Nazaj proti Logatcu in na avtocesto. Ves čas sva se usklajevala z ostalimi (Mega naju je že nekje na začetku poslal v PM) in prvotni cilj -Kovk, se spremeni v Goljak, ker bo tam bolje (super JZ) in ne bo gužve (tekmovanje na Lijaku in množica na Kovku). Ko sva mimo Postojne, so Mateja, Manca, Lusja in Mega že na pristanku, kjer ugatavljajo, da ni tako lepo, da tudi vetra ni, da je precej zaprto vse skupaj, ampak, da se odpira. Midva šibava naprej in ko prideva pod Goljak, ostali že gor proti startu. Vreme res ne obeta, ampak tolažimo se, da proti Kovku (ali Buzetu, kamor so se preusmerili Ščuka &Co.), ni nič lepše (pa je očitno bilo…).
Erzo ima že nov start iz rokava – Velik Razbor, vrh malo naprej od Goljaka. Imava zagotovljenega lokalca za spremstvo in njegovega očeta za šoferja in hitro smo gor, mimo Goljaka še kakšna 2km in parking.
Okoli hriba se spotikamo po skalah, skritih v travi in ko smo na odprtem s prekrasnim razgledom na zgornjo stopnico (Ravnice), ugotovimo, da bo treba še malo sestopiti do trav. Nekaj metrov nižje najdemo sprejemljivo mesto za start in Erzo začne hitro postavljati. Piha zelo z desne (Z, ki pa ni močan). Lepo ga dvigne, odskaklja čez skale na robu (kompenzira s koleni…) in odleti.
Postavim na izpraznjeno mesto in ko sem pripravljen, pride še najin spremljevalec, ki le ni zadovoljen s svojim prvotnim startnim mestom malo više. Tudi jaz ga lepo dvignem in že sem v zraku. V zraku je popolnoma mirno. Letim v desno kolikor se da, da bom imel dovolj višine do pristanka v Selah. Z Goljaka so v zraku tudi Mateja, Manca in Mega, nekaj jih je pa že pristalo. Erzo je šel daleč proti Kozleku in je bil prenizek in zato prekratek do pristanka,
Erzov let
ostali pa pristanemo drug za drugim na uradnem pristanku.
Zoranov let
Med pospravljanjem si malo poročamo o dosedanjem dogajanju, potem pa Mega z Lusjo še enkrat gor na start ali pa vsaj po avto. Tretji novnov.
