Padalska jata

Danes zjutraj panika: ob 9.30 Vrhnika za Čaven. Suša in Valiči gredo danes… Včeraj zvečer, ko sem gledal napoved, mi Čaven tudi na misel ni prišel (S, pa močne celice tam naokoli že okoli 13h, pa…). Seveda potrdim in sem na Železniški hkrati s Planinškom in Erzom.

Janez nas potegne do Unca, kjer prestopimo k Megu in šele potem začnemo bolj resno gledati najnovejšo vremensko napoved. Nič bolje ne kaže kot včeraj in medtem izvemo, da Suša ne gre na Čaven… Kljub temu nadaljujemo proti Lokavcu, kjer se bomo dokončno odločili.

V Lokavcu čakamo Božičevega Sama, ki je še vedno optimističen glede Čavna (zaenkrat še lepa baza se že dela za njim). Pride še Bogatajev Janko.

Samo nas naloži v kombi in gor. Na startu takoj postavimo, saj zaenkrat še kar piha (termika) gor, res pa da meša med Z in J. V luft Erzo, Janko, Mega, Planinšek, Zoran in Samo.

Še ko speljujem čez polico, Mega že javi, da samo curi in že pelje proti Lokavcu. Blizu njega je tudi Janez, Erzo pa bolj nad dolino. Po nekaj vijugah  curaže zapeljem proti Lokavcu. Mega in Janez pristajata proti šolskemu terenu.

Jaz stopim na tla na svojem standardnem travniku ob cesti Ajdovščina- Lokavec.

Samo pristane ob meni nekaj minut za mano.

Erzo pa potegne čez Ajdovščino do reke Vipave.

Janko pa je edini pobral in se odpeljal na Postojnsko.

Ko nazadnje poberemo še Erza in smo spet vsi štirje skupaj, je jasno, da gremo še na Lijak.

S Hermanom gor (vmes poberemo ob cesti Marka Valenčiča, ki je tam scuril) na start, kjer nekaj Madžarov čaka, saj se za startom dela že huda črnina in čez štart občasno že prav močno potegne. Že skoraj panično postavljamo (da ne bo prepozno) in v luft Erzo, Mega, Planinšek, Marko in jaz in še nek domačin, ostali ostanejo in čakajo kaj bo…

V dviganju peljem samo stran od hriba in gre samo gor. Potem malo navrtim, da naberem skoraj do 1000 in naprej ven na modro, stran od pobočja in črnine, za Megom v smeri smetišča. Nekaj niže za mano je »Erzo« (vsaj tako se mi zdi po barvi »njegove« Mantre), ki nikakor noče zavrteti, čeprav bi se ponekod dalo (vsi bežimo od tiste črnine zadaj, si mislim…).

Mega pride nad smetišče kar nekaj višji in po malo iskanja dobi lepo dviganje in nabere. Sam sem precej nižji (že skoraj kritično, če hočem nazaj čez gmajne na čistine proti pristanku), pa vseeno začnem iskati in rahlo naberem. Vmes vidim, da je »Erzo« obrnil in pelje nazaj na pristanek. Za startom Lijak že dežuje in čeprav sem na robu modrine (v smeri Ajdovščine pa se tudi že vse zapira in gosti) me vse to usmeri na pristanek.

Ko začnem pospravljati, že kaplja. Ob meni  pa Mantro pospravlja Valenčičev Marko, ki mi je bil ves čas v zraku »Erzo«…

Mega grem iskati v Bližino Renč.

Pravi Erzo pristane tudi tam blizu.

Planinška poberemo na poti nazaj pred AC.

Še na pice v vipavsko Famo in dovolj za danes.

Danes pa kar nek mešan, šibek veter, dober gradient in termika. Vendar pa bi naj bile že kmalu čez dan nevihte in plohe. Vipavska ali Vremščica. Mega spodbudi akcijo za čimprej.

Milana poberem pri kleparju na Viču in ob 11h+ na Železniški še Erza. Na Uncu še Mega in potem se še nekaj časa odločamo in pred Razdrtim tudi odločimo za Vremščico.

Na vrhu piha rahel SZ (čeprav je prej že dalj časa J 3-5) zaradi trenutnih  razporeditev baz (v bistvu nič generalnega vetra) naokoli so še lepe bazice (ki pa že naraščajo in se gostijo). Takoj postavimo in čakamo na intervale pihanja gor.

Dva zamudimo, pri tretjem v luft: Mega, Zoran, Erzo in Milan. Po bregu dol nas kar tlači. Mega se odpelje ven in curi, jaz ujamem rahlo dviganje desno v pobočju proti grabnu sp.starta. Najprej gre komaj kaj gor, zato Erzo potegne za Megom, ki že nabira iz kritičnih nižin. Meni pa gre vedno bolje, dokler se dviganje ne ustali pri +2. Potem z Erzom zavrtiva skupaj v enakomernem +2 do 1400, medtem ko je Mega že 200m nad nama.

Oblaki nad nami so vedno bolj temni, vedno bolj gre gor in spomnim se PP napovedi, da bo proti 15h tu naokoli in proti Nanosu in še nazaj predvidoma že močna celica. In me dvomov odreši Megova izjava po postaji, da tole gre prelepo gor, nato pa se odpelje s 1700 proti Z, kjer je več modrine.

Takoj se 300 m niže odpeljem iz dviganja še sam. Milan takrat enkrat odstopi nizko nad pobočjem in pristane v spodnji tretjini pobočja, kar opazi Mega.

Erzo pa kar vrti še naprej. Meni gre počasi dol (nekaj časa še kar drži), ko pridem nad AC sem na 900, pa sem na robu baz in sedaj bi bil spet pogumen in kaj nabral. Mega poskuša dosti više pod lepo belo bazo in nekaj nabira, Erzo je tudi v višavah.

Nekaj časa tu spodaj vrtim neka razbita, ozka dviganja, potem se tudi tu že začne temniti in ker ne dobim nič uporabnega, se olajšano zapeljem proti letališču. Najprej me pošteno spusti z -3, da že iščem pristanek, potem me dvigne čez bore in res pridem tja na travnike za letališčem.  

Med pospravljanjem Milan že počasi odpešači gor proti LCju.

Mega pristane pri Dolenji vasi.

Sam odpešačim proti glavni cesti in zaležem v senco borov. Erzo pa se iz višav odpelje nazaj v smeri Hruševja in se spravi pred bližnjim nalivom na tla blizu Sajevč.

Še vizualizacija naših letov

Kar nekaj časa traja, da pride Milan do LCja in potem do mene.

Mega zbudiva pri cestninski Senožeče, Erza pa moramo kar malo iskati, saj zmanjka signala, ki bi nas pripeljal do njegovega počivališča.

V dežju se vozimo do Unca, da se potem še malo podružimo v gostilni na Rakeku.