Ker je danes napovedan dež, Erzo seveda že zjutraj potrdi serijo na svojih dragih Hribi in potem je flegma, če bo zares dež ali pa ne… Jean pa ni flegma in bi rad danes letel v naših koncih (najbolje Gorenjska…), ker ima itak zemeljske opravke v LJU. Jaz pa naj najdem nekje luknjo. Reši me pretiranega iskanja Uki, ki sporoči, da ima dopust in da Parapente pravi, da bo v celjski kotlini V in brez dežja in bi torej bile Dobrovlje prava izbira. Le oblaki, megle in mrč tam naokoli me malo držijo nazaj za to izbiro.
Ampak na koncu se zdi to še najbolj varna odločitev in ob 11.30 se dobimo mi trije pri Hofer Fužine (ostali interesenti: Erzo, Mega, Manca so samo firbcali in ne verjamejo s srcem v to zgodbo…).
Vransko, Braslovče in mimo Afrike gor na idiličen start Dobrovlje V (je že skoraj tako urejen, kot Juretov Gozd 🙂 ). Piha lepo gor 2/4
in takoj postavimo. In v luft: Uki, Jean in z malo zakasnitvijo še jaz. Jean navdušeno javlja po postaji, da na JV robu res dela in lepo vrti in seveda se tudi jaz odpeljem tja.
Do vogala še nekako vzdržujem višino in vidim Ukija, ki vrti malo nad robom in Jeana precej višje. Potem ju neham opazovati, ker se začnem boriti za metre (ki jih izgubljam, ne pridobivam 🙂 ). Karkoli naredim, mi gre samo počasi dol in na glas preklinjam svojo nesposobnost. Še vedno nekaj vrtim in iščem, ko že pristajam spodaj na travnikih kmetije Strnad.
Zoranov let
Sedaj vidim, da je tudi že Uki nizek in tudi Jean po postaji javka, da je bil prevelik začetni optimist. Samo naberem padalo, se izpnem in grem do kmetije prepričevat gazdarico, naj me zapelje gor. Po začetnem odklanjanju in mojem vztrajanju, se vda. Medtem pa Uki pristane zraven mojega kupa in sva že dva za gor.
Ukijev let
Reinfuzo natlačiva robo v gazdaričinega Landroverja (največji od množice avtov, ki jih imajo na posestvu za opravljanje različnih kmečkih dejavnosti) in že naju brhka mlada gospodarica vozi gor.
Jean javi, da je scuril – zraven Žovneškega jezera – njegov novnov 🙂 .
Jeanov let