Danes spet podobno kot včeraj (V, JV), z nekaj več napovedanega vetra. Že zjutraj se nepričakovano pojavi z letalnim interesom Kremžarjev Luka (ki je po skrbnem novoočetovstvu dobil za danes kuponček od Mateje…). Jože navija bolj za Zavrh, kot za Grmado (za kamor spet navijam jaz), ker pa je ta JV, je tudi Erzo danes odločen za Grmado. Tako skličem kar splošni zbor ob 13.00 na Železniški.

Pride Erzo, Luka, Jože, Milan, zamuja pa mladec Jernej Zajec, ki ga Erzo usmeri kar na Bale, da se nas pet lahko stlači v LCja in čimprej odpelje dol.

Pri Balah mu pomahamo in damo navodila, da počaka še Mega in Jeana, ki sta tudi že blizu. Gor in na start in takoj začnemo postavljati (vsaj nekateri). Vetra je res malo več kot včeraj, ampak tolažim se, kako je bilo včeraj super in da danes vseeno ni toliko več, da bi začeli cincati.

Prvi v luft Mega dokaj solidno z liftanjem gor. Potem se postavi naprej Jean, ki na robu atraktivno odleti in ga še bolj atraktivno razmetava v močnem liftanju, da nam gredo lasje pokonci. Potem Erzo spet lepo. Od zadaj potegne še Poje, ki mu razmetava padalo po platoju in ga še skoraj obesi na grmovje. Na koncu le odleti dokaj mirno. Sam kar malo čakam in nekajkrat neuspešno dvignem padalo, preden le dobim pravi moment, da lepo odletim.

Ob pobočju razbutano z močnim dviganjem, zunaj bolj umirjeno. Preostali trije (Luka, Milan in Jernej), se odločijo, da bodo avte odpeljali dol…

Vetra je v zraku res več kot včeraj, pa tudi dviganje zunaj dobim le eno lepo nad Lazami, kjer so malo prej prvi štirje nabrali v višave. Vseeno hočem trikotnik in zato rinem v smeri Ivanjega sela, da potem kritično nizek pridem nazaj pod Grmado, kjer pa se dokaj hitro (je kar močno) spravim nad greben in spet odpeljem ven proti Hasbergu.

Ostali so odpeljali proti Grčarevcu in Jean in Mega tudi nazaj. Vidim Mega, kako ga pred Hasbergom razmetava pod mano in obrne in odpelje na pristanek.

Megov let

Kmalu sem tudi sam v tem razmetavanju (rotorji od Unca s tem JV) in se tudi sam kmalu odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Ko pospraviva, pristane tudi Jean.

Jeanov let

Jože me počaka v Logatcu.

Pojetov let

Erzo pristane v Logatcu, kjer ga že poberejo naši trije neletalci, ki so se že prej odpeljali.

Erzov let

Vsi skupaj se zapeljejo do Vrhnike in brez Luka naprej še na Zavrh.

 

 

Še vizualizacija

 

Ko poberem Jožeta, med vožnjo proti Vrhniki išče bližnje bele pike. Najde tole Tičnico, na katero še jaz doslej nisem bil pozoren. Takoj se mu pridružim in se zapeljeva do konca Vrhnike in gor.

Jože že postavlja, ko prisopiham gor. V glavnem nama veter piha za ovratnik, ko pa za trenutek dahne gor, Jože odleti.

Pojetov let

Po pristanku zbaše robo reinfuzo v avto in naprej, medtem, ko jaz postavljam. Lepo odletim v trenutku brez vetra od zadaj.

Zoranov let

Novnov.

Ko pospravljam, Jože že zapolni naslednjo piko.

Pojetov let

In ko se peljem proti Vrhniki še tretjo.

Pojetov let

Na Zavrhu pa nepričakovano lepo letenje in zahvala za idejo gre Milanu.

Milanov let

Erzo je seveda najdaljši.

Erzov let

Pa tudi mladec Jernej lepo odleti do Verda.

Zajčev let

Danes sicer jutranje megle in precej pokrito in veliko V, JV, tako da Zavrh odpade. Eni že dopoldne razmišljajo samo o skokcu s Slevice, eni to prihranijo za popoldne, jaz bi pa rad malo več letel (vsaj urco 🙂 ) in se mi zdi, da bo na Grmadi (Planinski gori) OK.

Mega je za in Jean gre pogledati k balam, kako piha. In ker piha OK, samo gasa dol.

Pri Balah se z Megom naloživa k Jeanu in gor. Na startu takoj postavimo (piha idealno, V, JV) in v luft: Jean, Zoran in Mega. Jeana takoj izgubim.

Proti vetru gre počasi (tudi 10 na momente) in v smeri rahlo levo samo gor in kmalu sem na 1100. Mega se nižji zapelje naprej  in vidim, kako pred AC čez polje nabirata z Jeanom. Še sam potegnem tja in tudi nekaj naberem. Potem se pridružim Megu bolj proti Ivanjemu selu in navrtim krepko čez 1100. Mega zapelje proti Uncu, jaz pa bolj na Stari grad (Hasberg) in spet naberem. Potem pa s 50+ nazaj na Grmado, kjer se Jean ves nizek rešuje. Ob pobočju se spajsam spet čez start na 1000 (urca je že naredila cin) in še enkrat naprej čez polje. Mega spodaj pristaja.

Megov let

Jaz pa sem pri njem čez nekaj minut.

Zoranov let

Sva si enotna, da že dolgo ni bilo tako uživaškega jadranja. Vesel kot radio 🙂 . Jean je pristal doma in potem na sprehodu z Ano rešil svoj avto.

Še vizualizacija

Danes burja in bolj ali manj sluzasto po SLO. Na Primorskem nekaj sonca in ceste so bolj suhe.

In ker sem se včeraj teoretično usposabljal za obvladovanje padala v močnem vetru (= gledal YouTube filmčke na to temo) se odločim, da grem praktično preizkušat teoretično pridobljeno znanje prav tja.

Tole Griško polje (planotica, polje za veliko vetrnico proti Z z nizkimi in položnimi grički okoli) je fantastično; sočna trava, vse pokošeno kot za golfplac in sploh ne deluje kraško (brez skal, kamenja in pikastega šavja…). Kar ne morem verjeti razgledu, ko se peljem čez.

Najprej si izberem razkošno širok pravokoten travnik, ki se položno dviguje v grič (originalen Erzov start). Ker burja kar močno piha (6-8/12), se postavim ca 50m pod rob gozda (da me ne bo takoj obesilo na drevje) in pahljačasto razgrnem padalo. Rooka postavim lepo v zidek, ki ga ob močnih sunkih obvladujem z D-linijami (kot na filmu). Vmes dvigujem, stabiliziram hrbtno, pa obrati,… Ko mi ga zvrne s celicami navzdol, poskušam obračati, kot je bilo pokazano. Žal pa vse ne gre kot na filmu, kjer je bil prekrasen laminaren avstralski veter, saj imam(o) tu burjo in zadeva je bistveno bolj razgibana…

Vmes po obratu tudi potisnem naprej, da me dvigne in me butne v luft in se odpeljem 100m dol, da me potem močnejši sunek ustavi in rikvercne in sem spet na tleh.

Zoranovo poskakovanje

Skoraj dve uri tako groundhandlam, potem pa se mi zdi, da je burja vedno močnejša in samo še treniram zidek in moram na koncu povaditi tudi polaganje padala z vetrom (z eno komando), da me ne odšlepa iz koridorja na okoliška drevesa…

V bistvu sem že hotel zaključiti, pa me ta druga lokacija spet zdraži (ko sedim v LCju in ne čutim več burje v živo). To pobočje je sicer pravokotno na burjo, je pa malo bolj strmo in skrito za ozkim gozdičkom.

Ko hodim gor, je res občutiti dosti manj vetra. Na vrhu pa spet prbije.

Pa spet malo groundhandlam. Travca mehka in sočna, da sem kar pogumen, čeprav moram dvigovati pravokotno na pobočje. V trenutku nepazljivosti me odšlepa 20m kot bi mignil in svoje drajsanje uspem zaustaviti šele s prej (na)učenim polaganjem padala z eno komando…

Grem spet bliže gozdičku, da sem v zaveterju (bolje da za danes zaključim, preden se res kaj zgodi…) in potegnem po griču dol, ko se zdi, da je malo bolj mirno.

Pa v resnici ni, saj mi po štartu samo mečka padalo v eno in drugo stran (rotorji), na pol pobočja spusti na tla in potem z dooooolgimi koraki bolj ali manj odskakljam do vznožja (kot na onih posnetkih z lune).

Zoranovo drugo poskakovanje