Padalska jata

Danes čudovit dan in močna burja čez vso SLO. Na Gorenjskem malo manj, na Kovku pa 25/38 m/s ! Malo si ogledujem in po postajah je edina varianta Gozd (na Krvavcu 2/10 V). Kličem Erza, ki ni preveč navdušen in poroča o bolezenskem stanju. Ko je v igri dokončna odločitev, celo izgubi telefon in ga kličem v prazno. Ko me končno pokliče, sem že na potki proti startu.

Na startu meša V,Z rahlo S in občasno J. Đoko na startu že drugič postavlja in ga pri skorajšnjem odletu sesuje. V tretje mu le rata, ampak ni preveč spodbudno. Ko postavim (cota klasse), je že v pristajanju. Ko startam, pričakujem močan ruker z Z, pa ni nič. In tudi potem ni sploh nič, tako da samo scurim na pristanek.

Zoranov let

Tu čaka Kurnik s svojo skupino, da me odpeljejo gor po avto. 6.min letenja! Ampak bil je sonček in lepa narava, če že jadral nisem :-).

Danes zaključna gužva z mojim oživljenim računalnikom, tako da se samo pustim obvestiti (Erzo), kdaj se dobimo.

Poberem Matejo; do Vrhnike, kjer Erzo prevzame današnji prevoz (“sem pri volji, da peljem, pa še poln kesel imam…” ). Do Unca, kjer prisede še Mega (ki mu je danes že kar prepozno 🙂 – počasi se vrača v stare tirnice…) in naprej do Anje. Krasen dan, sonček, malo vetra (ob 13h še malo S).

Čez minutko pride Samo Božič s kombijem (bomo morali leteti z Lijaka vsaj do sem, je edino Erzovo navodilo). Gasa pod Lijak in gor, direkt na start. Tu je kar precej ljudi, kogar pa ni tu, je na Kovku…

Začnemo se kar pripravljati: Erzo je seveda prvi (Ščuka je že v luftu…), potem z Megovo sopripravo odletim jaz, potem pa Mateja in še Mega. V zraku podobno kot včeraj, s tem, da je meni dosti lažje pobrati nad greben. Gneča me dela kar nervoznega in ko imam vsaj približno dovolj višine, takoj naprej proti Zmajarski. Vmes malo gore-dole, na Zmajarski pa dobim lep steber do 1100 in naprej za rob. Mateja me tu dohiti, (ne da bi jaz vedel, da je blizu). Obrne, ker se ji zdi, da je že prenizko in gre nazaj še enkrat nabrati, jaz pa kar naprej (čeprav nizko). Tu pride nad mano v nasprotni smeri Erzo (ne da bi jaz vedel, da je blizu) – nazaj proti startu nabirat kilometre. Jaz se plazim nizko pod grebenom dalje, občasna majhna dviganja, dokler pri Modrasovcu le naberem nekaj več in se odpeljem čez. Priklopim malo pred Hubljem, na Hublju že lepo naberem nad greben, potem še en lep steber in sem čez 1000 in do Podrte, kjer še enkrat naberem. S 1100 grem čez, pridem tik pod Plazom, poskušam malo podrajsati, pa mi na koncu ne uspe in se odpeljem proti Podnanosu. Pristanem blizu strelišča za Vipavo.

Zoranov let

Ker je nekaj za nami prišel na Lijak še Uki, po postajah Erzo zorganizira logistiko: Mateja (ki je pristala pod Lijakom) pelje Ukijev avto izpod Lijaka do mene. Medtem pristaneta Uki in Erzo tik pred Podnanosom,

Erzov let

Urošev let

kjer ju pobereva in naprej do Avio Puba. Mega (ki je obrnil Nanos :-):-) ) je določen, da pripelje tja še Erzov enoprostorec. Še zaključno druženje v Avio Pubu ob štajerskem kompotu, rebercih in pici in lep dan je zaključen…

V službi še vedno gužva z informacijsko tehnologijo (beri: oživljanje mojega mrtvega laptopa), zato sem brez tekočih info… Štusej bi šel zgodaj, Kavčič po SMS išče kompanijo, pa se javi Mega, da bi lahko že kmalu šel (Erzo bi tudi, ampak malo kasneje). Ko se z Megom uskladiva, se izkaže, da se je Erzov kasneje že zgodil in že šiba s Kavčičem. Lusja je tudi v igri, Mateja danes ne.

Tako se ob 12h dobimo na Uncu Lusja, Mega in jaz. Mega zduvja pod Lijak in takoj zatem še gor na start. Tu so Erzo, Ščuka, Štusej, Kavčič (in še kdo), ki se jim je tako mudilo. In smo skoraj hkrati v zraku.

Jaz po obetavnem začetku skoraj scurim in se pol ure drajsam na V robu, da se na koncu le spajsam nad greben, kjer pa je dosti manj razrukano, kot v bitki prej. Malo še drajsam okoli starta sem in tja, na koncu pa se odpeljem proti Danijelu, tam še malo zavrtim in naberem, potem pa ven na pristanek, kjer pristanem po 1 uri skoraj hkrati z Lusjo in Megom.

Zoranov let

Potem pa k Igyju na čevape in dolgotrajno čakanje na njegov prevoz Mega gor po avto.

Erzo je seveda tiščal do konca in scuril nekje pri Kronberku.

Erzov let

Čeprav je moja potreba po letenju (po teh 14 dneh neletenja) res velika, me današnji dan nič ne vabi. Še vedno je kilavo (kot je bilo že ves čas), mokro, hladno in kaže da bi še kar lahko deževalo. Tako sploh ne gledam podatkov in me prav preseneti Manca, ko pokliče, da je v Borovnici sonce in je treba čimprej na Zavrh, ker mogoče bo.

Seveda sem za in ob 14.30 sem na pumpi v Borovnici. Z Manco in Žigom na vrh in na start.

Tu kar lepo enakomerno piha, ne premočno (koliko, ne vem, ker je glavni del mobilne vetrne postaje – merilec, še pri Erzu na poti iz Brazilije). Mogoče še bolje, ker se ne obremenjujeva in začneva takoj postavljati. Medtem veter še malo pojača. Kljub temu padali malce hrbtno dvigujeva in nameščava v (bolj kilav)zidek. Pri kakšnem od dvigov se mi zdi, da bom kar odletel, pa se vseeno ne postavi lepo in mi ga bolj ali manj sfedla nazaj, tako da mi ga mora Manca na koncu pomagati raztegniti.

Ker se veter nič ne zmanjša, pomisliva tudi, da bi se vdala. Ampak samo za trenutek. Potem pa se odločim in potegnem in ga stabiliziram in po obratu stopim v zrak. Lepo drži in gre ven počasi v popolni tišini (vario je s prazno baterijo ugasnil, FlyMe ima, kot kaže, izklopljeno piskanje), tako vozim samo po občutku. Manci povem, da je v zraku mirno in zuvijem na rebro V.Trebelnika in tam celo malo pojadram. Nabrati ne morem in čez nekaj časa začnem počasi zgubljati višino. Pristanem pri pumpi (kjer imam avto).

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, Manca ravno starta. Malo urejam vrvice in elastike in se obiram s pospravljanjem, dokler ne začne kapljati, takrat pa pristane tudi Manca. Pospraviva in se posloviva. Ona peš čez cesto domov, jaz pa v avto. Letela sva :-), čeprav današnji dan tega ni obetal !