Padalska jata

Že dva dni gledamo napoved za Ivanščico in danes naj bi bil ta dan. SV kot naročen, pa termika in sploh vse. In tako kažeta usklajeno Aladin in PP. In danes zjutraj se Aladin še malo popravi, da res lepega gradienta nad 700 sploh ne omenjamo.

Kombi je Erzo že zrihtal in ob 9.00 Rutar. Turčin, Milan in jaz čakamo kombi z Erzom, Megom in Duletom. Na Trojanah se priključita še Planinškov Janez in sin Aleš (kot šofer). Gasa.

Ko pripeljemo na Ivko, piha več, kot bi smelo (10/11), vendar v upadanju. Kmalu nakapljajo še ostali in skupaj nas je na startu 15 Slovencev (naša in Damjanova jata z Mojco in Nevidni z Rabičem) in 13 Hrvatov. Počasi se pripravljamo in modrujemo, dokler veter počasi le ne upade na normalo.

Potem pa hitro v luft prva grupa: Rabič pokaže, od naše jate pa Mega, Janez, Erzo, Zoran,… Milan in Dule še kar čakata, da se še bolj (preveč) umiri.

V dveh etapah naberem do 1600 in se zapeljem čez na J stran. Ko sem že zelo nizek nad ravnico na J strani (na 700), le dobim prvo lepo dviganje (v začetku ni bilo lepo) do 1700 (tu se ujameva s Turčinom in malo vrtiva skupaj, potem mi izgine iz vidnega polja in sem spet sam) in naprej proti Z.

Z nekaj popravki in generalnim zgubljanjem pridem do Krapine. Vse mi gre res počasi… Ko kje le malo navijem se baze sproti topijo in dviganja je konec. Čez AC sem na 500. Turčin javi, da je blizu mene na tleh.

Nekaj časa trmarim in se le spajsam na 850 in naprej proti Z do Valentinovega, kjer se že pripravljam na pristanek (370m / 150m AGL).

Pa spet najdem z matranjem in razmetavanjem neko nulo, ki gre vedno lepše do 1400 🙂 . Potem pa v smeri Tuhelja samo še dol do bridkega konca.

Blizu mene je pri Tuhelju na tleh tudi Planinšek.

Še vizualizacija nas treh bližnjih prizemljencev

Milan je že pred časom zaključil pri Ivancu.

Dule pa zrinil po S strani do Lepoglave.

Potem sta rešila avto Nevidnega v Ivancu in šla v zasledovanje/reševanje Rabiča in Nevidnega.

Mega med mojim pospravljanjem pripelje do Kozjanskega in pristane blizu Pečic.

Erzo pa do kopališča v Brestanici.

Ko dočakam  Aleša z Janezom in Turčinom, gremo najprej do Mega, potem do Erza in ob Savi čez Zagorje do Trojan, kjer odložimo familijo Planinšek in končno proti LJU.

Danes zjutraj panika: ob 9.30 Vrhnika za Čaven. Suša in Valiči gredo danes… Včeraj zvečer, ko sem gledal napoved, mi Čaven tudi na misel ni prišel (S, pa močne celice tam naokoli že okoli 13h, pa…). Seveda potrdim in sem na Železniški hkrati s Planinškom in Erzom.

Janez nas potegne do Unca, kjer prestopimo k Megu in šele potem začnemo bolj resno gledati najnovejšo vremensko napoved. Nič bolje ne kaže kot včeraj in medtem izvemo, da Suša ne gre na Čaven… Kljub temu nadaljujemo proti Lokavcu, kjer se bomo dokončno odločili.

V Lokavcu čakamo Božičevega Sama, ki je še vedno optimističen glede Čavna (zaenkrat še lepa baza se že dela za njim). Pride še Bogatajev Janko.

Samo nas naloži v kombi in gor. Na startu takoj postavimo, saj zaenkrat še kar piha (termika) gor, res pa da meša med Z in J. V luft Erzo, Janko, Mega, Planinšek, Zoran in Samo.

Še ko speljujem čez polico, Mega že javi, da samo curi in že pelje proti Lokavcu. Blizu njega je tudi Janez, Erzo pa bolj nad dolino. Po nekaj vijugah  curaže zapeljem proti Lokavcu. Mega in Janez pristajata proti šolskemu terenu.

Jaz stopim na tla na svojem standardnem travniku ob cesti Ajdovščina- Lokavec.

Samo pristane ob meni nekaj minut za mano.

Erzo pa potegne čez Ajdovščino do reke Vipave.

Janko pa je edini pobral in se odpeljal na Postojnsko.

Ko nazadnje poberemo še Erza in smo spet vsi štirje skupaj, je jasno, da gremo še na Lijak.

S Hermanom gor (vmes poberemo ob cesti Marka Valenčiča, ki je tam scuril) na start, kjer nekaj Madžarov čaka, saj se za startom dela že huda črnina in čez štart občasno že prav močno potegne. Že skoraj panično postavljamo (da ne bo prepozno) in v luft Erzo, Mega, Planinšek, Marko in jaz in še nek domačin, ostali ostanejo in čakajo kaj bo…

V dviganju peljem samo stran od hriba in gre samo gor. Potem malo navrtim, da naberem skoraj do 1000 in naprej ven na modro, stran od pobočja in črnine, za Megom v smeri smetišča. Nekaj niže za mano je »Erzo« (vsaj tako se mi zdi po barvi »njegove« Mantre), ki nikakor noče zavrteti, čeprav bi se ponekod dalo (vsi bežimo od tiste črnine zadaj, si mislim…).

Mega pride nad smetišče kar nekaj višji in po malo iskanja dobi lepo dviganje in nabere. Sam sem precej nižji (že skoraj kritično, če hočem nazaj čez gmajne na čistine proti pristanku), pa vseeno začnem iskati in rahlo naberem. Vmes vidim, da je »Erzo« obrnil in pelje nazaj na pristanek. Za startom Lijak že dežuje in čeprav sem na robu modrine (v smeri Ajdovščine pa se tudi že vse zapira in gosti) me vse to usmeri na pristanek.

Ko začnem pospravljati, že kaplja. Ob meni  pa Mantro pospravlja Valenčičev Marko, ki mi je bil ves čas v zraku »Erzo«…

Mega grem iskati v Bližino Renč.

Pravi Erzo pristane tudi tam blizu.

Planinška poberemo na poti nazaj pred AC.

Še na pice v vipavsko Famo in dovolj za danes.