Iz Dobrniča se Erzo zapiči v naslednje pobočje, ki naj bi bilo skladno s sedanjim stanjem vetra. In se zapeljeva pod tale travnik in Erzo sam z robo gor, saj mene spet ne vleče na to položno pobočje. Veter pa spet piha nekam po svoje.

Erzo lepo odleti in pristane na travniku spodaj.

Erzov tretji novnovnov

In spodbuja še mene, da sploh ni tako položno. Pustim se prepričati, sploh ko mi pomaga odnesti in pripraviti padalo, medtem ko sam samo vključujem inštrumentacijo.

Potegnem in odlaufam po pobočju dol (vetra skoraj nič). Vzame me šele proti koncu pobočja, tako da se zapeljem le malo ven na travnik.

Zoranov tretji novnov (v bistvu novnovnov)

Spet sva v Dobrniču in naprej proti Vapči vasi, kjer vidiva še eno lepo pobočje. Naokoli gor, dokler z LCjem gre in potem peš na vrh travnika.

Vetra je tukaj malo, občasno pa pihne poševno z leve. Postaviva drug zraven drugega na ogromnem travnatem pobočju.

Erzo potegne in lepo spelje in ga kar drži in leti, leti… in pristane daleč tam sredi travnika v dolini.

Erzov četrti novnovnov

Sam pri prvem dvigu ne speljem čez prvo travnato stopnico in moram še enkrat nazaj na vrh.

V drugo pa le malo bolj piha gor in lepo odletim. In tudi mene kar lepo drži, ko se nad Erzom (ki pešači gor po LCja) in gospodarskimi poslopji zapeljem nad travnik, kjer pa se mi v trenutku vdre do tal.

Zoranov novnovnov

Kmalu je Erzo pri meni in zbaševa robo v LCja in nazaj proti AC.

Že prej sva rekla, da zvečer jaz še enkrat poskusim pri daljnovodu, če se bo veter kaj umiril. Res ga je za spoznanje manj (ampak le za spoznanje…) in ker je že pozna ura, imam ob Erzovi asistenci Rooka takoj pripravljenega.

Malo čakam na primeren trenutek, če bi veter le popustil, pa noče. Tako ga dvignem dokaj atraktivno in me kar malo nazaj vleče in se moram res pošteno napeti, da ga nekako zrinem naprej in me na robu vzame.

In potem se v močnem vetru počasi zapeljem dol v dolinico ob napol zgrajenem stebru daljnovoda, kjer bodo kmalu pokrajino krasili 400KV kabli.

Zoranov novnov

In to je to za danes…

Po nekaj ovinkih sva v Moravčah in Erzo že vidi naslednji grič. Pri zadnjih hišah pustiva avto pri prijaznem domačinu (ki mu je kljub deževnemu vremenu vse jasno – adrenalin mora biti…) in na vrh.

Tu veter nabija še močneje, pobočje pa položno z droti vzdolž (bolj strmo in daljše bi bilo pobočje na levo proti V, ampak veter žal piha od J). Erzo malo dviguje padalo in groundhandla in ga vzame in poskakuje do spodnje izravnave, kjer se ustavi. Potem pa še enkrat dvigne in se odpelje v kotanjo spodaj.

Erzov tretji novnovnov

Sam niti ne poskušam in se z avtom zapeljem naokoli po njega. Skozi Moravče in na V do Zaloga, kjer je nad ribniki naslednja vzpetina. Malo tavava po slepi cesti (v bistvu cesta ni slepa, slep je tisti, ki jo je zasul s kamionom zemlje, da ne more nihče naprej), da na koncu po J strani le prideva na vrh travnika.

Erzo spet razgrne v močnem vetru in malo dviguje, da ga na položnem pobočju le vzame in se odpelje v dno kotanje.

Erzov četrti novnovnov

Sam spet sploh ne poskušam, opazim pa bolj konkreten grič malo naprej proti vasici Straža. Po vrhu pobočja se zapeljeva tja. Še vedno močno piha gor in pobočje se dviguje nad umetnim bajerjem – odlagališčem odpadkov – imenovanim Havaji…

Spet veter naredi večino dela in Erzo se lepo odpelje v desno ob pobočju 300m daleč.

Erzov peti novnovnov

Sam moram na vrhu še bolj riniti v veter kot prej, da me potem nabije v zrak in se pridružim Erzu na mokri travi.

Zoranov drugi novnovnov

Gor na cestico in dovolj za danes…

Danes še vedno napovedano deževno (sploh na Dolenjskem) z močnim SV. V dopoldanski koordinaciji sva z Erzom usklajena za projekte okoli Moravč.

Okoli 13h presedem k Erzu pred mojim Hoferjem in proti Krtini. Že od zadnjič imam ogledano še eno novo lokacijo zraven Zgornjega Tuštanja in najprej zapeljeva mimo privatnega gradu Tuštanj malo naprej pod že ogledani travnik (tudi Erzo ga je nekoč že ogledoval v napačnem vetru). Po kolovozu dokler gre z avtom, potem se našemiva v tangice in z nabranimi padali na sluzast vrh travnika. Vse se cedi on moče zadnjih dni.

Postavi Erzo in jaz zraven. Piha pa čisto z desne. Erzo počaka primeren trenutek in odlaufa in nekako spelje čez položne kotanje in kuclje in se potem še dvakrat dotakne tal, da ga na koncu le vzame. In se zapelje do mojega pristanka (Zg.Tuštanj) od zadnjič.

Erzov prvi novnovnov

Vsaj trikrat potegnem in vlačim Rooka po mokri travi dol, ne da bi ga uspel uspešno dvigniti nad sebe. Ko postavljam četrtič, Erzo že pripešači do svojega avta in začne stoično nabirati regrat. Četrtič ga le uspem dvigniti in sem kak m celo v zraku, da spet stopim na tla in potem mi zasuka padalo v desno (tu je veter že občutno močnejši še bolj z desne, praktično piha dol s hriba na katerem sva – JV, ne pa S, SV; očitno se hladen zrak zliva po pobočjih dol).

Naberem in do avta k Erzu, ki pravi, da je on spodaj pristal z močnim vetrom v hrbet.

Na tem pobočju torej nimava več kaj iskati (mislil sem, da bo Erzo ponovil še moj Zg.Tuštanj od zadnjič, pa nima smisla izgubljati časa…). Zapeljeva se malo naprej proti Češnjicam in Erzo že zacahna grič Lisjak na drugi strani ceste (s travnatim pobočjem na J). Po blatu zrine po kolovozu gor in  peš na vrh griča.

Kar močno piha v idealni smeri. Erzo samo malo razpre padalo in potem veter naredi ostalo. Kar močno mora potisniti v veter, da ga na robu takoj dvigne in vzame v zrak. Odnese ga v desno na travnik spodaj, malo pred cesto.

Erzov drugi novnovnov

Sam tudi le malo razprem padalo in ko ga dvignem moram z vso močjo poriniti v veter. Še prej me vzame kot Erza in celo dvigne nad start in malo gunca gore dole, da se stopim dol nekaj m stran od njega.

Zoranov prvi novnovnov

On po avto, jaz dol do ceste.