Očitno je postalo, da nam vremenske motnje narekujejo življenje. K sreči nikoli ni trajalo dlje kot teden dni do novega, letenja prostega dneva, ko smo se vsi lahko naspali in začeli ramišljat tudi o okolici. Sreda, 13. decembra je bila taka, močna z vetrom in kot nalašč za potovanje. Odpravili smo se proti avstralskim alpam v mesto Corryong, ki je bila naša vmesna postojanka in ki tudi pozna letenje, saj ima vzletišče na gori Elliot.
Slika 1: Razgled po avstralskih alpskih dolinah.
Veter je spet prinašal vroč celinski veter in med potovanjem se je segrevalo proti štiridesetim stopinjam. K sreči nas je cesta peljala mimo akumulacijskega jezera Hume v katerega smo se tudi vrgli, ki pa je zagotovil le kratkotrajno ohladitev, saj nas je močan veter v petih minutah posušil, v naslednjih petih pa nam je bilo ponovno vroče. Najbolje bi bilo ostati tam ampak pot je čakala. V Corryongu smo najprej poiskali prenočišče, potem pa šli vohljati za griči, primernimi za projekt. Najprej smo seveda poizkusili z mt. Elliotom, vendar je nanj peljala izjemno strma cesta, naravnost navzgor po grebenu in po zadnji izkušnji s klancem, ko avto ni hotel povleči, smo zmanjšali apetite. Sledilo je beganje sem in tja, iskanje dostopov do vrhov gričev in ugotavljanje, da so vsi v privatni lasti. Poskušali smo vprašat pri domačinih, vendar po večini nikogar ni bilo doma. En mlad gospodar nam je namignil, da je z druge strani gore še ena pot na Elliota in smo šli še drugič na drugo stran hriba in seveda našli nepokošen kolovoz, ki se ga ni smelo uporabljat brez dovoljenja. Na koncu smo se, naveličani vsega odpeljali v kamp in si skuhali špagete.
Slika 2: Razgledna točka (lookout) nad jezerom Hume.
Zaradi včerašnjega neuspeha je bil Erzo 14. decembra prvi pokonci, celo pred Francijem, in se sam odpeljal na projekt. Tako zgodaj gospodarji še spijo, prav tako pa tudi bikci, ki se jih še težje pregovori v to, da jim z letenjem ne delaš nobene škode. In uspel je rešit dan, tako da smo se po deseti vsi veseli odpeljali novi avanturi na proti – osvajanju najvišjega vrha Avstralije. Cesta je peljala po ozki dolini in vijugala po pobočjih in čez prelaze do počitniškega mesteca Thredbo, ki leži neposredno pod Mt. Kosciuszko in kjer imajo tudi smučišče po katerem so poleti speljane poti za spuščanjem s kolesom. Tako mestece živi tudi poleti saj je raj za spustaše. Kupili smo si vozovnice za sedežnico (29$ enosmerna – 4 km navzdol po bregu bomo pa že zmogli) in se odpeljali na vrh – ja, v bistvu na vrh, saj je hrib zelo planotast. Bregovi že sami po sebi niso strmi, na vrhu pa je sama ravnina. Da paje bil pohod docela turističen, je poskrbela tlakovana, 6.5 km dolga pot do vrha. Sprva tlakovana s tlakovci, po večini pa narejna kot mostič iz železne mreže, pot ni predstavljala težav. Da ne bom preveč kritičen. Železni mostič je bil čudovita rešitev za to pot. Teren je namreč položen in podlaga iz granita in v tem letnem času so travniki vsi v vodi. Polno je malih potočkov, lužic in bazenčkov. Tako smo zaradi mostiča ohranili suhe čevlje in držali hiter tempo, da nas ni prezeblo na močnem vetru – seveda, dan ni bil letalen, malo je padalcev, ki ob lepem hodijo v hrib – in ves čas nas je bičal močan veter in drobne kapljice pri hoji skozi oblak. Hitreje pa smo stopili tudi zato, ker smo vseeno upali it z žičnico v dolino, časa za 13 km poti pa okoli tri ure in pol. Zadosti malo, da nas je fant na blagajni odpisal in nam prodal enosmerne vozovnice in dovolj veliko, da nam je na koncu v času uspelo priti nazaj na sedežnico. O hribu pa kaj dosti nimam povedat, veliko megle, vetra, vode in granita. Na vrhu smo se slikali in jo ucvrli nazaj. Vse skupaj eno samo hitenje, še takrat ko sem upal, da si bomo lahko vzeli malce bolj na lahko. Od vsega hitenja pa sem za povrh uspel ujeziti upravljalko žičnice, ki skrbi, da se vsi varno vsedejo. Ko smo namreč prišli do žičnice, smo morali tam počakati na nekoga, ki bi nam umaknil vrv, ki je preprečevala dostop (in že tu smo premagali našo balkansko naravo, ki nam je govorila iti mimo vrvi, saj ograje okoli tako ali tako ni bilo) in ker sprva ni bilo videti nikogar in ker smo lovili zadnje minute in ker je žičnica ropotala sem zažvižgal, da bi nas oseba v kabini le opazila. In nas tudi je in postregla tudi, vsa besna in zahtevala zvedeti, kdo ji je žvižgal. Ostali trije so se naredili neumne, kao mi je ne razumemo, jaz pa sem ji raje priznal in bil deležen “Please, don’t do that !#.*@%$%”… Vsaj ukrcali smo se hitro brez nadaljnega pregovarjanja in se odpeljali v dolino.
Slika 3: Pogled v dolino. Od daleč zgleda, kot bi bila drevesa v ivju. Prejšnji dan smo gledali vrhove hribov in se čudili, kako je lahko pri taki vročini sploh možno ivje. Dejansko pa so posušena debla evkaliptusovih dreves svetlo siva. Zakaj so drevesa umrla nam ni znano, vendar pa povsod tam, kjer so sušice, rastejo mlada drevesa.
Slika 4: Erzo na žičnici.
Slika 5: Na začetku poti.
Slika 6: Potočki in skalce.
Slika 7: Pot…
Slika 8: Planota brez poti… (izven mostiča je prepovedano hoditi)
Slika 9: Pot…
Slika 10: Še enkrat pot… (Na koncu po nekem razpotju in tablah pot spiralno zavije okoli vrha in je zato nekoliko daljša)
Slika 11: Sneg na poti.
Slika 12: Na vrhu.
Slika 13: In še skupinska.
Na dnu so čakali samo še nas in takoj za tem ugasnili sedežnico, mi pa smo že hitelii naprej. Do večera smo morali priti v Bright, kjer smo si zadnji moment rezervirali kabino v kampu, ki ga je priporočila Barb, žena Briana, padalca, ki je pred dvama letoma učil Erzota in Petra vzletanja z vleko. Ko sem po telefonu naznanil atu v kampu, da prihajamo, je kar zastokal (pa ravno je prišel s tenisa in hotel imeti prost večer in spet je moral delat). Eno kabino je le pospravil na hitro, očitno pa je razumel, da sva samo dva in spet ni bil prevel zadovoljen, ko nas je videl štiri. Ampak, dobili smo potem dve dvoposteljni kabini in hitro zaspali, ne preveč obremenjujoč se s tem, da bi kamp po 30 letih le lahko bil deležen prenove. Erzo se je taktično zagrebel, da bo Franci spal v njegovi kabini, saj rad zgodaj vstaja in bi bil kot nalašč za šoferja za jutranji projekt. In tako sta že zarana opravila en skok in za pr mej rešila dan, čeprav se je kasnejev ako ali tako zopet mudilo, tokrat na štart nad Brightom. Z Barb v avtu pred nami smo bili kot bi rekel keks, na vzletišču, ki je bilo izredno lepo urejeno. Še malo in že so leteli, vendar jim letenje ni preveč dišalo, baje preveč razrukano in preveč vetra. Erzo je vlekel najdlje in že smo bili v strahu, da želi nadoknaditi manjkajoče ure (do 400 letalnih ur letos), vendar je pametno pristal na nekem travniku in naredil še en nov štart (že tretjega ta dan).
Slika 14: Erzo na jutranjem …
Slika 15: … projektu.
Slika 16: Priprave na vzletišču nad Brightom.
Tako nam je ostalo še pol dneva in po Petrovi ideji in po Barbini potrditvi, da je ideja dobra, smo se odpeljali še na vrh Mt. Buffalo – ene gore nad Brightom, ki ima lepe razglede nad granitnimi pečinami in tudi umetno jezero, narejeno prav za to, da se v njem kopa – izgleda pa prav tako kot pristno visokogorsko jezero, z visokim močvirjem na okoli, zraven pa še avtokamp, kjer se lahko zastonj kampira – vse to pa v narodnem parku – le kje bi kaj takega doživel v TNPju. Precej smo bili skurjeni od potovanja in razgledi nam niso preveč dišali, zato pa je toliko bolj zažgalo kopanje v jezeru. Padalci niso bili preveč navdušeni nad idejo in ko sem jim naznanil, da se bom vrgel notri, seveda niso verjeli, ker sem se tudi ob bolj toplem dnevu celo večnost spravljal v bazen. Tokrat pa sem v vodo skočil in jih prepričal, da je voda v bistvu topla, čeprav smo bili 1300 metrov visoko. Na koncu je le Franci zatajil, ostali pa smo si naredili zares veliko veselje in se odpeljali z gore proti Deniliquinu kot prerojeni.
Slika 17: Razgled z mt. Buffala. Na sliki je velika razpoka v gori, po kateri odteka voda.
Slika 18: Panorama jezera Catani na gori Buffalo.
Slika 19: In še ena slika istega jezera. V ozadju potencialen nov nov štart.
Slika 20: Nova žival, nekakšna mešanica med debelim mačkom in polhom, ki pride ven ponoči, se drgne z gobčkom kot maček in pleza po drevesih. Povsem neboječa.
Slika 21: Arzo.
