Slabo vreme z  oblačnostjo ( vsaj sredi dneva ) nas je zadržala doma in smo leteli kar na Zavrhu. Pihal je rahel vzhodnik, a ne dovolj, da bi lahko jadrali na pobočju. Pihalo pa je dovolj za lep enostaven štart tudi s tandemi  ( dva nova sta okusila lepote druženja s pticami ).

so jadrali povsod. Lijak – Hruševje je letelo precej j. padalcev ( Tudi Erzo in Primož ), Mojca in Grega pa sta se podala v Buzet, kjer se je letelo podobno. Grega se je namenil na XC prelet in mu žal ni uspel prelet na Učko in nazaj. Leteli pa so v Slovenijo in nazaj proti Učki, tja pa so prileteli pozno in je termika že malo crknila ( Ročko polje je bilo neizbežno ).

Leteli so tudi Paljužini v Ilirski Bistrici do 1800 m n.v. in sploh so na primorskem identične višine, le  Ilirska Bistrica izstopa.

Na gorenjskem se je letelo malo nižje ( vsaj na Ambrožu ), a so vsaj izpitniki imeli manj skomin, ko so leteli obveznem “curenju” in A izpitu naproti. Še vedno je šolski krog glavna težava, saj nekateri še nimajo občutka o višini in finesi.

Radovednost je mene, Mojco, Erzota, Primoža in Gregata vlekla na ta štart na Mali gori. Sicer sem tam že bil, ko sem bil pri kolegu v Vidmu, ki se zanima za šolanje, a takrat nisem opazil poseke obrnjene na vzhod. Ne vem kako dolgo je že tam, a Žuna je naznanil lepo jadranje prejšnji teden in nismo bili edini to nedeljo, ki smo iskali poseko. Eni smo imeli več sreče, drugi manj, saj v poročilu ni bilo navedeno, da so po kamnolomu še tri križišča, kjer zaviješ najprej na levo, potem desno in spet levo, pa si na poseki. Toliko za naslednje, ki bodo iskali štart, da ne bodo končali nekje v Kočevskem Rogu.
 Bučanje dreves nas je za nekaj časa odvrnilo od letenja, po toplem čaju v koči na Grmadi pa smo se vrnili in “potegnili”. Pihalo je z desne in pričakovati je bilo turbolenco, toda padala ni nikomur zaprlo, le koreninice so nekaterim potrgale nekaj vrvic. Nabrali smo tudi do 1100 m višine in celo nad Vidmom je bilo dviganje. Po približno 1 uri smo imeli mraza dovolj, pa smo šli v gostilno Krajček na še en čaj z …

Še trije po “kurirčkovi” in še naprej do Postojne ( Tomaž, Boštjan in m.m.). Močan veter na Kolku in Nanosu, ter termika povsod. Nad Podnanosom je šlo 7,4 gor kar zunaj nad dolino, tako da sem se peljal kar nad cesto Vipava Razdrto ter ugotovil to, kar sem že malce pozabil. Če je ravnina od Nanosa proti Postojni pod oblaki, se ti obeta jadranje ( vzdrževanje višine ) prav do Postojne in če imaš pri Postojni čez 1000 m n.v. jo popihaš čez Javornike… Ob jasnem nebu pa priletiš kvečjemu do Hruševja ali kako naselje dalje.

Dejali smo si:,” Pogledat gremo!”. Najprej sem bil mnenja, da bo malce hudo, pa se je nato poleglo toliko, da sem brez strahu štartal in še Erzo, Tomaž in Primož za mano. Najprej sem letel na pobočniku, Nato pa se je let spremenil v lepo vrtenje stebrov tja do 1050 m visoko. Ko se je nebo rahlo odprlo, se je tudi to poznalo, a nas je mraz vseeno prisilil pristati. 1 ura 20 min je trajalo  zmrzovanje in če se Erzotu ne bi mudilo, bi mogoče še nekaj časa zdržali         ( nihče noče prvi dol ).

Poleg sonca in termike smo imeli tudi premočno burjo, da bi lahko jadrali naprej od zmajarske rampe. Pa tudi ta del je bil zelo težak, saj se je dobro čutilo, kako nebogljen si, če te nosi  močan veter. Na vsake toliko časa sem prav videl (za to nisi potreboval GPS ), kako me je odplaknilo v dolino. Tedaj sem jo ucvrl nazaj proti Lijaku v zatišje in v kakem močnejšem stebru spet nabrali nazaj nad 1000 m. Ta dan sem vozil Edel Atlas in nekajkrat sem se klub temu prestrašil, kaj bo. Ja, narava je še zmiraj “taglavna”.

Tudi “zimska liga” je potekala, le tekmovalci  so bili le trije ( od naših le Primož) . Disciplina: Zmajarska rampa – pilon ob 14.45, prva obratna Danijel, druga spet zmajarska in cilj štart Lijak. Jaz sem po nesporazumu odletel z zmajarske 15 min prej , ker nisem vedel, nato pa poskušal na vse kriplje nazaj, pa so mi rotorji in burja to preprečili( vse tisto “klofanje” in gonja po grebenu te prepriča o …). Pričakal sem jih blizu Lijaka in letel z njimi na Danijela in spet do Vzhodnega roba na Lijaku, nato pa prenizko nadaljeval in moral nazaj po “višino”.  Letel sem presenetljivo dobro glede na to, da sem bil na 1-2 DHV padalu, oni pa na tekmovalnih padalih.  Zmagal je Vidic Jurij, drugi je bil Zdešar Jernej in tretji Suša Primož. Zmagali pa so ob takih razmerah VSI, ki so štartali ta dan.

Mogoče je ta dan napravljena prva kurirčkova letos ( Lijak – Hruševje ) ,ko sva  Tomaž in Slavc odletela v Hruševje. Tam sva  še pravi čas navili na 1350 m in brez težav priklopili Nanos, ter z 1300 metri nadaljevali do restavracije Milena v Hruševju. Mojca je celo pot letela z nama ter pristala v Razdrtem. Cac in Gorazd ( Gorazd je letel z Ventijem ) sta pristala v Vipavi.   Menda je pozneje spet zapihala burja.
Žal pa je tudi prvo večjo nesrečo letos doživel naš Andrej in upam da bo tako hitro okreval, kot sem jaz pred leti.

Slaba napoved nas je pripravila do tega, da smo speljali delovno akcijo na dveh naših vzletiščih. Štart nad Zabočevim je razširjen in Grega pravi, da bi že lahko pristal na njem ???.
Tudi “štrikcem” je prizanešeno, nameravamo pa kupiti tudi mrežo, da nam zemlje ne bi odplaknilo. Tako je vse pripravljeno na novo sezono.