Danes napovedano malo vetra in ker smo bili pred kratkim v teh prelepih krajih okoli Učke, ker sem pred nekaj leti ob takem času že stal tukaj na vrhu s padalom v popolni megli in ker je planiran za letošnji konec novoletnih praznikov kratek izlet v Istro, sva danes tukaj.

Na osončenem vrhu ogromno ljudi, ki se pasejo v šajbasti modrini (ne)zimskega dneva po prekrasnih razgledih po Kvarnerskem zalivu in otokih vse do Osorščice na Malem Lošinju in še naprej (in večina teh obiskovalcev je Slovencev, zlasti tistih, ki so priplaninarili na vrh).

Čez sleme in greben piha od V. Ne sicer močno (cca 2-3m), pa dovolj, da na Z (meni) ni možno odleteti. Zato naprej na ogled po slemenu mimo razglednega stolpa na Vojaku do J raza, kjer se vzpenjajo planinci v četicah. Tu pihne tudi močneje, je pa možno postaviti padalo proti J, JV in ga v strmini dvigniti poševno v veter in potem speljati dol po bregu. Kar nekaj časa tako razmišljam in modrujem, medtem ko Alenka fotka. Na koncu se odločim vsaj za poskus in grem nazaj na parking v LCja po lahko opremo (M24 + tangice).

Počasi postavim v strmini čimbolj proti JV in preverjam štrikce in čakam (ne vem na kaj, saj piha dokaj konstantno V z leve, občasno celo malo od zadaj dol SV v hrbet…).

Hrbtni poskus dviga s takšnim stransko-od zadaj vetrom, mi tudi pod razno ne uspe, zato mi Alenka pomaga še enkrat raztegniti. Potem pa potegnem naprej in po nekaj korakih po strmini dol M24 zagrabi in … speljem!

Samo malo naprej, potem pa desno čez sedlo na Z stran Učke. Na vrhu sem mislil, da ne bom prišel čez spodnji plato (planiral sem, da me Alenka pobere z LCjem nekje na Mali Učki, ali okoli starta Šušnjevica, potem pa tonem tako lepo enakomerno, da z veliko višino v uživaškem glajdu pridem čez plato ven nad dolino in čez vso Čepić polje do glavne ceste tik pred vasico Polje Čepić.

Zoranov let

Vesel kot radio, saj se mi je dolgoletna želja končno uresničila. Kar nekaj časa čakam, da Alenka pride z LCjem z vrha vse naokoli do mene.

Še kratek filmček tega vikend dogajanja tukaj

Tudi danes je sončen dan z malo vetra. Z Alenko se odločiva za fotkanje Cerkniškega jezera (med drugim tudi s Čele gore, saj so naju tukajšnje nedavne (res lepe) fotke spravile na fotoobrate).

Na Jezeru se nama pridruži še Mega in gor na start. Alenka fotka, midva z Megom postavljava. Kljub napovedi pravega in močnega vetra (SV, S, SZ više) piha šibek JV čisto z desne (in tako javlja tudi Slivnica). Po nekaj neuspelih dvigih in potrganih štrikcih odstopi najprej Mega, potem kmalu prepričata še mene in gremo iz hladne sence dol čez dolino na toplo Slivnico.

Tu takoj postaviva na V robu. Prvi v luft Mega, ki se zapelje daleč ven in proti parkingu na Dolenjem Jezeru, kjer je pustil svoj avto.

Megov let

Jaz startam malo za njim, na V robu še malo naberem in za njim čez dolino. Pa naju je oba ustavil konkreten Z, SZ še kar nekaj pred parkingom.

Zoranov let

V bifeju počakava Alenko – in potem še malo fotkanja v zahajajočem soncu.

Pa še filmček današnjega dogajanja tukaj

Zadnji dan v letu in manjka še cca 15 min do letošnjih 200h v zraku. Dan sicer lep, pa z močno inverzijo in še vedno SZ vetrom više (spodaj pa nič). Zjutraj kar nekaj tipanja kam (na koncu se zdi najbolj varno za manjkajoče minute na Kovk ali Slavnik…). Potem preseneti Erzo (po usklajevanju z Istrani) z idejo za Šušnjevico.

Ideja se mi zdi super, saj štarta še nimam in ožjega okolja tam ne poznam, doli se obeta največ sonca, višina pa bo tudi nekako dala nekaj minut (če bo curaža, pa 2x…). In sem takoj zelo zelo za.

Na Železniški v LCja prisedeta Erzo in Čeparjev Tilen, na Uncu pa še Mega. Skozi Buzet do predora Učka in od zgoraj po Z pobočjih Učke do starta. Vmes dohitimo avto Istranov, na parkingu nad startom pa Oliver in Tibor že štimata Tiborjevega Kinga. Na bližnjem startu se jih že nekaj naštimava v rahlem vetriču po pobočju gor.

Erzo takoj z robo pobegne na bližnji grič na ogrevalni projekt.

Erzov ogrevalni novnovnov

S Tilnom postavljava na startu, kjer šibka sapica ne zagotavlja pretiranega jadranja. Mega se odloči, da pusti robo v LCju, da (mi) bo nudil zemeljsko podporo: v primeru manjkajočih minut me pride dol iskat in še enkrat potegne gor na start. Oliver gre s padalom malo višje na vrh hriba. Karlo in Tibor s še nekaterimi pa na še višji Brgud, saj si tam obetajo več  vetra.

Pri nas se prvi naveliča čakanja na več vetra Robi (Zec) (pa še bolj od S občasno vse pogosteje pihne) in potegne. Malo išče sem in tja in počasi curi.

Robijev let

Še kakšnih 15 min čakam, pa ni nič bolje, zato potegnem drugi.

Pred pobočjem ni nič dviganja, zato rinem na bolj osončen desni del in pobiram vsak mehurček. Tako dokaj počasi zgubljam višino in tu in tam pridobim kak meter. Vidim Mega, kako se že spušča po ovinkih dol. Minute tečejo in vedno bolj verjamem, da mi danes tu ne bo treba še enkrat odleteti s starta.

Ko pridem čez mejo 15 min, se zapeljem ob pobočju proti Plominu, dokler mi višina še da in nazaj proti vasi Šušnjevica.

Zoranov zaključni letošnji let za 200h in še novnov

Čet nekaj minut je Mega že pri meni. Tudi večina ostalih je že v zraku.

Ko pospravim, pristane Čepar zraven naju.

Čeparjev let

Oliver je nekaj naprej proti Plominu.

Oliverjev let

Erzo (ki je startal na svoji posebni lokaciji) je z nekaterimi tik pred Šušnjevico.

Erzov let z nove lokacije
Tiborjev let z Brguda (Šušnjevica zgoraj)

Z Megom pobereva najbližje in jih dostaviva do vasi. Potem naloživa še 4 šoferje in do predora Učka napolniti že skoraj presušen LC in gor na start.

Mega odlaufa dol na travnik, da še on odleti, z Oliverjem in Tiborjem pa še malo naprej pod Brgud po preostali avto .

Tu si ogledamo še ta »novi« start, kjer sedaj piha v zahajajočem soncu idealno cca 5m. Vidimo Mega, ki starta spodaj in se počasi odpelje v dolino.

Megov večerni let

Jaz pa po direktni cesti dol v Šušnjevico najprej pobrati Mega in potem do vasi še po Erza in Tilna.

In domov silvestrovat.

Prelep dan in Novnov start in še dopolnjenih 200h. Lepšega Silvestra si ne bi mogel želeti.

Ker so me včeraj spravili na obrate za dopolniti 200h, moram danes seveda nabrati še razliko. Napoved podobna kot včeraj (z vedno manj SV v teku dneva), LJU sondaža pa skoraj enaka (med 500 in 1200 lepo položeno). Torej Lijak, ki bo najbolj ziher za moj plan (Mega se odloči za prelepe razglede s Čele gore in to me v bistvu bolj mika, ampak ure so pa le ure… – pa še preveč SV je na Slivnici zjutraj).

Ob 11h na Železniški Dule in Mojca pobereta Suša in Tilna Ceglarja, Milan pa Štusa in mene. In gasa dol. Rezerviram Aleša za prevoz, da nas počaka na pristanku in gor.

Na startu le nekaj prepričanih, da bo danes OK. Počasi postavimo in čakamo, čakamo, saj ni nobenega pravega vetra. Inverzija spodaj se vidi bolj kot včeraj. Prvi potegnejo in bolj ali manj hitro odcurijo na pristanek.

Potegne Mojca in odcuri na pristanek.

Mojčin let

Potegne Štusejev Dušan, malo zavjuga in scuri na pristanek.

Dušanov let

Po slabi uri čakanja od prihoda je tudi meni dovolj in potegnem, Milan pa malo za mano. Na V robu najdem neke hlape, na katerih vztrajam kar nekaj časa (cca 20min).

Medtem Milan odpelje čez mene na pristanek.

Tule bi moral biti Milanov prvi let, pa tracka ni… 😉

Ko tudi na hlapih ne morem več ohranjati višine (nižine), se odpeljem na pristanek, kjer Milan panično hoče moj telefon, saj je svoj kokpit s telefonom vred pozabil na startu.

Zoranov let

O incidentu obvesti Duleta, ki še vedno na štaru čaka na boljše čase. Ko pospravimo, mu ga Dule pripelje dol.

Duletov let

Ker torej Milan danes še nima tracka in je v igri prekinitev svetovnega prvenstva v zaporednih dnevih letenja, moramo iti še enkrat gor. Jaz nafehtam pri Duletu Kraljico, saj upam, da se bom z njo obdržal v zraku do napolnjene 200tke.

Še enkrat nas Aleš potegne na start (saj bo tudi Dušan še enkrat) in postavimo. Piha morda še za spoznanje bolje kot prej. Milan takoj v luft s ciljem, da poleg registriranega leta serije prehiti še Duleta.

Meni pomaga Dušan, da se pripravim in ko potegnem, dobim Kraljico lepo gor (čeprav mi jo obrača v levo – logično, saj je vleklo bolj od V… ja pa ja de,…) in sem v zraku. In me še kar močno vleče v levo v stene. Pošteno moram potegniti levo bremzo, da nekako držim smer in ugotovim, da je komanda na levi strani zgoraj pošteno zafecljana z D-linijo zaradi slame med štriki. Malo poskušam, pa na enostaven način ne morem spraviti vejic ven. Čeprav mi takoj pod startom celo malo popiska, v bistvu podaljšam curažo le z enim malo daljšim zavojem v desno in se odpeljem (s težavo) na pristanek.

Zoranov zafecljan let s Kraljico

Duušan pristane malo za mano.

Dušanov let

Milan pa nateguje km na Danijel, da potem scuri na poti nazaj proti pristanku.

Milanov let

In tako še nisem nabral 200 ur v letu 2019…