Padalska jata

Po 14-dnevni abstinenci v tropih grem danes kamorkoli (čeprav me še daje jet lag). Erzo je odločen za Štajersko (v bistvu za Ravno goro), meni pa se zdi tja daleč (glede na napoved) in navijam bolj za Malič. Ostali (Milan, Jože, Dule?,… se dogovarjajo za Primorsko – ki pa je po napovedi slabša varianta). Zvečer se izkaže, da je bilo na Primorskem brez neviht in super letenje…

Pri mojem Hoferju k Erzu s projektno in zaresno robo in gasa proti CE. Vso pot se usklajujeva z Damjanom in Mojco, poskušava tudi z idejo o Maliču, pa je Mojca kategorična za Ravno. Najprej misliva počakati Mojco v Celju in si Erzo ogleda šolski teren Golovec.

Potem naprej sama do Vidma – pa še naprej (Mojca in Damjan zamujata). Ker imava še nekaj časa Erzo takoj na prvi projekt Repišče (že odleten). Meni ni v mokroto visoke trave, pa še s strani piha. Erzo pa takoj v škornje in v goščavo trave in odpelje.

Spodaj, kjer pristane, še malo iščeva njegov telefon, preden nadaljujeva proti zbornemu mestu v Cvetlinu.

Malo naprej vidiva še en potencial in Erzo odvije gor. Tu je vsaj pokošeno (čeprav še sluzasto), da bi še mene skoraj prememilo. Pa piha preveč z leve, zato nadaljujeva.

Na pristanku samo še malo počakava in potem presedeva k Mojci in Damjanu in gor na Ravno goro. Na  startu piha že kar močno in takoj začnemo postavljati.

Erzo takoj v luft in z liftom v višave. Ostali pa kar čakamo, saj piha vedno močneje (Donačka 9+, Strahinjčica 11). Damjan na robu nadzira veter in končno pride kratka luknja, da potegnem in se še jaz z liftom odpeljem nad start.

Najprej malo drajsam sem in tja ob grebenu cca 100m nad startom in čakam na Mojco in Damjana (Erzo je že izginil z vetrom proti SV).  Ker nikakor ne potegneta, začnem bolj resno nabirati. Malo pod 1400 se mi ustavi, nazaj nad gmajne pa si s to višino (sam) tudi ne upam. In padem ven in spet zacurim na nivo starta in čakam in iščem in bluzim v močnem vetru (občasno me tudi rikverca), tako da naberem že krepko čez pol ure. Potem pa spet dobim močno dviganje do 1200 z zanosom na S mimo Cvetlina, pa spet stisnem rep med noge. Sem pa že preveč nazaj za robom, tako da samo še rinem naprej (z 10 in manj)  in po napolnjeni uri scurim v močnem vetru do uradnega pristanka.

Počasi pospravim. Erza ne uspem locirati na FlySafe (itak, da je brez postaje), Mojca in Damjan se tudi ne javljata. Še vedno je tu lep sonček z bazicami, čeprav v smeri proti Z že vse temno.

Končno se Erzo javi izza madžarske meje pri Lendavi…

Potem dobim tudi Mojco po telefonu, ki pove, da je Damjan ravno odletel, ona pa da najbrž ne bo.

Odpeljem se reševat Erza (na Madžarsko), ki je po Googlu slabe 2h in 90km cest stran. Že pred Ptujem skozi prvo ploho. Vse zabasano in črno. Ko pridem proti Murski Soboti končno na AC, pa urnebes celo z rahlo točo. V Lendavi na lokalno cesto in končno po nekaj Km Madžarske do Erza (ravno je nehalo deževati).

Damjan medtem pristane blizu Varaždina.

Erzo bi na vsak način še na kakšen projekt in na poti nazaj skozi Pince greva mimogrede še na start Pince.

Vse mokro (in visoka trava). Na startu med zidanicama pa piha konkretno od zadaj, tako da tudi Erzo odstopi. Ker pa vsaj enega še mora najti, ob AC blizu Lenarta najde na hitro novo lokacijo Gočovo – čeprav delno že pokošeno, spet v mokroti (da o položnosti ne govorim).

Precej kaskadersko odleti ob stari kmetiji na spodnji polici do ravnine spodaj…

In potem še slabi 2h do LJU, kamor prideva že krepko po večernih poročilih…

Še vizualizacija

Za danes sem se že včeraj prijavil v Jato, kamor koli bo že šla, pa se je ta razblinila, saj je Suša povabil Erza in Mega na velike cilje v Avstrijo in se moramo reorganizirati. Sam pa zjutraj še ogledujem napačno napoved (za včerajšnji, namesto današnji dan) in imam čisto napačno sliko ciljev v glavi. Na koncu ugotovim(o) zmoto in se uskladimo za Slivnico.

Na Vrhniki k Milanu in do Pumpe, kamor pride okli 12h še Jean, ki je svojo Ano za hribolazenje odložil pri vznožju. In nas Milan zapelje gor na start, kjer piha v popolni modrini brez baz skoraj idealno J,JZ (občasno tudi bolj z Z) in takoj postavimo. In že pripešači še Ana, ki bo odpeljala Milanov avto dol.

V zrak Jean, Zoran in Milan. Hitro dobim dviganje nad vrhom in kar vrtim in vrtim. Jean je medtem že pobral in se odpeljal proti Uncu. Z Milanom sva blizu skupaj v vedno močnejšem dviganju. Na 2200 neham vrteti in se zapeljem nazaj, pa me še kar dviguje s 4+ proti 2500. Končno začne spuščati in usmerim se proti Borovnici (grem na Vrhniko…).

Ne vidim, da je medtem Jean na povratku z Unca scuril.

Ana ga pobere in še enkrat gre gor v kombinaciji s Kočevarjevim Martinom in Sernelom.

Tudi ne vidim, ko se Milan zapelje na Bloke, saj spremljam samo svoje curjenje 2-3 proti Dolenjim Otavam, kjer sem že na 1000 in se ne upam samo vreči čez proti Borovnici. Zdi se mi, da sedaj vozim proti vetru (SZ) in da je na vsaki višini neka svoja smer vetra. Poskušam proti Kožljeku, pa samo še dol, zato pobegnem nazaj proti Bezuljaku, kjer bom očitno pristal.

Pa na 100m nad tlemi (800nv) dobim neko bedno in hudo razmetano dviganje, ki ga po 10 min matranja zvrtim v lepo 3-4+ dviganje spet na 2200. In se zapeljem čez Ivanje Selo na Planinsko polje.

Tu pa se naslednje pol ure matram na vseh mogočih šibkih dviganjih (še najbolje je na Starem gradu), da na koncu omagam na uradnem pod Grmado.

Milan se javi iz bližine Cerknice.

Ko že poskušam priklicati Ano za reševanje, se javi Poje, ki prihaja na Slivnico. Pobere me malo s poti in dostavi do Pumpe, kjer je že uspešno štopajoči Milan. Zapeljeva Jožeta gor ob dopuščeni možnosti, da gre vsaj Milan (ali mogoče celo oba) še enkrat v luft.

Jeanu medtem speštana elektronika telefona zaključi popravni let v Žireh…

Vizualizacija naših letov

Na startu na vrhu pa piha 9/12. Od naju nihče ne razmišlja o drugem startu, Jože pa kljub temu začne postavljati. Sernel in Kočevar pa tu čakata že od Jeanovega drugega starta.

Pride še skupina-tečaj I-Fly, ki bi mogoče vseeno malo počakali (!?). Jožeta kakšne pol ure razmetava po in pod startom, da na koncu nabere in se odloči da gre na spodnji start pri Štalah. Rinfuzo in pripetega v sedežu ga zapeljeva z Milanom dol direkt na travnik.

Najprej malo poskuša na zgornjem travniku, potem se prestavita z Milanom na naslednjega, ki je nekoliko bolj strm in tu se končno ob Milanovi asistenci uspešno odlifta v zrak. Jaz medtem odpeljem Jožetov avto nazaj na cestico, kjer uspem odtrgati dovod goriva, da negibno obtiči…

Medtem, ko Jože svoje odjadra, Milan odlaufa peš v dolino po svoj avto in po njega.

Jaz pa obvestim avto asistenco, ki jo kmalu dočakam pri mrtvem Jožetovem avtu.

Veter se je medtem malo umiril, tako da je odletel tudi Martin (in seveda tudi tečajniki…).

Na poti v dolino pa se izkaže, da je šofer vlečne službe tudi veteran zmajarstva, padalstva in ulralight pilot…

Že včeraj, ko sva bila z Megom na mojem rojstnodnevnem ogledovanju lepih Obalnih krajev, smo se od jutra dogovarjali za današnjo Ivanščico v podobni sestavi kot predvčerajšnjim (že na poti s sredine Ravne gore/nesojene Ivanščice smo se večinoma strinjali, da bo v petek – danes res pravi dan za tja).

Pa na najini poti z Obale nazaj Mega zve, da sestava ne bo podobna, ker je polovica sredine sestave že zamenjana z drugimi udeleženci in da naj se izločeni organiziramo po svoje. Ker nas je takih več kot za en osebni avto, Erzo najprej organizira kombi, kmalu pa nam tudi potencialni sofer potrdi sodelovanje. In tudi prosta mesta so hitro zasedena.

Tako se ob 9h pri Rutarju (ob rahli zmedi, kdo je v katerem kombiju) k Erzu, Megu in Jeanu v kombi naložimo še Milan, Zoran, Zagorčev Boštjan, Bodlajev Jernej in šofer Marjan, ki kar prevzame krmilo. In ker je proti ZG že polna velikonočna gneča, gremo ekspresno po severni varianti.

Na startu postavlja že množica domačinov in nekaj gravitirajočih slovenskih padalcev. Piha lepo, zaenkrat prej premalo kot preveč. Takoj se začnemo pripravljati, kapljajo pa še novi in novi, tudi iz najbolj oddaljenih krajev. Prvi startajo in le nekateri poberejo, zato še malo čakamo. Ko se jih že več obdrži in tudi naberejo v višave pa panika in v luft.

Kar hitro najdem lepo dviganje v katerem vztrajam v vrtenju skoraj do 2300 (tik pod bazo), preden se odpeljem čez. V rahlih popravljanjih dol do 1300 do naslednjega lepšega dviganja za Zlatarjem kjer spet poberem do 2000. Naslednje pobiranje je v plavini čez AC pri Začretju, pa spet za Krapinskimi toplicami do 2200 pod bazo. Potem vso pot do Klanjca vzdržujem višino okoli 2000 in se poskušam orientirati v višavah nad novimi pogledi/znanimi kraji.

Šele ko je grad Bizeljsko pod mano, sem (skoraj) prepričan, kje sem – da sem že v SLO. In si želim samo še, da bi prvič letel nad svojim vikendom v Sromljah in pomahal hčeri in vnukinji (pa tudi če pristanem tam zraven bajte). In se mi želja že izpolnjuje, saj hitro zacurim na najnižjo današnjo višino malo pot 1000 (vidim pa niže spodaj 3 padala, ki se matrajo še dosti nižje…).

Pa se naslonim na V pobočje Velikega Špička nad Pišecami in dobim lepo dviganje, v katerem se mi pridruži Jean. V zanosu dviganja v JZ smeri proti višini 2000 se pomikava vzdolž grebena nad Pavlovo vasjo (Silovec in moje Sromlje sta že blizu, ampak ju s te višine ne znam točno locirati, da o svoji bajti sploh ne govorim). In sva že tik pod bazo, zato neham vrteti in se usmerim proti Savi in Krškemu, ki ga vidim v daljavi. Pa me samo pozauga gor in sem v mleku baze in v nekaj sekundah na 2550 (in mi je jasno, da bom štrafnjen…). Ker mi je busola zdrknila pod kokpit in ker je kar živahno, smer držim samo po Naviterju, ki pa smer v sever občasno kar močno obrne (in očitno smeri generalno ne držim dobro, saj kasneje po tracku vidim, da sem tu obrnil za 90st v levo proti JV). Dviganje se ustavi in po nekaj minutah se začne spodaj svetlikati in pridem iz baze in nadaljujem vizualno proti Krškemu.

Ker sem prepričan, da je OLCjev CTR Cerkje šele pod Krškim čez Savo (Naviter me ne opozarja, ker ga nisem v redu nastavil, bolj natančno pa se tudi nisem pripravil, saj nisem pričakoval, da bom danes tukaj), se pogumno zapeljem v  CTR nad Nuklearko, kjer dobim še dviganje, da v rahlem dviganju čez Savo malo popravim višino.

In se potem zapeljem do AC in še malo čez.

Vesel kot radio, saj sem prvič pririnil tako daleč (in sploh prvič v SLO).

Vizualizacija

Javim pozicijo Marjanu, ki je z Milanom že v Brežicah.

V slabe pol ure sta pri meni in potem se počasi začnejo javljati ostali. Zagorc je pri Ivančni.

Mega v Višnji.

Erzo se javi blizu Mirne in njegova pozicija nas vodi od Trebnjega v neke rovte (ni jasno zakaj ?) ki je daleč stran od njegove realnosti.

Še vizualizacija njihovih 3 letov:

Ko to ugotovimo, se preusmerimo na Bodlaja, ki ga poberemo pri Šempetru.

Erzo se medtem s štopom pomakne bliže Trebnju, kjer ga snamemo na vmesni lokalni železniški postaji in nadaljujemo do Ivančne po Boštjana. Še Mega poberemo pri uvozu v Višnji in gasa proti LJU, kjer nas pri Rutarju že čaka Jean, kamor je s svojega pristanka pri Dolu prištopal.

Vsi zadovoljni še in še…

Smo se že včeraj dogovarjali za današnjo Ivanščico. Pa je zvečer napoved SV precej pojačala v S (zeleni pas na 800 desno naprej od Ptuja in dol), zjutraj pa ne bistveno spremenila.

Ker pa smo odpravo zaresno organizirali (predvsem Igor, ki je organiziral kombi in Pirš, ki je aktiviral reševalnega šoferja – AtaPirša, ostali smo se pa bolj prijavljali na proste zice), smo kljub temu ob 9:00 pri Rutarju: Erzo, Zoran, Pirš 2x, Turčin, Igor, Milan in Nevidni. Glede na prometne zastoje se odločimo za J varianto (čez ZG) in Igor stopi na gas in čez cca 2 uri in pol vožnje in ugotavljanja in jadikovanja, kakšen veter bo na Ivanščici (iz istega vira podatkov dve aplikaciji kažeta 4/5 = 11/14 m/s) smo na Ivanščici.

In tu na kraju samem izmerjeno piha 9/13,4, vendar tekom čakanja pade tudi na 8/11,7 z šibkejšimi vmesnimi luknjami. Ko pridejo še domačini, ki so prvotno zatrjevali da bo, na licu mesta pa pokličejo nazaj (že v dolino odpeljani) kombi, da jih prestavi na Ravno goro, tudi mi odnesemo robo nazaj v naš kombi.

In gasa dol in čez pokrajino in spet gasa gor in smo na Ravni gori sever.

Sprejme nas lep veterček in takoj postavimo, da veter lahko usahne. Malo čakamo in potem v luft Pirš, Erzo, Igor, Nevidni, Zoran in potem še Turčin in Milan.

Prvih 5 po malo onegavljenja sem in tja ekspresno scuri na (nekdanji) uradni pristanek (ki je sedaj opuščeno močvirje, saj vsi odletijo in nihče več ne pristaja tukaj…).

Turčin in Milan in 3 Hrvati, ki so startali za nami, pa vrtijo in nabirajo in se odpeljejo nazaj čez hrib novim daljavam naproti…

Razen Milana, ki nabira do 1400 in se mu (tukaj je prvič in spoznava nove starte in geografijo) zdi bolj varno, da ostane na tej strani in ravno pristaja, ko pride AtaPirš po nas.

Po taki blamaži večina hoče na popravca.

In smo kmalu spet gor na startu, kjer nas spet sprejme veter, ki usahne takoj ko postavimo.

Potegneta Nevidni in Igor in zacurita.

Naju dva s Piršem pa Erzo ustavi, naj raje počakamo, da spet pihne (takrat bo termični steber potegnil gor). In ko konkretno spet pihne v luft Pirš in Erzo in jaz.

In se Erzo zapelje bolj ven, jaz pa malo manj, ko dobiva takoj vsak (skoraj) svoje dviganje, ki se više združi v eno. In vrtiva in vrtiva in vrtiva že v zanosu nad južni start (jaz do 1200), ko se odpeljeva proti J.

Medtem pa se Pirš že pridruži Igorju in Nevidnemu

Na vrhu dviganja imam kar razmetavanje in čutim močan S, ko pa zacurim, se vse umiri. Ko sem v bližini Trakoščana že na 700 (400AGL), pa dobim spet močno dviganje, medtem ko vidim, da Erzo curi proti Bednji.

Tudi približno si ne želim sam naprej nabirati in riniti v smeri neprijaznih gričev (Strahinjčica? Malogorski?…), zato se zapeljem v velikem loku proti Erzu in pristanem v močnem vetru en travnik stran.

Ko pospravim, so ostali že s kombijem pobrali Erza in čakajo name na bližnji cesti.

Potem pa do Krapine in na AC do ZG. Med vožnjo vzpostavimo stik s Turčinom.

In ga po obisku Hoferja (nekateri  imamo večerjo z enim hodom, nekateri z dvema, nekateri pa z devetimi…) poberemo na železniški v Krškem.

Vsaj eden ni obžaloval te ekspedicije na Hrvaško…  

In še vizualizacija naših letov: