Padalska jata

Danes bo sicer še sončen dan, vendar precej JZ in popoldne že poslabšanje od Z. Ker imam terapijo sredi dneva, pred tem na Kižlovko.

Za razliko od včeraj, danes spodaj brezveterje, zato vzamem coto Rooka.

Na startu pa piha z leve. Sonček je travo že posušil, ko razgrinjam coto. Čeprav poskušam ujeti nulo, mi prvi poteg ne uspe, padalo noče gor in se zloži na tla.

V drugo pa mi uspe in lepo speljem in se v mirnem dviganju zapeljem do LCja, pred katerim pa me na hitro spusti na tla.

Zjutraj, ko se vozim na Kižlovko še razmišljam, kam bomo šli zares leteti, čeprav je za danes napovedanega veliko JZ.

Vodostaj se je malo znižal in močvirje se počasi umika. In tudi na startu je rosnato travo sonček že posušil. No predvsem pa najbrž veter, ki občasno prbije, da drevje naokoli grozeče zašumi. Malo se tolažim, da je listje že pognalo in je to glavni vzrok tega šumenja.

Seveda sem z Rookom 2 (čeprav je cota Rook v prtljažniku že suh, kot poper je v dežju in takem vetru, kot danes, razlika med njima neprimerljiva…). Samo malo ga raztresem in potem na vetru dvigujem in delam zidek. Nikakor pa ne morem ugotoviti pravih ciklusov prbijanja in umirjanja (in še občasnega posvaljkanja od zadaj).

Slabo uro tako dvigujem in postavljam in vsaj štirikrat sem že mislil odleteti, pa padalo kljub lepemu hrbtnemu dvigu potem nekam odnese, pofedla, naredi frontalca, me kar tako, za veselje prehiti in celo dvigne v zrak še preden se obrnem (sem se pa razmigal, da vse teče z mene).

Potem pa se le enkrat vse poklopi in po obratu lepo držim padalo nad sabo in speljem. Takoj za robom me pa nabije gor, pa spusti dol, pa malo naprej spet nabije. Vendar me, kljub lepi višini, spusti na tla še pred LCjem.

Ni pa bilo tako močno in razgonjeno, kot zadnjič, ko me je rikvercalo…

Ko se pospravim v LCja, se sicer koordiniram z Milanom o morebitni akciji, pa tudi on bolj navija za urejanje okolice svoje domačije, kot za letenje… je bilo že včeraj dovolj delovno…

Danes spet lep sončen dan in zjutraj hitro v Kižlovko, preden se odločimo kam. Vodostaj še vedno visok, močvirja tudi včerajšnji topel in sončen dan ni nič posušil, pa še jutranja mokrota se ne da kljub soncu, ki že na polno sije v dolino. Zato mi čmoka v čevljih že po nekaj korakih gor.

Travca na startu pa je že skoraj suha, ko postavljam Rooka2. Ko termika potegne gor, potegnem, lepo speljem in se zapeljem do LCja.

Sedaj, po terapiji, pa zaresno letenje. Z Milanom se uskladiva za Primorsko in razpošljem zborni SMS. Odgovorov nobenih, ne za ja ne za ne. Se pa telefonsko prijavi po dolgem času Uki, ki se kmalu za Milanom pojavi po 11.15 na Železniški. Erzo se oglasi zgolj, da nas pozdravi, potem pa se zbašemo v LCja in od zadaj na Kovk.

Na parkingu vse zasedeno, ampak mi trije se zapeljemo prav na start. Nekaj zmajarjev in le en padalec se pripravljajo. Ker je veter še ugoden, začnemo takoj postavljati. Uki pomaga razgrniti meni, potem pa le malo počakam na primerno šibek veter in hrbtno potegnem.

Speljem in v desno, kjer sem najprej pod grebenom, potem pa na Podrti močna dviganja bolj zunaj (na momente padalo zaplava kar po svoje). Kmalu je za mano tudi Milan, potem še Uki. Hitro sem na 1300 in počasi do Hublja, kjer še enkrat popravim do 1350. Vidim, da se eni matrajo okoli Čavna, vendar jih je kar nekaj nizko spodaj, tako da se le malo za test zapeljem direkt naprej, potem pa nazaj proti grebenu in samo do Predmeje.

Nazaj pa gre res počasi (kaže mi J, ki vleče direkt v luknjo, enkrat vidim tudi -4). Potem se hitrost počasi le poveča in v ozkih in dinamičnih dviganjih in spuščanjih (beri: guncanje) pridem spet na Podrto. Sem pod robom in se zapeljem ven proti pristanku, saj me počasi mineva. Pa pred Podrto nabašem najprej na prvo dviganje, da sem spet nad grebenom in ko grem spet ven, nabašem še na steber dneva, ki me odpelje na 1400. Potem pa se zapeljem kar ven nad dolino in v smeri Podnanosa, najprej z mislijo, dokler bo šlo.

Pa kar držim višino, tako da se nekje pred Ložami odločim in odpeljem nazaj na pristanek k Anji.

Med pospravljanjem Milan javi, da je imel tudi dovolj in je pristal med Zemonom in Anjo.

Pa se javi še Uki, da je najprej poskušal toplandati, pa je bilo preveč neugodno, potem pa je v naslednji rundi proti Predmeji scuril v Lokavec.

Pri Anji se prisotni spravimo na pijačo, Milana pa Jernejčičev Urban zapelje gor, da reši LCja (pa še Berta in Škoberneta po njune avte). Na poti dol Milan pobere Ukija, potem pa se še malo krepčamo pri Anji, kjer Milan dokončno ugotovi, da nima ključev. Najprej jih iščemo v travi na njegovem pristanku, potem gremo proti domu in na Milanov ranč po rezervne ključe, da na koncu Urban sporoči, da je ključe našel v svojem avtu in jih dostavi Milanu na Vrhniko…

Za danes po dolgem času spet boljša napoved (sončno, JV oziroma burja na Primorskem čez dan obrne na JZ, Z) in z Milanom sva se včeraj zvečer pogovarjala za Vipavsko kot verjetno najboljšo možnost. Ampak, ker po novem delam serijo na Kižlovki (??), grem še pred dogovori v dolinico.

Megle se že topijo, vodostaj dovozne poti do pragov LCja (ne vem, če je že bil kdaj tako visok); ko se ustavim, pa v dolini močvirje (včerajšnji nalivi so popolnoma zalili dolino). Iz varnostnih razlogov odidem z Rookom2, saj vse čmoka tudi ko štorkljam gor in na startu je trava za ožeti, čeprav sonček že nekaj časa sije po pobočju.

Previdno postavim in razgrnem, pa je padalo vseeno takoj mokro (ampak se vidi, da zaenkrat še ni cota). Ker mi sapa diha rahlo za ovratnik, počakam na nulo, potegnem, lepo odletim in se v mirnem glajdu zapeljem do LCja.