Padalska jata

Ker je danes spet nevihtno z malo vetra raznih smeri in še najmanj padavin napovedanih na J Štajerske, se Pojetov Jože spomni na Lisco (ali Malič). In zjutraj na hitro kontaktiram Unukovega Frančka, ki potrdi izbiro Lisce, zrihta še privatni prevoz na start in smo zmenjeni.

Jože me z Duletom pobere pri mojem Hoferju okoli 11h in gasa gor čez Trojane in za Savo. V Radečah nas čaka Franček in kmalu se vsi štirje naložimo k prevozniku.

Na startu sicer piha lepo in prav, vendar je naokoli (razen proti JV v smeri Gorjancev) že vse močno nakuhano. Sploh je črnina nad samo Lisco. Na startu se kopica otrok pod vodstvom vzgojiteljic meče po napihljivem vodnem drsalu, vendar se hitro prijazno umaknejo…

Malo se gledamo in modrujemo in potem Jože postavi in z ustrezno teorijo upraviči svoj start (ampak ne čisto takoj, tudi on še malo pomišlja). Ko potegne, se odpelje stran od pobočja, kjer lepo vleče gor in počasi zacuri. Nekaj časa ga gledamo vedno bolj v nižavah, potem izgine in se počasi spajsa na nivo grebena.

Preostali trije (v bistvu štirje, ker pride še H&F Wosa) še naprej modrujemo in ko se le malo spuca naokoli, postavim še jaz. Kar nekajkrat moram hrbtno dvigniti (Dule mi stoično popravlja in postavlja padalo) – očitno nekaj noče, da odletim – da potem le enkrat speljem.

Ob hribu gre kar konkretno gor, tako da se tudi sam raje peljem malo bolj ven in zapeljem malo sem in tja, vidim črnino zadaj in grem še bolj ven, stran, naprej proti Savi. Vidim Jožeta čisto nizkega, ki kmalu zatem pristane nekje spodaj pri vznožju Lisce.

Meni pa gre samo še dol in zgubljam, pa poskušam pod črnino v desno v smeri Radeč in mi gre še naprej dol (čeprav počasneje), tako da se pripeljem do Loke pri Zidanem mostu.

Povem Frančku, kako je v zraku, kar spodbudi Duleta kot naslednjega. Jože javi, da bo štopal še enkrat gor. Med pospravljanjem me Dule preleti, zapelje visoko do našega parkinga pred Sparomv Radečah, potem pa nazaj na prostoren travnik pred mestom (mu ni bilo za pristajati na piko pri Sparu).

Štopam kot budala in se mečem pred avte, pa mi po dolgem času na koncu ustavi mladenič, za katerega nikoli ne bi rekel, da bo naredil kaj takega…

Ko me pripelje pred Spar, pristaja pri Duletu tudi Franček (z Woso sta imela na startu spet precej več vetra, kot mi prej).

Z avtom do njiju in nazaj pred Sparov bife na ohlajanje. Jože je kmalu spet v luftu in veselo zadrajsa sem in tja.

Po slabi uri (čakanja da scuri…), se poslovimo s Frančkom, ki mi, kot zbiralcu startov, za lažje čakanje svetuje obisk bližnjega hriba nad Radečami: Svinjski rt pri Prnovšah.

Po deževnem vikendu in včerajšnjem neuspešnem tavanju po projektih, je danes dan, na Primorskem z manj napovedanimi padavinami, malo JZ vetra in nad inverzijo pri 900m še kar dober gradient. Milan bi šel delat 100tko na Lijak, Dule z njim, Erzo na Slivnico. Tudi jaz bi danes rad malo več sigurnega letenja in se pridružim Milanu. Še Manca se naroči na sprotne info dogajanja, saj bi rada nekje v miru testirala potencialno novo padalo.

Ob 11h odpelje Milan z Vrhnike naju z Duletom. Med potjo so že zelo nakuhane baze nad Krasom in za Vipavsko proti S. Kovk že tudi precej pokrit.

Pod Lijakom čakamo, saj razen treh neznanih, ki letajo sem in tja okoli starta, nikjer nobenega. Pa tudi kombija (Hermana?) za prevoz ni. Ker je že povsod naokoli precej nakuhano, po kakšni uri mencanja (obdelujemo opciji: Brestovica, kjer je ravno speljal in lepo pobral Gorazd in najbrž tudi Nevidni in Socerb) se odločimo nazaj proti Anji, saj v tisto smer, od Čavna naprej, zgleda vedno bolj prijazno.

Pri Anji še malo pomodrujemo ob obveznih (2×1) kavicah, potem pa se Dule javi za šoferja in logistika je rešena in se odpeljemo gor. Malo pred nami v luftu 1xValič in 1xCegi (? – ki ravno ob našem prihodu poskuša nekajkrat neuspešno toplandati, potem se odpelje na Nanos), na startu pa piha termika gor (pre)močno, tako da zopet malo počijemo.

Veter se občasno celo toliko unese, da bi si upal startati, ampak zadaj se temni in občasno zleze nakuhano celo malo pred start nad dolino in tako samo sedimo naprej. Sploh ko začne zadaj pošteno grmeti in radarska slika pokaže rdeče fleke od Idrije do Postojne.

Vse skupaj prihaja vedno bliže, ko prideta na start Valičev Urban in Klemenčičev Matjaž in raztegneta svoje stroje in v luft. Najprej vnebovzetje, potem se odpeljeta daleč ven nad dolino. Pride pa Cegi (?), zbija z ušesi in spiralami in po nekaj ponovnih poizkusih le toplanda. Zelo že razmišljamo o odhodu, ko se zadaj siva zavesa le malo odmakne proti S, grmeti neha in Milan bi malo goudhandlal… Jaz pa letel…

Postavim, Milan pa tudi pozabi na groundhandlanje.  Ko je malo manj vetra (itak da ni), potegnem in v luft, Milan tik za mano. Proti Kuclju in do Otliškega okna (v zraku je lepše, kot je zgledalo s tal), tu obrneva in z lepo višino spet na start. Milan še eno rundo proti Kuclju, jaz pa naberem nekaj nad 1100 in čez.

Lepo drži in pridem nad Plaz z 900. Nabrati ne morem nič konkretnega (ne znam?) vendar drži tik nad grebenom do Table. Potem pa zlezem pod rob in nobenega piskanja več. Pod Lovsko se mi dokončno vdre in odcurim nazaj proti Podnanosu. Malo nad tlemi pa je spet čutiti nekaj močnejši Z veter (dolinc), vendar kljub poskušanju zaključim po 1:00 ure pri Podnanosu.

Milan se po drugi rundi pripelje do rondoja pri Vipavi.

Dule naju pobere in gasa proti LJU.

Za vikend je predviden izlet v Posočje. Čeprav je že za soboto napovedano poslabšanje (in ohladitve), za nedeljo pa itak sam dež, se z Alenko v petek popoldne vseeno odpeljeva proti Tolminu. V Gabrjah iščeva Konrada in Zdenko, pa Zdenka najprej najde naju, potem pa čakamo še na Konrada in ostale, ki zaključujejo uspešen tandemaški dan.

V soboto pa s prvo furo ob 10h gor s tandemaši (Gašper, Sergej,…) in nekaj tujci, saj je že od jutra precej pokrito in se bo po napovedi samo še poslabšalo. Konrad in Pavle bosta potem šla z ostalimi v rundi ob 12h, če bodo pogoji še znosni, saj je za 12h prijavljenih spet več klientov.

Na startu malo vetra (nekajkrat pihne celo od druge – V strani) in smo edini (tako prazne Kobale še nisem doživel, res pa da je vreme dokaj kislo). Vsi trije tandemaši in jaz takoj postavimo (štirje tujci bolj počasi)  in potem malo še pomagam pri postavljanju tandemov.

Dva tandema potegneta, potem jaz in nazadnje še Gašper, tujci pa še niso pripravljeni. En tandem hitro zacuri, drugi pobere nad start na levi, jaz pa najdem rahlo dviganje pred startom. Do 1350 mi uspe nabrati (ostali so nižji), več ne znam, zato se zapeljem v smeri Vodel vrha. Zelo zanimiv je pogled dol na Tolmin in travnike okoli mesta, posute s šotori in udeleženci Metal Campa.

Vmes do Vodel vrha dobim le še eno rahlo dviganje neke pozitivne nule, sicer pa počasno curjenje. Ob pobočjih Vodel vrha in Mrzlega vrha poskušam izkoristiti vsako dviganje, pa mi gre generalno vedno bolj dol.

Od tandemov je le eden prišel do Gaberja, druga dva in ostali padalci so pristali na uradnem.

Tik pred napolnjeno uro tudi sam scurim nazaj v kamp.

Popoldne pa se razbesni neurje, ki ohladi do danes pregreto dolino za vsaj 20 stopinj…

Sem se kar nekaj časa dogovarjal za test run&fly Dudek padala in se končno uspel dogovoriti za testiranje danes na Dobrovljah. Ker je napovedan Z (in na Trojanah tudi zares piha JZ 3,5/5,6, na Maliču pa celo SZ), sem malo skeptičen, kako bova zadevo izvedla. V resnici se niti ne sekiram preveč, saj sem si v sebi bolj želel potrditi, da takšen tip padala (tipa single skin, 18m2,…) ni za mene, čeprav bi impresivna teža manj kot 1kg zelo dobro dela mojim kolenom…

Ko se ob 11h dobiva z Dušanom na pristanku, spodaj nobenega vetra. Na startu pa piha rahlo gor (očitno je termika iz obsijane doline le premagala generalni veter).  

Dušan malo demonstrira padalo, ki se, kljub šibkemu vetrcu gor, takoj postavlja in ustavlja nad pilotom. Z malo nervoze ga vpnem tudi sam in iščem komande in sumičavo gledam pajkasto tanke štrikce. In ko ga malo pohendlam, kar ne morem verjeti, kako je odziven in poslušen. Še vedno sem skeptičen, kako bo startati (kako me bo teh 18m2 v tem šibkem vetru dvignilo v luft in potem držalo).

In ko se pri enem od dvigov obrnem, samo stopim dva tri korake naprej (veter še vedno rahlo gor) in me vzame…

Ves napet se prepustim letu naravnost ven, kjer pa me celo malo dviguje. Čutiti je večjo hitrost, kot sem jo vajen (tudi z M24), občasno malo zašumi, vendar je padalo odzivno in lepo reagira na komande in imam občutek izredne stabilnosti, ki je gotovo tudi posledica hitrosti. Sem že precej bolj sproščen.

Še zavoj ali dva in dol proti pristanku, kjer skoraj v brezveterju po nekaj hitrih korakih zaključim (pre)kratek a zelo informativen let.