Danes napovedane prve snežinke tudi po nižinah in Erzo in Milan se hitro organizirata za Slevico. Sem že skoraj tudi sam odločen za tja, pa se mi nenadoma ponudi prilika za zemeljsko podporo proti Dolenjski … in se že peljem/va proti Ivančni gorici. Do Temenice in na levo v vedno ožjo dolino mimo Bukovice. In po serpentinah skozi gozd na vršni del – Tapolje, kjer sva ne dolgo nazaj stala z Erzom, ki je se je pognal v meglo, da reši še eden zadnjih biserov Dolenjske…
Danes vršni travnik ni v megli, zato pa piha popolnoma od zadaj cca 2m. Erzov trakec od zadnjič še visi in to potrjuje. Alenka mi pomaga postaviti prav na vrhu in ko piha malo manj, potegnem in odlaufam. Vendar naredim le nekaj poskokov in prekinem pred spodnjo cesto.
V drugo postaviva malo pod robom bolj proti gozdu. Ko spet malo veterček jenja, potegnem in laufam, laufam, dokler me le ne vzame in speljem nad kmetijo.
Iščem najnižji prehod levo čez drevesa … in sem čez. In potem drsenje v miru (in mrazu – rokavice sem si pozabil natakniti) ob pobočju. In kar lepo drži in čez nekaj hrbtov, dokler se dolina na široko ne odpre pri Bukovici. Nizek še do križišča, pa sem prenizek za čez zadnje drote, zato obrnem nazaj in pristanem na travniku tik pred njimi.
Andrej Erznožnik : Le kje si pa to našel? 😉Eden zadnjih dolenjskih biserov [12.12.2019 20:56]
Alenka me kmalu pobere, potem pa na božanski sladoled v Trebnje (ampak sladoleda nimajo več, ker je premrzlo, zato se je treba zadovoljiti z božanskimi torticami…).
