Ko pridemo pod poseko, ravno nekdo pelje Damjanov avto dol in tako je jasno da bom odletel. Na štartu ravno postavlja Konrad, ostali pa se prav počasi začnemo pripravljati in opazujemo ne preveč rožnato situacijo: na desni strani trakci gor, z leve piha V, trakci na levi mirujejo ali malo dol. Samo, ko malo prebije termika, se usmerijo vsi gor. Konrad odleti zelo neelegantno in ga na izhodu kar zaustavi. Obrne na V in izgine iz vidnega polja (sploh mojega 🙂 ). Damjan javi, da je pristal in naj kar v miru odletim, čeprav sem že skoraj odločen, da naj pride gor in pospravim in se zapeljeva po moj avto na vrh. Jaz sem bil sicer prvi pripravljen, pa se kar ne morem odločiti. Postavi še Guido in Uki. Saša in še en, ki sta ravno prišla, pa sploh nočeta začeti postavljati. Tudi Guida malo zanese pri startu in se odpelje naravnost ven, saj Konrad javi, da je ob Ambrožu popolnoma neužitno, proti Apnu pa da se da kar lepo nabirati. Uki lepo odleti in takoj zavije levo brez večjih premetavanj.
Potegnem in sem lepo v zraku in ni nobenega pričakovanega rukanja pri izhodu iz poseke, zato pa začne splakovati in rukati takoj za tem. Odpeljem se proti levi v smeri Apna in nekje na sredini se končno malo umiri in ujamem lepo dviganje. Naslednjo uro je bilo sicer kar živahno, sem pa ujel nekaj lepih stebrov, tudi močno potonil (ves čas brez varia, kar sploh ni bilo tako slabo) in na se na koncu odločil, da grem dol, sicer bo Damjan (če me še sploh čaka…) počasi zgubil živce, saj ima svoje plane za zvečer.
Zoranov let
Ko pristanem, ne morem verjeti, da me še vedno čaka (hvala Damjan 🙂 ), mi pomaga pospraviti in me odpelje do antene, od koder odpešačim na vrh po avto. Ta drugi let je le malo popravil vtis današnjega dne, čeprav sem pričakoval vse kaj drugega.
Po poti dol se slišimo z Megom in Erzom, ki pove za današnjo predstavitev Malinovega preleta Alp do Salzburga. Predavanje je pa super ! 🙂
