Padalska jata

Damjan je danes že zgodaj za stvar. Najprej razmišljava o Krvavcu, pa se spet nabirajo karfijole tam okoli in nekako nisem najbolj navdušen. Potem se javi Delux, da je v planu Strmca in okoli 16h se z Damjanom naslikava pod Lohačo, kjer že čaka Samsa. Mateja z delovnega mesta tudi izrazi interes po info.

Ko se v LCja naloži še Boris, smo v nekaj minutah na startu, kjer pa ne piha preveč obetavno (=je prešibko, smer OK). Boris malo navija za Kovk, jaz za Sv.Trojico (včeraj je Emil tam tako fajn letel po grebenu sem in tja… pa še novnov bi bil 🙂 ) ampak na koncu začnemo postavljati. Prvi je Samsa, ki lepo ujame dviganje in jadra okoli Petriča. Mateji javimo, da gremo v luft, ker je letljivo. Ker smo ostali čakali, kako se bo obneslo Andreju, smo zamudili najboljši del. Damjan, pa jaz in čez nekaj časa še Boris. Jaz sem že v fazi curjenja, pa le ujamem nekaj pod Petričem in malo navijem in pobočno in se uspem spajsati do vrha. Malo se še matramo sem in tja, potem pa drug za drugim scurimo na uradni pristanek pri vasici Strmca.

Zoranov let

Samsa zapelje gor po avto, potem pa malo modrujemo kam bi še šli. Mateja prihaja, dan je še dolg in nekako prevlada Sv.Trojica (jaz kar skoz nabijam…). Boris se javi za šoferja, Matejo ustavimo na Uncu, Samsa se poslovi, vsi se naložimo v LCja na šodru na Uncu (Boris vseeno vzame padalo, nikol se ne ve…) in gasa do Postojne, Pivke in čez Trnje. Ogledamo si pristanke (piha nič) in ob 19h smo pri cerkvici na vrhu.

Z Damjanom takoj potegneva padalo in začneva razgrinjati, Boris pa študira situacijo in teren in vetrove in je kar skeptičen. Mateji je malo slabo in kot metuljček (v tanki oblekci) frli naokoli in pomaga postavljati na samem vrhu (pod cerkvico na pobočju, kjer je najlepši start, seveda piha od zadaj). Piha popolnoma s strani, z desne – že kar SZ in obliva hrib (čeprav ne močno) in poleg tega je tu pobočje zelo položno. Vsak od naju z Damjanom ima neko svojo teorijo, kako odleteti v taki situaciji.

Damjan poskusi prvi z vetrom postrani in ga odnaša in skoraj dvigne, pa spet položi na tla in … prekine. Jaz nekajkrat poskusim bolj proti vetru, pa mi desna stran ostane pri tleh… in spet na izhodišče (Mateja stoično in nesebično pomaga postavljati in preverjati štrikce 🙂 ). Damjan gre v drugo s ful energije in odlaufa in ga nese bočno na levo, ampak padalo je lepo formirano in odleti. Boris se odloči, da gre tudi on in postavi na vrhu, kot Damjan (jaz vmes poskušam v različne smeri – neuspešno… Mateja pomaga in pomaga in ugotavlja, da takale poletna oblekca in natikački res niso za na start 🙂 ).

Boris postavi in potegne in ga ima lepo nad sabo in čeprav ga malo zanaša v levo, odleti brez problema… Zdaj še jaz poskusim z vrha, pa mi spet ne zagrabi in pade nazaj. Zdaj mi ga Mateja na moj predlog raztegne kar pod robom, kjer je padlo. In potegnem. Čutim, da je lepo nad mano, laufam dol po travniku, ampak zagrabiti noče in ne morem se odlepiti od tal (premalo energično, pravi kasneje Mateja, ampak jaz sem že čisto brez energije). Končno se vdam, padalo pade čez mene, malo se še skotalim in potem samo še sopihanje gor na vrh in pospravljanje v mraku (no, večino je naredila Mateja. Hvala Mateja 🙂  ).

Dol pelje kar Mateja, na idiličnem travniku – pristanku pobereva Damjana in Borisa in gasa na Unc, kjer se nam pridruži v Portusu še Mega na zaključno druženje.

Kljub včerajšnjemu trdnemu namenu, da bom letel, je ostalo samo pri obisku startov: Grmada-piha v rit, Strmca-piha v rit, na Slivnico nisem šel, ker je pihalo 5/8,5 SV-torej bi bilo praktično v rit, in končno sem na Zavrhu, kjer je pihalo sicer idealno, ko pa sem začel postavljati, pride nevihta in treskanje, ki kmalu mine, pa se začne delati zadaj jedrska goba, ki se napihuje s 30km/h (Ukijeva strokovna ocena izza roštilja v dolini…) in mi takoj vzame še zadnjo voljo… in se odpeljem dol zaključku dneva naproti…

No, danes se ne bom dal. Ker spet nobeden ni za stvar, se ob 13h sam vozim proti Ambrotu.

Na pristanku ni žive duše, pa tudi nobenega avta ne (40st., sončno, veter šibak). Na Ambrožarju malo meša, postaja javlja 3,5/6,8 J, ampak zgleda bolj mirno. Na Zgornji poseki ni žive duše, pa tudi nobenega avta ne. Grem naprej in se pri rampi ustavim, ker je po novem zaprta (zraven pa nov parkomat, ki ti požre 6€, da se rampa odpre -?!). Zaprta je tudi obvozna pot ! Ko pride nasproti avto, izkoristim in vskočim skozi…

Pri hotelu 25 st (sicer ni žive duše…), sonce, bazice (no baze na cca 2000m, ki so nekatere kar karfijolaste), mrčasto pa tako, da se še do doline skoraj ne vidi, pa tudi okoliške hribe bolj slutiš, kot vidiš. Nad Zvohom grd siv oblak, ki pa ga odnaša proti S. Počasi pripravljam opremo in opazujem naokoli, pa ni nobenih čudnih sprememb. Ampak meni je pa ful čudno. Pogledam še tablico in radarska slika kaže, da je nekje nad Julijci nevihta, pa tam okoli Novega mesta tudi močno jedro, okoli Krvavca pa nič. Tu je tudi vse nakuhano, oblaki gori kar šibajo (na SZ), ampak deluje pa čudno bolj zaradi te slabe vidljivosti (mogoče, pa samo jaz slabo vidim 🙂 ), kot pa zaradi neke grozeče prihajajoče nevihte. Ne vem, kaj mi je, ampak počutim se res čudno in ves sem napet in padalo postavljam pod hotelom s pravo muko. Piha zmerno gor (2,1/3,8), občasno bolj z V, ampak nobenega konkretnega izgovora nimam, da bi pospravil.

Končno sem naštiman in potegnem. V nasprotju s pričakovanjem (saj piha lepo po pobočju gor) moram kar zalaufati, da me vzdigne in se odlepim od krav na pašniku. In zdaj čakam, da bo neki prbilo al pa streslo, al pa kak klofer, al kaj vem kaj… Pa nič. Drži krasno. Samo malo zavrtim, pa sem že nad hotelom. Ampak več pa ne bi, ker so gori te sive karfijole in ker kar prelepo dviguje (1,5 gor). Torej grem raje stran od Krvavca proti Ambrožu, bom videl, če ne bo mogoče tako močan J, da sploh ne bom mogel čez… Pa ni. Lepo grem naprej 15-25, drži, da komaj kaj zgubim in ko sem nad Zgornjo poseko, je tudi čisto mirno. Grem še bolj ven, zavrtim in ujamem lepo enakomerno dviganje, ki me odpelje 200m višje do 1700. Proti Kranju je vse temno in se ne vidi ama baš ništa (mogoče že uliva…). Tudi Velika planina je tam nekje v neki sivi gmoti. Skratka razmere so fantastične: vse drži, lahko bi nabral kolikor bi hotel (no baze so 300m višje in izgledajo zelo nakuhane), je mirno, kot že dolgo ne, jaz pa sem ves napet in samo čakam, da se bo nekaj zgodilo (ali po domače povedano: sem ves presran, kot še nikoli, odkar letim, ampak mi sploh ni jasno zakaj ?!). Ampak zgodi se nič, jaz pa se kljub temu odpeljem do Apna in potem do Strmola (in v obe smeri lepo laufa 25-35 km/h) in potem se zapeljem na pristanek in olajšano pristanem v 40 st. suhe vročine.

Zoranov let

Še predno se odpnem, se že cedim… Še vedno nikjer žive duše (in tudi ne mrtvega avta), ampak ko začnem pospravljati, se sliši grmenje iz smeri Kranja. Pot gor po LCja k hotelu je pa že druga zgodba. Po kakšne pol ure upanja in čakanja in slabšanja vremenske situacije, peš do Tonača, tu skrijem padalo, ker je gostilna zaprta, neverjetno hitro dobim štop do Ambrožarja, kjer je nebo že črno kot v riti, in grmi in kaže, da se bo vlilo. Tu nafehtam nekega možakarja, da me odpelje do rampe, potem pa peš naprej proti hotelu. Vmes hodim po skoraj popolni temi, redkodebelokapljasti plohi, malo vedrim in poklepetam z Matejo po telefonu, ko pa poneha, po travniku gor in pri avtu sem spet v sončku in 24st in bazicah malo višje. Pa še vedno nikjer žive duše. In grem dol.