Padalska jata

Včeraj se dogovarjamo za današnjo Ivanščico, pa se zadeva s kombijem sfiži. In čeprav je šofer za osebni avto zagotovljen in Erzo spodbuja, me nekako ne vleče (čeprav je napoved res dobra). In odpovem udeležbo in kmalu ugotovim, da tudi Mega in Milan ne gresta.

In ker se Mega sprosti šele ob 12h, se ob 11.30 na Železniški dobiva z Milanom in ga ob uri čakava na Uncu. Vmes se usklajujemo še z Jeanom, ki navija izključno za Slivnico. Ker pa je v okolici že vse nakuhano in tudi napoved pravi, da bo tu kmalu nevihta, se mi trije raje odločimo za Lijak (kjer je danes napovedana dosti manjša možnost padavin, kot včeraj). Strinjam pa se tudi z Milanom, ki si želi bolj sigurnega letenja in nabrati čimveč km (računamo na Kurirčka…).

Po Vipavski (danes smo 2 uri kasneje) že precej baz (podobno kot včeraj) in pod Lijakom smo že kar v dvomih o svoji odločitvi saj stanje ni ravno v skladu z napovedjo. Sploh ker skoraj uro čakamo, da Aleša (ki je za danes zaključil s furami) nadomesti Herman in nas zapelje gor, ob tem, da se nebo vedno bolj zapira in temni proti Čavnu (na Nanosu pa že dežuje).

Na startu piha idealno in takoj postavimo in v luft: Mega, jaz in Milan. Mega kar nekaj časa sem in tja išče dviganje, jaz vztrajam na V robu in zagrabim steber do 1200 in ven nad ravnino, kjer popravim še na 1300. In potem, podobno kot včeraj, nad ravnino bolj ali manj uspešno iščem stebre.

Ko sem bolj zunaj pred Čavnom, vidim dežno zaveso na koncu Čavna in zapeljem nazaj nad start in do Škabrijela. Tu se spet matram v nižinah tik ob vrhu in ne znam pobrati. Pa nazaj na Danijela in na start in potem spet v višave in do Zmajarske. Proti Ajdovščini še vedno dežna zavesa, zato še enkrat do Škabrijela.

Vmes nekajkrat srečam Milana, Mega pa se javlja iznad Nove in stare Gorice. S Škabrijela se že zapeljem ven nad dolino proti pristanku, pa dobim lepo dviganje do 1000 in se odpeljem daleč ven do Rožne doline. Mega javi, da je pristal na uradnem, o Milanu ne duha ne sluha.

Na poti nazaj na pristanek vidim, da je proti Ajdovščini in Nanosu vse v soncu, pa se prenizek spomnim, da bi lahko sedaj brez skrbi odpeljal vsaj do Kovka…

Je pa to naredil Milan…

Ko z Megom pospraviva, se odpeljeva z Milanovim avtom in gapobereva ob cesti iz Lokavca.

Še vizualizacija naših treh letov:

Danes zjutraj pa panika. Je treba čimprej na start, saj bo potem pokrivalo in tudi padalo.

10.10 na Železniški Erzo in Milan. Presedemo k Erzu in na Unc, kjer že čaka Mega. In naprej. Buzet zaradi napovedanih opoldanskih ploh odpade že v jutranji selekciji, na Gorenjsko pa, kljub napovedani boljši termiki, ne vleče nikogar od nas, sploh ker je više napovedan SZ. In tako mimo Vipave (okoli Kovka že kar nekaj temnih baz, Nad Čavnom že visoko razvita ogromna črna gmota) vozimo na Lijak.

Mesta v Hermanovem kombiju nas čakajo in gor. Na startu, poleg nas in štajerske odprave, le še nekaj tujcev. Takoj postavimo in ko spet malo lepše pihne gor, odletimo: Erzo, Mega, Zoran in Milan.

Mega nam pokaže krasen steber pred Oknom in vsi štirje v njem navijemo v višave (jaz do slabih 1200). Erzo naprej proti Vojašnici (Čaven je pokrit s črnimi gmotami in tja me ne mika), Mega ven nad dolino, Milan proti Danijelu.

Tudi sam zapeljem ven, pa ne dobim poštenega dviganja, zato nazaj k pobočju in z nekaj matranja spet dovolj visoko, da zapeljem do Vojašnice. Vidim Mega daleč zunaj proti Braniku in za njim nad ravnico (sploh se v sebi odločim, da bom danes vozil bolj zunaj v iskanju dviganj pod bazami) . Pa generalno zgubljam in potem popravljam nad Ozeljanom in se zares rešim šele nad Šempasom. Raje se umaknem nazaj proti startu in čez na Danijela in proti Škabrijelu.

Tu pa me oblivajoči Z nizko pod vrhom ustavlja in tlači dol, tako da grem nazaj drajsat Danijela, kjer se mi pridruži Mega (ki je prej najavljal, da bo že scuril na povratku s Trstelja). Malo vrtiva skupaj, pod nama je Milan.

Erzo je medtem že pristal v Ajdovščini.

Še malo vrtim nad Ajševico in spet gre vedno bolj gor, hkrati, ko je vse vedno bolj črno in pokrito. Milan se zapelje na pristanek.

Nekaj za njim pride na pristanek iz smeri Škabrijela še Mega.

In potem pristanem še sam.

Ko začnemo pospravljati, začne kapljati… Ko se vozimo proti Ajdovščini po Erza pa vliva na polno…

V Ajdovščini pa še na zaključne pizze.

Še vizualizacija:

Danes naj bi bil prvi dan brez dežja (razen seveda občasnih padavin tu in tam…) z JZ, ki pa je S od LJU in zlasti više dejansko SZ. Ker je zjutraj povsod zabasano in bolj ali manj črno tudi v nižave, kar ni jasno kam (kam na Primorsko seveda…).

Po prelaganju in cincanju se ob 13h dobim na Železniški z Erzom in Milanom. Odpeljemo se na J z vsemi opcijami: Lijak (strastno zagovarja Erzo), Slivnica, Vremščica, Socerb, Kovk…

Mega je po dolgi podzemeljski odsotnosti čakajoč na Uncu. Naložimo ga v LCja in (počasi in po predpisih) naprej. Na Razdrtem prva konkretna odločitev, saj zavijemo na desno (Erzo: »treba se je držati plana za vsako ceno…«).

Pred Vipavo že cincamo in v Ajdovščini odvijemo na desno, saj je Kovk zunaj pod bazami, proti Lijaku pa kvečjemu še bolj in niže zabasano, da o pomanjkanju vetra na Lijaku (kar nas je prepričalo) ne govorim.

Na startu piha idealno (4,5/6,5 JZ) in takoj postavimo in v luft: Erzo takoj gor v bazo, jaz za njim desno do Podrte (nikakor ne v bazo) in potem še Mega in Milan. Baze na različnih višinah od višine grebena gor, kar Mega kasneje lepo opiše z »900m je bilo zame že previsoko…«. Tudi sam se vozim do Hublja med 900 in 600 pod grebenom. Pred Hubljem sicer nabiram pod Erzom, pa mi ta izgine (najbrž v bazo?…) in se seveda zapeljem ven, stran od grebena, saj so dviganja ob pobočju, pa tudi malo bolj zunaj, mestoma močna in sunkovita, baze pa mi niso lepe in samostojne, ampak se vse nekaj meša med seboj…

Ko dovolj zgubim, nazaj do pobočja in potem ponavljam vajo in takoj ko sem nad višino grebena spet zapeljem stran ob pobočja iz dviganja. Proti Predmeji je vse črno zabasano še pod greben, Čaven je do police v bazi, Mega pa se malo naprej pod Otliškim oknom ves nizek bori za preživetje po prvi vrnitvi neuspelega priklopa Čavna. Sam tudi pomislim ne, da bi rinil čez v črnino proti Čavnu in naprej, čeprav lepo drži (in baze kar kličejo vase…).

Obrnem nazaj in drajsam med Hubljem in Podrto z edinim ciljem, da napolnim uro, kar sploh ne bo težko, saj povsod dobim dviganja. Milan se kar matra pred Hubljem globoko pod mano in se na koncu preda v Lokavcu.

Sam pa se vozim sem in tja ven in nazaj nizko, kot tukaj še nikoli in se po napolnjeni uri zapeljem k Anji (LCja bo treba rešiti, če se Megu ne bo uspelo rešiti, kot napoveduje po postaji).

Pa se je Mega seveda rešil in se pod Modrasovcem nizek odpelje še mimo Čavna do Zmajarske in potem nazaj na start, da reši LCja.

Na poti s Škabrijela nazaj Erza pod Čavnom ujame dež in pristane.

Milan pripešači s svojega pristanka skoraj do Anje, kjer počakava Mega, da pripelje LCja dol. In potem v Ajdovščino po Erza (s štopom izpod Čavna), kjer v Hoferju butnemo v Sandija, ki polni zaloge za službeno pot v Švico…

Še vizualizacija:

Zjutraj imam dogovorjene zemeljske obveznosti in računam, da bom najkasneje ob 10h fraj. Pa se izkaže, da je ura 13, ko se lahko usmerim v letenje (ki je bilo napovedano kot najbolj obetavno na Primorskem).

Vse jate in podjate so že formirane (eni na Buzet, drugi na Lijak,…) in samo brez jasnega cilja odpeljem iz LJU proti JZ. Vmes se skoordinirava z Jeanom, ki pravkar na Grmadi ugotavlja, da ne bo nič, da se dobiva na Uncu za smer Slavnik (kamor ravno vabi Erzo & Co. po pravkaršnjem prizemljenju pri Kozini).

Na Uncu z Jeanom počakava še Emila (prihaja s šihta), ko se projekt Slavnik odpove (ker je že vse pokrito – in gre spodnja ekipa raje na Buzet -> dejansko potem na Brest). Precej grda in temna zabasanost nad nami nam da še malo modrovanja o pravi odločitvi. Medtem pride še Redstar izpod Grmade (tudi ugotovi, da ne bo nič) in se odločimo za Slivnico, kot najbližjo smiselno izbiro za to uro (okoli 15h).

Na vrhu nad nami vse pokrito in ob sprejemnem rahlem pihanju navzgor takoj postavimo. Ko smo raztegnjeni, piha samo še bolj ali manj dol ali s strani. Kar nekaj časa čakamo na redke dihljaje gor (pride še Martin), potem pa Redstar (ki se mu že počasi mudi – svojega frišno strimanega Enza3 pa vseeno mora preveriti) potegne na silo in seveda z vetrom v hrbet ne uspe. Prestavi se na V rob in presenetljivo (z Enzom!) v skoraj nemogočih pogojih z vetrom od strani spelje.

Mislimo, da bo samo scuril, pa tam daleč nad poljem najde dviganje do cca 1500 in se potem vozi nam nad glavami in proti Blokam in sem in tja,… ko smo mi že bili pripravljeni, da pospravimo.

Seveda nas to provocira in sprovocira, da prvi na V robu potegne Jean, ki mu zunaj na sončnih lisah tudi uspe pobrati in se odpelje na Unec.

Vedno bolj pa piha od zadaj (in na V robu od strani), tako da se po nadaljnjem čakanju, kakšno uro kasneje, odpravi tja še Martin in za njim še jaz.

Martin se malo bori nad travniki, pa se preda in pristane blizu pumpe.

Jaz pa nad poljem najdem šibko dviganje celo do višine starta, potem pa se v pokritosti vse neha in žalostno scurim zraven pumpe.