Padalska jataDanes sem v Kižlovki skoraj dve uri kasneje, kot včeraj in vse je idealno: sonček je že segrel dolino, ki je povsem mirna; po stari poti s staro coto na stari start, kjer piha rahlo gor (termika).
Postavim na staro mesto, potegnem, ko dahne gor in mi lepo dvigne coto, pa jo zanese desno, da na klousiča mimo dreves in po osončenem putru do kolovoza.
Razen začetnje motne je idealno v vseh pogledih (no, le dolžina je coti primerna).
Sedaj pa na današnjo hodalno terapijo v osrčje hribov pod Košuto…
Tudi danes vse po starem, razen da sem 4 ure bolj zgodaj (da lovim primarno terapijo).
To pa pomeni roso na vsej (stari) poti gor in mokro padalo (staro coto) na starem startu. Diha pa hlad rahlo gor, tako da lepo dvignem in me hitro vzame in se po hladnem putru zapeljem do kolovoza.
Potem pa današnji čudovit dan posvetim (po primarni terapiji) še hoji v hribih (ne bom rekel na hribe, ker je bilo to bolj pohajkovanje po travnikih in pašnikih med prekrasnimi vršaci vse naokoli; ampak tudi to me je kar zmatralo… )
Čeprav sem danes 2 uri kasnejši, se vseeno odločim za star pristop (stara cota, stara pot, stari start). Vendar pa je na poti gor čutiti vedno več vetriča.
Ko postavim, mi ga celo malo privzdiguje, tako da poskusim namestiti zidek in celo hrbtno dvigovati (ampak cota se obnaša coti primerno in se ne da).
Na koncu le potegnem naprej (uspešno) in speljem še pred robom, pa me veter tako ustavlja, da komaj pridem nekaj naprej od koruze (stara cota se ne da prepričati, da bi lepše letela 🙂 ).
Popoldne pa namesto resnega letenja zemeljske stvari ob Megovi strokovni pomoči…
Danes pa vse na star način. Pridem dokaj zgodaj, vzamem staro coto Rooka in po stari poti na stari start.
Ker že piha rahlo gor, potegnem in me hitro vzame in letim mirno in daleč, še malo čez kolovoz (s starim Rookom L !!).
Ker se po 12.uri zbudi veter (ki je, kot vsak dan V, JV) in Zavrh pokaže tudi 13, prestavimo zbor (Uki, Milan, Dušan) s 14.30 na 15h. Že med potjo na Vrhniko Dušan odpove, ker na Rakitni preveč razbija. Ko čakam na Šodru, odpove še Mega in potem še Milan. Erzo pa sporoči, da s Sušem prideta ob 15.30, ker Zavrh spet jača (sunki 12).
Edino Uki (ki je od vsega začetka našpičen) že čaka pri Škorpijonu, zato se mu pridružim in slabo voljo (mar bi ostal doma…) utapljam v Cocti. Okoli 16h končno res prideta Erzo in Primož in Uki nas vse štiri potegne gor.
Na startu piha idealno, ampak, glede na vse te strašne napovedi in meritve, samo čakam, kdaj bo prbilo. Primož flegma postavi in odleti in ga lepo dviguje pred Trebelnikom. Erzo taktično čaka (ne bo on spet šel naprej in scuril…), da Uki meni razgrne padalo, da postavim zidek in lepo hrbtno dvignem in odletim… Potem pa kmalu za mano še on in še Uki.
Najprej me sicer dviguje, pa kar gunca sem in tja in le počasi naprej zlezem nad Trebelnik. V prvem kotu za njim nad Lazami pa dobim tisti močan steber (tam kot včeraj), ki pa je danes precej bolj zrukan, vsaj na začetku. Primež se mi pridruži in me v nekaj zavojih pusti s svojim Enzo 3 pod sabo. Pri 1400 steber zgubim (medtem ko Primož še kar navija nad mano), malo iščem, potem pa se zapeljem do Javorča, kamor priletim v močnem curjenju na 850.
Raje takoj obrnem z višino, ki jo še imam in v nadaljnjem curjenju nazaj, kjer nad Dolom spet malo popravim. Erzo je ves čas za mano in nižji popravlja. Nad zadnjim hrbtom pred Trebelnikom pa me že nadleti od zadaj, od spredaj pa prehiti nizek še Uki in oba malo naprej dobita tisti steber v višave do 1800…
Mene pa veter popolnoma ustavlja (kaže mi 1-5 naprej in celo 0, minusa pa res ne…). Ko se končno nekako prerinem čez, pa stebra ne najdem in me še naprej bremza in spušča. Imam dovolj, saj še ene runde visenja na mestu ne bi prenesel (pa res, da se mi tudi malo mudi v LJU), zato se zrinem na pristanek k Škorpijonu, kjer pa me pošteno razmetava, preden pristanem.
Erzo in Primož se iz višav odpeljeta na Vrhniko.
Uki pa pride nazaj in pristane pri Škorpijonu, ko sem že spakiran.
Čeprav me čas že baše, pa je treba gor še rešiti Ukijev avto…