Spet imam sredi dneva neke zemeljske obveznosti in tako mi ostane le Kižlovka.

Dolinica puhti od vročine zaradi splošnega vročinskega vala in podkrepjena s sušečim senom, saj je danes (skoraj) vsa dolinica pokošena. Razen seveda pobočja, po katerem se plazim na Staro.

Vetra nič, le občasno termika porine bolj ali manj gor po pobočju. Prvi hrbtni dvig je neuspešen, v drugo spravim coto nad sebe in po obratu lepo speljem.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Kljub pazljivemu nabiranju cota pograbi kar nekaj sena, ki ga potem trebim iz vrvic.

Ker imam sredi dneva zemeljske obveznosti, niti ne razmišljam o današnjem resnem letenju. Bi pa bilo dobro nekaj sekundarne terapije, saj že dolgo časa nisem bil v Kižlovki.

Na poti v dolinico na vseh parcelah košnja in sušenje sena v polnem teku (ta teden ne bo dežja in sonce na polno…). Le moja pristajalna parcela in pobočje še vedno džungla. Ampak zdaj je že vse v semenih, tako da pridem na pokošeni start že ves posejan. Kljub soncu je prahtično brezveterje.

Prva termična sapica je premalo za mojo motoriko. Drugič le potegnem hrbtno dovolj, da spravim coto nad sebe in speljem.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Že včeraj smo nekako omenjali današnji Buzet (v notranjosti preveč JZ) in zjutraj to potrdimo. Ob 10.30 na Vrhniki taka gužva (start zadnje etape bicikliranja po SLO), da komaj najdemo mesto na Šodru čez Ljubljanico. Z Ukijem se naloživa k Milanu in na izvoz Logatec, kjer naj bi se pridružil še Erzo. Pa pride (nenapovedano) še Tomo Pavlin s svojim kombijem in roba in Erzo se preseli k njemu. Mi pa v avto na Ravbarkomandi naložimo še Jeana (ki je danes delno invaliden, z zvinjenim gležnjem, na katerega komaj upa rahlo stopiti…). In gasa dol. Rahlo je mrčasto (inverzija) vso pot in tudi doli, brez baz in le samo (bledo) modro nebo.

Na startu nekaj domačinov, še več pa v luftu. Takoj začnemo postavljati, ko pride še Mega v svoji režiji. V luft Erzo, nekaj za njim Tomo in potem že jaz (pod nadzorom Ukija – in Milana in Jeana). Potem pa še Milan, Uki in Jean ter Mega.

V zraku na levo takoj dobim dviganje do 1300 in naprej do Raspadalice. Kakor dobljeno, tudi izgubljeno in spet nazaj pobirat, pa bolj ven in sem in tja. Sprva so še ostra dviganja, kasneje vedno bolj široka in bolj zmerna. Mega in Jean po startu hitro nabereta in se odpeljeta nazaj, stran od naših oči. Mega pristane blizu Ilirske.

Megov let

Jean pa se odpelje do doma (saj hoditi itak ne bi mogel, če bi prej scuril 😉 ).

Jeanov let

Komentar leta: Kar sem si zamislu sem tud naredu. Drugače pa hvala Milčetu in Zoranu, da sem kot kripl danes lahko sploh letu. Pa Stanetu za družbo v luft.

Ko pridem spet enkrat v kotel pri Jačemici, zavrtiva skupaj z Erzom. Lepo nabirava do 1400, potem se on pusti odnašati bolj nazaj, jaz pa si predstavljam, da bo to šlo proti Krematoriju in odstopim in se odpeljem naprej proti Kikirikiju. Erzo gre potem bolj Z mimo Rakitovca, se tam dvigne čez prvi greben in potem nasloni še na Slavnik… in pristane v Danah.

Erzov let

Komentar leta: Nisem hotu letet noter – pa je tako naneslo [18.6.2023 14:52] Franc Škerl : A si pristal v Škocjanski jami ??! [18.6.2023 16:27]

Meni pa proti Kviriku gre najprej lepo, potem me JZ vedno bolj ustavlja in močno zbija. Zato obrnem nad pokopališčem/anteno in nazaj. Ob Jačemici lepo naberem in vzdolž grebena do Raspadalice in še malo naprej. Ko se mi obrne okrogla številka (20km), obrnem še sam in nazaj kar ven nad dolino in gre samo gor in gor. Kar daleč zunaj še drugič na Kikiriki, kjer pa me spet močno zaustavi in spusti.

Nazaj sem sedaj nižji, tako da le obkrožim pomol Jačemice in se z nekaj borbe zapeljem po 2 1/2 h uživaškega in dinamičnega jadranja (tale Maestro 2 je pa res super 🙂 ) v industrijsko cono Sv.Duh.

Zoranov let

Milče je tudi že na tleh blizu uradnega pristanka in se takoj spravi v bližnjo gostilno vlažit grlo.

Milanov let

Uki in Tomo pa še kar v luftu. Erzo pomaga iz svoje gostilne na daljavo organizirati reševanje avtov in Zecev Robi pride iskat najprej mene, potem pa greva še po Milana. Ko naju dostavi gor na Zavoj, pa ravno Uki pospravlja po toplandanju.

Urošev let

Odpeljemo oba avta dol in se navlažimo na avtobusni, medtem pa spodbudimo Toma, da potegne v Slo dokler bo šlo. In potem mu sledimo do Kubeda,

Tomov let

kjer mu šofer Uki preda njegov avto in naprej proti domu…

Danes naj bi bil lep dan (se pravi v glavnem brez ploh in neviht). Edina slaba stran je, da je veter vedno bolj SZ z višino. Gradient odličen nad 800 in ker naj bi bilo malo generalnega vetra, vsi pričakujemo, da bo termika (ki je napovedana močna) naredila svoje. Jaz bi malo kasneje, ampak Erzo nas pod nujno (da ne bomo kaj zamidili…) zbobna za ob 10.30 na Vrhniko.

Seveda je v Kozarju spet zastoj in malo preden pridem na Vrhniko (10.45), Erzo in Uki speljeta. Na krožišču pa vseeno počakata na večno zamujajočega Milčeta (ki pa ni imel nobenih cestnih zastojev med domom in Vrhniko…). Tako se zapeljem za njimi in se dobimo na Uncu, kjer pustimo LCja za logistiko.

Na Pumpi se vsi preložimo k Megu in gor. Na vrhu skozi gozd piha SZ, na startu občasno gor in močno obtekajoče na desnem spodnjem robu starta. Počasi se pripravljamo ob vedno močnejšem pokrivanju in temini primernem usihanju vetra. Potem Erzo izkoristi moment in spelje.

Mega viteško čaka mene, ki postavljam tokrat tudi na spodnjem, položnem delu. Uki je v nizkem startu, Milče in jaz pa še v začetni fazi pripravljenosti (=vse pripravljeno, samo vpeti se je še treba).

Tako čakamo in modrujemo vsaj pol ure, ko je vse temno in brez vetra, z občasnim pihanjem dol čez hrib od koče (SZ) in navijaško opazujemo Erza, ki se nizek od grebena (Štale) z odnašajočim SZ umika nad Cerkniško polje in potem še bolj proti Grahovemu, vedno bolj nizek (ampak scuriti pa noče…). Potem pa nekje med Goričami in Križno goro le po m pobira in vrti in se reši in nabere v višave.

Poje je sprva nameraval priti za nami na Slivnico, pa sedaj sporoči, da bo poskušal začeti kar na Prižnici, saj bo itak potem prišel do nas… Čez nekaj časa le pride malo sončka in pihne gor in Uki štarta in ga v desno samo odlifta pod črno bazo nad nami. Hitro je čez 1600 pod temino (pri nas na štartu že nekaj kapljic), nakar se odpelje bolj ven in sem in tja in zacuri … in ob povratku še bolj zacuri … in se zapelje na pristanek.

Ukijev let

Preostali trije spet v brezveterju čakamo v občasnih kapljicah. Pa le za trenutek dahne gor in takrat potegnem in v atraktivnem poskoku čez jamo z dotikom celo speljem (Mega me psuje po postaji, da mu je kar slabo ratalo… res hvala Mega za nesebično asistenco že n-tič 🙂 ).

Gre mi samo dol in dol in … dol (saj me zlivajoči SZ odriva pod rob). Ko sem na Z robu že tik nad Cerknico se ustavim in le poskušam nekaj dobiti in se matram in se po metrih spajsam nad rob. Potem pa v razgonjenem vedno hitreje pobiram do 1300 in zapeljem z odnašajočim SZ v dviganju nad ravnino (saj je nad startom vse črno in baje rahlo dežuje in se Mega in Milče umikata v zavetje…).

Peljem kar naprej proti Križni gori, kjer verjamem, da bom pobral brez problemov. Pa sem vedno nižji in curim in curim in v zadnji borbi tik nad tlemi scurim v Goričice.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, začne kapljati, Erzo pa je tudi že na tleh na Babnem polju (kjer se nekaj koordinira z jato z Racne gore).

Erzov let

Potem slišim po postaji, da je Slivnico (skupaj s črnino) preletel Jože, ki se odpelje do Babnega polja.

Pojetov let

Jože Poje : V bežanju stran je šlo le gor ^ in gor ^ [17.6.2023 14:51]

Uki pride, pobere najprej mene, potem greva na Babno polje po Erza in Jožeta (in v vračanjuna kratko druženje z Racnarji…). Medtem Mega odpelje Milana na Unc po mojega LCja, ki ga dotični dostavi nazaj v Cerknico, da se lahko midva z Jožetom odpeljeva kar direkt na Rakitno (po Jožetov avto na Prižnico in kontrolo Milčetovega delovnega mesta 😉 ) in naprej domov.

Danes pa je veter napovedan kot zmeren S z možnostjo popoldanskih lokalnih ploh in neviht. Erzo skliče akcijo (“Ideja: zavrh – istra. Dobimo se po 11h. Točna ura bo javljena”) in kar nekaj se jih prijavi. Sam bi šel kasneje, pa vidim, da PP za ob 15h napoveduje sunkovito spremembo vetra in možnost močnejših padavin, zato potrdim, ko Erzo določi uro 12.00 na Šodru.

Zberemo se Cilenškov Gregor, Štusejev Luka, Sušev Primož, pa še Erzo in Mega. Zložimo se v 2 avta (Luka in Mega) in do Škorpijona, kjer se pridruži še Pojetov Jože z avtom, ki ga pusti tukaj za logistiko.

Mene najbolj skrbi, kako se bom s težko opremo (danes vzamem raje Rook5 zaradi kamnov in kravjega dreka na štartu 🙂 ) privlekel do starta, zato takoj po prihodu odkrevsljam naprej. Gre mi bolje od lastnih pričakovanj, vendar me ostali kmalu dohitijo.

Na startu nas pričakata Kurnikova Ana in Šintlerjev Vojko. Takoj začnemo postavljati v idealnem vetrčku, ki le občasno pihne bolj agresivno (3,8/7). Prvi odleti Primož, pa Gregor, Poje in Erzo, potem pa poskušam že jaz. V tretjem hrbtnem dvigu mi uspe speljati (ob pomoči postavljanja padala preostalih udeležencev 🙂 ).

Zunaj sprva malo gunca in nabije gor, pa z nekaj jojo do Trebelnika, kjer začem nabirati, da se spravim nad greben. Čutiti je kar precej vetra in ko pridem za rob grebena, me spušča naprej le z 10. Vrtim(o) in nabiram(o) in se pomikam proti Bistri in opazujem naraščajočo temno gmoto (in zaveso dežja ?), ki se od Z bliža. Zapeljem nazaj proti Borovnici.

Prvi se odpelje bolj ven nad dolino Mega in spravi na tla.

Megov let

Malo za njim sem na tleh tudi sam.

Zoranov let

Potem pa prikapljajo še ostali.

Lukov let

Luka Štusej : Prevec oblakov za moj okus. [16.6.2023 14:20]

Erzov let

Anin let

Ana Senegačnik Kurnik : Žal nas je dež pregnal PREHITRO [16.6.2023 15:04]

Le Jože še malo vztraja in na koncu pristane zgoraj na travnikih med Pokojiščem in Padežem, saj bi rinjenje proti dolini lahko pomenilo resne težave.

Pojetov let

Jože Poje : K dežju se rihta… Je bilo potrebno dol! [16.6.2023 14:08]

Pospravimo. Mega in Luka gresta gor rešiti oba avta (in Jožeta), preostali se z Ano in Vojkom odpeljemo do Šodra in potem v Mantovo na zaključno druženje…