina nadzira moj (počasen) start, ki mi v brezveterju uspe presenetljivo dobro.

Ampak vsi se samo v večjih ali manjših vijugah zapeljemo na pristanek.

Erzo in Andrej na Modelarsko.

Milan pa malo naprej od Modelarske v borbi za km (vendar se je danes taktično uštel, saj je najkrajši med člani jate… no, razlike se merijo v metrih 🙂 )

Na uradnem mi Jože takoj priskoči na pomoč pri pospravljanju opreme, medtem pa Tina že pripelje s starta Erzov avtobus.

Danes pa napovedan močan V in tudi dejansko je, brez inverzije z odličnim gradientom.

In ko pridem v dolinico presenečenje, ker res vleče po dolini dol (V, SV), na momente kar močno. Vse lepo poprhano z včerajšnjim snegom in na startu postavim coto (še vedno vso mokro) v levo, pravokotno na pobočje.

Ker občasno pihne tudi po griču dol, počakam na sunek vetra od lovske preže (z V), dobim mokro cotastega Rooka v trenutku gor in potem s pomikanjem v desno dol po pobočju, dokler ne speljem. Veter me najprej močno ustavlja iz V, potem obrnem v desno in se tik nad tlemi odpeljem z vetrom (ki ga je na dnu dolinice dosti manj), dokler gre.

Danes dopolne krasen sonček v LJU, pa nekaj SV,V in močna burja na Primorskem.

Erzo skliče zbor za Zavrh okoli poldneva, žal pa se ne ve, kako je z vetrom na startu, saj je postaja mrtva že kar nekaj časa. No, meni je problem še sneg in dolga hoja na start in vprašljivost mojega odleta, saj bi potreboval res primeren veter, da bi si na Zavrhu upal odleteti v sedanjem stanju. In še logistika za nazaj v vas v primeru, da mi ne rata. Tako pa o vetru ne vemo nič in se raje odpovem vsem neznankam in se odpeljem pod Kižlovko.

Tu pa še vse megleno, vodostaj visok, travniki malo poprhani s cedečim se snegom. Ko prilezem na start, vse blatno-snežno, piha V z leve, tako da postavim coto (Rook je še popolnoma moker od včerajšnjega neuspešnega dogajanja tukaj, ko mi je pošteno pihalo v hrbet) poševno v levo. Ko se vpnem, začne pa kar konkretno pihati z desne (JZ kot običajno tukaj pri generalnem V, SV vetru) po hribu gor.

Malo čakam in ker ta smer vztraja, naberem in prestavim coto za 90st. v desno. In ko potegnem, mi premočeni Rook gre lepo gor in me na mestu dvigne v zrak (prvič toliko ustreznega vetra, odkar zahajam sem). V zraku me kar drži in zadržuje, tako da kljub dvakratnem običajnemu trajanju letenja, stopim na tla približno na isti razdalji.