Sedaj pa ni več nobenega pravega vetra in skozi Litijo nazaj in gor v Bitiče. Ker sem včeraj detajlno naštudiral dostop in si start ogledal z avtom (navigacija do tega starta ne dela prav, saj kaže cesto, ki je v naravi ni), pustiva avto pri zadnjih hišah vasi in peš gor. Sedaj nosim Mentorja3…

Ko prideva na vrh travnate jase, se še Erzu (specialistu za ravne travnike 🙂 ) zdi tole pa res zelo zelo položno. Piha pa rahlo gor in Erzo takoj postavi, medtem ko sam cincam in si ogledujem varianto v desno. Oba sva si enotna, da je varianta v desno (sicer bolj strm začetek, pa potem dolgo položno pobočje z gmajno) bolj tvegana in Erzo se odloči, da bo poskusil naravnost (kot je tudi Planinškov Janez v originalu odletel).

In ob lahnem vetrcu potegne in laufa in laufa in vleče in ga že malo dvigne in ga po nekaj nadaljnjih korakih vzame in leti. Vidim, da spelje mimo hiš in potem kar nekako drži višino … in je tudi čez drevesno mejo spodaj.

Medtem pripravim Mentorja 3 in čakam na vetrič, ki sedaj piha z desne od Z. Vem, da imam le en poskus, saj drugega laufanja ne bom zmogel. Erzo javi, da je pristal in da je šlo zelo na tesno na obeh kritičnih mestih (to mi ni ravno spodbuda…).

Ko neha pihati z desne, zalaufam in laufam, laufam in Mentorja res počasi začutim nad sabo in potem celo dobim občutek, da nosi del moje teže in počasi celo zalaufam nad tlemi. Pobočje se malo spusti in se mi zdi, da me dvigne in lepo nad višino hiš se zapeljem mimo njih po desni strani.

Kar naravnost na travnat plato spodaj, kjer ciljam na najnižja drevesa v gozdni meji, da me lepo dvigne in se brez skrbi z bogato višino zapeljem čez drevesa in prelomnico.

Naprej pa je samo še sprostitev in uživanje nad dolino Save do pristanka pri Hotiču.

Med pospravljanjem Erzo že nafehta prevoz za gor.

In potem se, po današnjem fenomenalnem zaključnem letu, samo še sproščava ob kuhančku v zahajajočem soncu…