Zapeljem naprej po cesti in sem že skoraj na Podlipski cesti. Pa si rečem, da je vredno še pogledati v Celarje, saj so razmere (razen mokrote, ki pa se počasi suši) res dobre in mi gre vse skupaj res lepo.

Obrnem in nazaj skozi Kajndol v Celarje, kjer sem pred leti že bil na takrat edinem startu.

Kar gor na kmetijo z LCjem. Prijazen mlad lastnik kmetije in njegov sin mi z veseljem razkažeta kje sta predhodnika postavila (2017 Erzo in letos Jože). Pa še el.pastirja mi izklopita, da ne bo kakšnih težav.

Postavim in malo počakam, saj piha od zadaj. Potem pa le dahne tisti (močni ?) V in odlaufam naprej. Spet lepo speljem, v močni vijugi v desno in spodaj ob cesto pred koruzo.

Zoranov peti

Še preden naberem, sta že s svojim avtom ob meni in me zapeljeta gor do LCja.

In spet dol na Podlipsko cesto proti Smrečju. Bela pika, kjer je startal Jože (doslej edini) je na »navpičnem« travniku levo pod glavno cesto. Peljem sem in tja, saj ni nikjer za parkirati.

Potem pa nazaj grede po cesti le lahko odstavim avto ob rob in peš na oglede (brez robe). Res je vse travnato pobočje strmo (in še mokro in blatno), ampak malo levo od Pojetove lokacije le opazim travnati buhtelj z malo manj naklona…

Nazaj v LCja po robo, čez bankino dol na strmino in po pobočju desno do lociranega prostorčka.

Previdno razgrinjam padalo, in štrikce (malo je nekih trnastih grmičkov), ko zazvoni telefon. Kdorkoli je (najbrž Erzo…), bo že počakal. Ko že postavim, še enkrat. Potem pa se s ceste zgoraj oglasi Revnov Franci, ki je gori na cesti opazil LCja in me (po brezuspešnih klicih) takoj lociral.

Pripleza čez bankino dol pod cesto do mene in pridrži padalo, da bom laže startal. Piha rahlo malo z leve. Spet potegnem naprej in po nekaj korakih v globino sem v zraku. Bogato nad drevesi desno do ovinka glavne ceste in z zavojem v levo naravnost v veter po travniku proti Podlipi.

Zoranov šesti novnov danes

In še predno pospravim, mi Franci že pripelje LCja, za njim pa njegova žena njun avto in nadaljujeta svojo pot.

Kakšna super logistika za piko na i na koncu letalnega dneva.

Danes slaba napoved, pa tudi prave volje ni za preveliko akcijo. Generalno naj bi bila na Primorskem burja, po Dolenjski pa bolj JV. Piha pa kar nekaj, od vseh smeri in občasno kar močno.

Ampak vsaj nekaj novega je treba skočiti in poiščem belo piko čim bliže LJU.

V teh koncih sem se že potikal, ampak tegale še nimam in čeprav ne piha prav, se spravim na vrh travnika. Z juga že vse črno in občasno vse završi naokoli. Ko mi ne piha v vrat, potegnem in me lepo dvigne še pred poličko, takoj za njo pa dobim močen sunek z leve, ki me skoraj prizemlji. Da bi prišel čez progo in celo drot ob njej tudi za sanjati ni…

Zoranov skokec

Za danes pa je napovedanega tekom dneva veliko JZ vetra (tudi po Primorski) in močni nalivi in nevihte in sploh nemogoče za letenje (tudi po PP ni izgledov…). Ampak Alenkin sin nadaljuje danes svojo SPP preko Vremščice.

Zato smo že ob 7.00 na Zg.startu. Alenka s sinom proti vrhu, jaz pa si bom medtem malo pogledal, kako je na startu.

Nova postaja lepo kaže sunke V 11.2, pa tudi stari smerokaz in trakci se strinjajo. Sedim in občudujem jutranjo naravo, zraven pa opazujem dogajanje spodaj na pisti letališča, kjer se preganjajo sem in tja z avti in snemalnimi vozili. Že videno nekaj podobnega pred leti, ko so sem in tja prevažali klavir…

Nebo se pokrije od V in veter rahlo pade (sunki samo še 9). Najbolj me moti V, kar tu pomeni rahlo z leve od zadaj. Grem po robo v LCja in počasi razvlečem Mentorja5 precej poševno v smeri pobočja. In se počasi naštimam – bom malo dvigoval, če nič drugega. In ko malo manj pihne, dvignem hrbtno skoraj pravokotno na pobočje in lepo stabiliziram in sem že v zraku.

Na levo ob pobočju gre komaj kaj naprej (obteka JV), na desno 50). In se odpeljem počasi bolj ven, saj me samo splakuje dol. Enkrat sicer poskušam zavrteti, pa piha premočno vzdolž grebena, tako da se odpeljem ven, saj sem že nizek. Stojim skoraj v veter, da držim smer in sem res že nizek, pa me vseeno toliko drži, da pridem skoraj do piste. Ne vidim problema, saj se oni snemalci in avtomobili vozijo sem in tja in mi je jasno, da zdajle ne bo nobeno letalo pristajalo. In lepo pristanem na travniku.

Zoranov let

Še predno pa se izmotam iz sedeža že pripelje črni LC kar počez čez pisto. Ni mi jasno, kako bi Alenka že prišla po mene, saj prejle ob startu še ni prišla nazaj z vrha. Sploh pa mojega LCja ne bi nihče peljal takole počez čez letališče !!

In skoči iz LCja (očitno ne mojega) šefica letališča, ki začne vpiti name, kakšne zakone vse kršim in da tudi postaje nimam, oziroma, da se nisem odzival na opozorila. Pokažem ji postajo (ki sem jo imel prižgano in nastavljeno na uradno 147.800) in povem, da nisem sprejemal ničesar, pa mi pove, da jo moja frekvenca ne zanima in da bi moral poslušati njeno. Povem, da tega nisem vedel (tega nisem slišal ne v učni fazi, pa tudi na nobenem od kasnejših predavanja ne), da pa sem z vrha videl, da se že vse jutro po pisti snema in logično sklepal, da ne more priti do nobenega incidenta. To jo je še bolj razjezilo in mi pove, da je letališče zakupljeno za snemanje in da je bil v zvezi s tem izdan NOTAM o zaprtju tega zračnega prostora. Seveda takoj priznam, da sem NOTAM spregledal (saj od zadnjič – cca mesec nazaj – ni bilo govora o nobenih vojaških vajah, letalskem mitingu ali čem podobnem), se posujem s pepelom in počasi se debata umirja, sploh ko spremljajoči šofer/varnostnik priganja, da se čimprej odstranimo iz snemalnega območja, da lahko nadaljujejo prekinjeno snemanje. Celo prijazno me kar z njihovim LCjem zapeljejo proti hangarjem za pisto, da čim prej sprostimo območje.

Tu se na koncu prijazno razidem s šefico in v miru pospravim opremo.

Zvečer preverimo na Sloveniacontrol in je res bilo letališče zaprto in to v ogromnem cilindru med skoraj Vipavo, Postojno, vključeno Pivko , Kozino, Sežano…. In se sprašujem, kakšna je bila današnja dejavnost na letališču, da so bile potrebne take omejitve ogromnega okoliškega zračnega prostora…

Danes imamo v planu bolj civilni dan s pohajanjem na Polhograjsko Grmado. Pa me jutranji Jožetovi skoki spomnijo, da imam točno na teh dveh njegovih lokacijah tudi sam beli piki.

In sva z Alenko že na prvi (hoja na Grmado pa potem…). Kljub napovedi močnega Z v dolini nič vetra, na vrhu prve krtine pa piha rahlo od zadaj po hribčku dol.

Ko potegnem prvič, me ne odlepi, tako da samo podrajsam po tleh kot v risanki.

Ob pomoči je Rook spet hitro pripravljen kljub tečni praproti na vrhu. Drugič počakam, da res nič ne piha od zadaj in lepo speljem in dol na travniček pred potokom.

Zoranov prvi skok