Si predstavljaš petek, 13. ega in da te še Erzo na Hribe SV pelje . [13.7.2018 20:50]
In v stotih dneh 213 poletov. [13.7.2018 22:12]
Padalska jata
Zjutraj začne Poje provocirati s Slivnico (če sem je že naveličan, pa danes bo »normalna«, pa da ostali so za, pa to…). Pa sem seveda tudi jaz za (ko pogledam napoved in sondo in stanje na terenu).
Erza poberem v službi v Vižmarjih pri cerkvi (še nikoli videl, kako neverjetni oboki iz naravnega kamna so tu na vhodu…), potem gre k Mateji&Lukovemu najemniku po prehrano in se zapeljeva na Vrhniko. Na Šodru se naloživa k Jožetu in gasa čez Logatec na Pumpo.
Tu že čakata Jean in Toni kot šofer. Gor in na start (kjer danes res piha večinoma gor – včasih pa tudi dol).
Takoj postavimo, ampak prvo temno bazo zamudimo. V luft Jože, tik za njim jaz, Jean in Erzo. Sem Jožetu tik za ritjo po slemenu proti Z, ampak ko zavrti in začne počasi, počasi pobirati, jaz tudi zavrtim, pa grem dol…
Že na sredi pobočja le najdem neke mehurčke, da se nevarno tesno ob pobočju začnem pajsati gor. Ko pridem spet nad greben je dviganje malo bolj stabilno; Jože že izgine, Erzo je v višavah na startom, Jean nekje vmes med mano in nnim. Potem vrtim in tudi malo iščem in vztrajam, da prilezem nad 2100 in se odpeljem na Bloke. Jeana vidim precej niže, potem pa spet nobenega več. Končno zagledam Jožeta nizkega nad Novo vasjo, kako se rešuje s tal in sem ves ponosen na svojo višino, pa se malo naprej (Benete, kjer se spustijo Bloke proti Sodražici) sam znajdem v podobni situaciji. Nekako se uspem pobrati na 1800 in potegnem naprej. Spet zacurim in se na pobočju desno od Sodražice le rešim in potem vrtim pod Jožetom spet do 1800. Ko ga izgubim iz vidnega polja (kar je pri meni zelo enostavno) se usmerim nad Velike Poljane proti Grmadi, kjer je pa že vse v senci. Nad Grmado udarim v V (?!) in se še nekaj časa borim na V pobočju nad Podpečjo in scurim na Dobrepolje v Videm.
Med pospravljanjem preverim na FlySafe, kako je z ostalimi. Erzo scuri nekaj za mano pri Rašici (od koder javi, da že kaplja).
Erzovi komentarji: Jože Poje : Južno proti Ribnici je bilo še nekaj dviganaja. Severno pa bolj žalostno. [10.7.2018 16:08]
Jean se usmeri proti J na Mali gori in potem scuri blizu Ribnice.
Jože pa se na Mali gori spet reši in odpelje naprej proti V…
Kar nekaj avtomobilov gre brezsrčno mimo, potem pa ustavi kombi, ki gre proti LJU. Ko zavije v Vidmu desno in direkt na Grosuplje pa zvem, da gre na Vrhniko. Prijazni Matic (med potjo ugotoviva, da pozna Erza, pa Mojco Rusovo,…) me že dostavi na Železniško k LCju, ko sta Erzo in Jean že združena nekje pri Sodražici, Jože pa še zlaga padalo blizu Žužemberka…
Navsezgodaj bi Erzo rad vedel, če je danes najboljši dan in če že imam Ravno goro sever. Jo imam in v tistem koncu naj bi bilo ves dan veliko S vetra, tako da ne pokažem preveč navdušenja… Še predno pa dopoldne bolje pogledam novo napoved, že pokliče Jean za Slivnico. Tudi Mega je za in se ob 11h že peljem iz LJU (čeprav se mi izbira ne zdi preveč obetavna).
Zastoji na Z obvoznici, pa na Brezovici, pa na Logatcu ven, ker je Unc zaprt in je urica naokoli, da pridem na pumpo. K Megu in Jeanu in gor.
Na startu piha dol in z V in še malo od vsepovsod. Gremo najprej na V rob. Mega takoj začne svoj obred priprave sedeža in malo za njim še Jean začne postavljati. Sam pa se sprehajam po startu in se nazadnje odločim za običajni start (občasno pihne tudi gor).
Mega splakne dol po bregu in se odpelje proti Martinjaku in zavrti v močno (in razrukano dviganje). Jean še kar nekaj časa čaka na primeren trenutek. Potem ga odplakne dol po bregu in ves nizek začne pobirati tam nekje kot Mega. Potem ne vem več kje sta, ker imam opravka s svojim startom.
Ko ujamem prvi trenutek, ko pihne gor, ga potegnem naprej, padalo sicer gre gor, pa se sploh ne napihne saj gori piha od zadaj in mi ga samo vrže čez. Da ga ponovno postavim zlezem iz zica in… vse teče z mene. Potem pa kar nekaj časa čakam, da spet pihne gor. Ob potegu naprej se spet noče lepo napihniti, potem pa močno pihne, da ga hrbtno dvignem v tretje in odletim … in me samo splakne v rodeu po hribu dol.
Ko se malo odmaknem od pobočja, curim sicer malo počasneje, ampak vseeno že gledam pristanek kar tule spodaj. Potem pa 150m nad tlemi nabašem na petardo in me izstreli gor in zavrtim in me buta sem in tja in sem že spet na 1000m (tako je tukaj v zavetrni termiki, pravi kasneje Mega, ko me sprašuje, če je tudi mene kaj guncalo…). In nad mano črnina v katero gre ta rodeo vedno hitreje gor in … se samo odpeljem stran (?!). Naslednje priložnosti ni več, tako da samo še začnem zlagati pri pumpi.
Zoranovi komentarji : Mojca Pišek : Pa si vseeno odletel. Mega pa se je tako bal, da ne boš. Ali pa da boš… [10.7.2018 00:10]
Mega po postaji nekje iznad Javornikov sprašuje, naj poizvem, kaj piha na Kovku in kaj namerava Jean in… gre naprej proti J. Pokliče še Emil, kakšna je situacija in se potem odloči, da me počaka pri pumpi – bo šel gor malo pogledat. Med potjo gor Mega javi, da je v Ilirski šel dol, ker mu ni bilo najbolj všeč.
Ko prideva z Emilom gor, je enako kot prej. Pomagam mu razgrniti padalo in potem nekaj časa čakava, dokler ni Emilu zadosti in pospravi. Odpeljem Megov avto dol in proti domu. Medtem pa Jean pristane blizu Rupe.
Jeanov komentar (po vzorcu včerajšnjega Pavličevega…): Danes se mi ne da daleč peljat, bom šel kar tu na Slivnico. Lahko bi odletel spet do Buzeta. Ah, ne. Je ponedeljek in je malo avtobusov. Bom raje skočil do Novokračin, ker ima od Ivanice dojenček skor rojstni dan. Bo me ona zapeljala nazaj. Uh, ne smem pozabit, da imam jutri frizerja. Ne najdem varia… bom pa šel kar brez
Pa še posnetek za zgodovino 🙂
Zvečer pa je Emil šel vseeno še enkrat gor, da preveri, če se je kaj umirilo.
Še vizualizacija letov:
Ker že X-ti dan piha S, greva (po včerajšnjem izključno hodalnem izletu na Polhograjski Sv.Lovrenc, kjer mi tudi po dolgotrajnih poskusih ni uspelo startati in sem moral s pomočjo naklofena pač nazaj v dolino peš) danes na hodalni izlet na lokacijo, kjer ta S morda ne bo takšna (letalna) ovira.
S Črnivca se zapeljeva kar daleč po gozdnih cestah proti Kašni planini in potem po idiličnih travnikih med kravami in konji na Vrh Kašne planine (Kranjska reber). Celo pobočje planine (v bistvu položno travnato sleme iz smeri SV do vrha) je posuto z otočki grmičkov borovnic in nedeljskih nabiralcev je skoraj več kot pašoče se živine.
Sam vrh je preveč položen za start (razen za Simeona, ki je v enem od poletov od tu startal na Z !). Originalni start na SV na vrhu travnate glave je zaseden s kravami, zato postavim pod njimi. Čeprav je tudi tu zelo položno, druge izbire ne vidim.
Piha pa večino časa pravokotno z leve (kar je SZ) skozi rob gozda. Le občasno pa tudi gor po slemenu. Medtem ko se pripravljam in čakam na pravi veter, se Alenka lahko v miru posveti nabiranju borovnic…
Ko končno spet enkrat pihne gor potegnem in me (začuda) lepo vzame, da se že veselim. Pa v kotanji malo niže začutim močnejši veter z leve, ki me strmo spusti med grmičke borovnic.
Naberem Rooka in grem nekaj korakov naprej, ko se svet spet malo prelomi (Alenka si vzame čas med nabiranjem borovnic, da mi pomaga raztegniti padalo). Spet čakanje na veter od spredaj, ki ga ni (le bolj ali manj z leve piha). Potem dvignem padalo, ki mi ga obrne skoraj pravokotno levo in v poševnem pomikanju po pobočju dol speljem.
Takoj me dvigne nad smreke gozdnega roba (ki je bil tukaj že kar visok…) in preletim jih z bogato višino. Zunaj je vedno več guncanja in na momente se mi zdi, kot da kar padam v neke luknje (očitno se ta S, SZ kar razgibano zliva v to stransko dolino spodaj). Zapeljem bolj v desno proti Novi Štifti nad glavno dolino, pa ni dosti bolje. Potem pa pridem v lepo dviganje nad gričem spodaj, pa se kar peljem naprej v smeri Gornjega Grada, dokler gre.
Najprej kar lepo drži, potem pa me dolinc od Gornjega Grada zelo zaustavi in malo pred mestom spusti na travnik ob glavni cesti, po kateri se valijo množice kolesarjev (dirka Kamnik – Jezersko – Pavličevo – Logarska – Črnivec – Kamnik…).
Pa še filmček
Pospravim in čakam, da Alenka nabere dovolj borovnic in se pripelje z LCjem po mene.
Vmes pa imam kar nekaj časa, da razmišljam, zakaj vedno, kadar sem na »projektih« (pa tudi če so to zaresni štarti z lepo višino) razmišljam samo, kako se bom zapeljal proti pristanku in kje bom pristal in sploh ne izkoristim potencialov, ki bi mi let morda spremenili v daljše jadranje ali celo prelet…