Razširjena Erzova jata se odloči za Smuk. Danes (najbrž) bo ! Odhod iz LJ ob 11h z organiziranim prevozom (kombi), ki bo služil letalcem. Najprej me včeraj preveč ne vleče (1.ravninsko letenje je samo za mačote, 2.moral bi biti ob 18h v LJ, pa je to ob taki akciji malo dvomljivo), pa me je ekstra poklical zvečer Mega in malo popihal na dušo (in razdelava plan B -predčasno vlak, avtobus) in sem hitro bil seveda za (bo vsaj nov štart, če takoj scurim).

Ob 11.15 Luka in mene poberejo pri motelu Grosuplje in ekipa v polni zasedbi šiba ob Krki do Straže (Erzo, Mega,Boris, Luka, Malina, Boštjan Debevec, jaz) Tu poberemo še lokalca Davida (Potočarja), ki nas po lokalnih kolovozih (baje najkrajše) pripelje na start.

Tu že čaka Ambrož, ki je prišel z dopoldanskim vlakom. Piha ravno prav, postavimo in vzletimo en za/ob drugem. Navodila so bila: takoj pobereš (in odletiš proti Ljubljani), ali pa scuriš.

Takoj, ko me zagrabi, zavrtim in začnem pobirati, malo dole, več gore in se s 540m (start) privlečem skoraj na 1100. Vsi so bolj tu naokoli (višje in nižje), naenkrat se ne da več nabirati in počasi začnem curiti pod rob (pa vidim, da ostali tud izgubljajo). Ob vršnem pobočju se še drajsam sem in tja, ampak počasi tonem proti Semiškemu cvičku (trtam) in naenkrat ugotovim, da sem že zelo nizko, zato odvijem k samotni cerkvici malo J od Semiča, kjer je uradni pristanek. Pristanem na travniku malo za cerkvico, večina ostalih pa ne dolgo za mano.

Zoranov let

Pospravimo in Erzo priganja, da gremo na popravca še enkrat gor. Ko pridemo na start, kaže podobno kot prej, zato se z Lukom odločiva, da ne bova ponavljala. Prvi starta Mega (ki je toplandal) in spet počasi nabere (ampak za njega ne velja, ker je itak lahek). Za ostale bolj kaže, da bodo scurili. Odpeljemo se s kombijem dol na pristanek, kjer že pospravlja Ambrož. Ostali pa kar drajsajo ! Erzo je bil že v vinogradih, pa se je pobral, Delux je najvišji in odvije za hrib (da bo vsaj malo potegnil v smeri Ljubljane), Erzo kmalu za njim. Mega se drži dogovora in pristane pri nas. Potem prideta s štopom na štart od nekod izza Smuka (skoraj pri Dolenjskih Toplicah sta bila) še Malina s kompanjonom in seveda postavita in odletita in drajsata in drajsata in… drajsata. Erzo medtem že pristane nekje zadaj, Debevec je menda nekje pri Straži, David je tudi odletel tja,… mi pa kr čakamo. Končno Ambrož pokliče po telefonu svoje mentorje, naj pridejo dol in uspe mu jih sklatiti na pristanek (Malina seveda nima vključene postaje, telefona pa tudi ne dviguje med letom).

Naložimo se v kombi in gremo pobrat najprej Erza v Rožni Dol, pa Borisa v Dolenjske Toplice,

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/809903

potem pa še v Stražo po Smolnikarja in kjer se poslovi David. Potem pa gasa -Ljubljana. Novnov 🙂

Še poročilo hribovske sekcije:

Ko ugotovim, da sem glavnino današnjega dela že naredil, da so Zoran in ostali že od nevemkdaj na Smuku, da Mateja ne more, da jaz ne morem več do sobote, ugotovim še, da bi bilo danes pač treba. Pokličem Damjana, ki je za. Poberem ga ob pol štirih v službi in pičiva do Preddvora, kjer pred hotelom pustiva avto in odpešačiva gor. Po uspešnem odkritju prave poti (po principu ‘kartu čitaj, seljaka pitaj’) prispeva na s poznopopoldanskim soncem obsijane travnike Potoške gore po uri in desetih minutah (še prej, kot sem napovedal, potem ko je Damjan sanjaril o neki uri in tričetrt). Pihlja ravno prav navzgor. Odletiva in ujameva ravno toliko ugašajoče termike, da se čudovit in miren let do jezera v Preddvoru še malce podaljša, iztisneva dobrih 20 minut. Zelo prijeten pohodno-letalni izlet.

Mare.

Danes spet lep dan in sonček in ne premočan, ampak malo čuden veter, ki bo čez dan obračal. Gori Z, doli (na 750) rahla burjica in V. Erzo pokliče kam in nekaj cincam, ker nimam cilja, ampak ob naslednjem klicu je jasno: Cerkno bo super.

Pri BJ se zbašejo k meni Erzo in Mega in Boris In Luka Slak in čez 50 min smo na startu Škofje (ne Škofje 2, ki je gor na griču, ker danes piha skoraj v pravi smeri).

Začnemo postavljati (jaz še poflikam luknje, ki jih je dodatno našla Mateja), pa pridejo še domačini Jože (Reven) in Aljoša (Ferčak). Postavijo in odletijo in – scurijo ko muceki. Pa štarta Erzo (ki ves čas ponavlja, če bi še mogoče malo počakali – pol pa nič ne čaka), pa Mega in še Luka in začnejo nabirati. Pa pride še en avto domačinov in dva odstartata in se mi zdi, da eden scuri, drugi pa kar drajsa okoli starta.

Pa startam jaz in lepo odletim čez mizasti strm rob starta Škofje (1) in …. scurim ko mucek: -3,8 dol skoraj do Cerknega, že gledam, kje bi zasilno pristal, ko se nikjer ne da pristati, pa me čudežno pridrži in se odpeljem do pristanka pri Petrolovi pumpi (ki je v resnici ni več 🙂 ). 7.30 minut…

 

Zoranov let

Pospravim in grem do Jožeta, ki v kombiju čaka (name ?,  ker vsi drugi so imeli šoferje…). In me odpelje gor. In na ravnini na vrhu zagnjuri v blato in obtičiva v dreku. Grem peš do mojega avta in z LC nazaj do njega, da ga povlečem iz dreka. Potem pa dol, do konca kolovoza.

Erzo je že na vezi. Pristal nekaj pred Škofjo Loko, Mega je v Loki, Delux na poti proti Loki, edino Luka je še neznano kje, ampak v smeri proti Loki. Zato na kolovozu na Levo in v Hotavlje in v Poljansko dolino. V Poljanah že čaka Erzo z še enim potencialnim startom (pa še šofer je že zraven). Gor na Gabrsko goro, kjer pa piha dol in enako tudi na rezervnem (Erzotovem) startu 100 vm niže. Torej nič danes z drugim štartom (samo en novnov) in v Loko po ostale tri. Na postaji jih pobereva in pičimo punim gasom na Vrhniko.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/809474

Bravo naši (…jajcarji !! ). Pa jaz sem tud letel (7.30 minut).

Za danes napovedan močan JZ, Z. Edino na JZ Slovenije naj bi bilo malo manj orkansko. Pa se zjutraj slišiva z Erzom in sva takoj skupaj: Vremščica čim prej (ali pa naprej proti J). Povem, da bi bil rad ob 16 nazaj v LJ in smo zmenjeni. Obvestimo še Mega, Manco, Ukija. Manca je v službi in se priključi kasneje. Poberem Matejo, Erza na Vrhniki, še Mega vskoči na Uncu pa smo že proti vrhu Vremščice.

Ko pridemo na spodnji start odpremo vrata, ki jih veter skoraj odtrga. Erzo naredi nekaj vaj taj-chija in gremo dalje. Cilj 2: Osp. Po že zlajnani poti na start, kjer piha idealno (no mogoče malce z desne, ampak idealno).

Z Megovo nesebično pomočjo (spet se javi za šoferja) hitro postavimo. Nad nami se delajo bazice in Erzo se že trese. Odleti Erzo in začne kar nekaj motati in rahlo nabirati, potem pa mu usahne – usahnejo pa tudi bazice. Mateja, ki je hitro za njim se malo povozka sem in tja in že je daleč spodaj. Jaz prvič potegnem, pa me rahlo rikvercne in se usedem nazaj na tla, v drugo (spet Mega pomaga postaviti 🙂 ) pa odletim, čeprav me kar noče dvigniti s tal.

Ko sem čez rob, me samo požira. Malo zavjugam proti luknji in občudujem steno in plezalce prvič v življenju iz take perspektive. Hitro tonem proti tlom in pristanem zraven kampa ob Mateji in Erzu.

Zoranov let

Še ko pospravljamo, je Mega že pri nas. Erzo komunicira z lokalnim gazdo in skupaj postavita kol s trakci za lažje bodoče pristajanje (razkošno obešanje trakcev gre seveda iz mojega fonda 🙂 ). Malo prepričujemo Mega, naj gre še on odleteti, pa predlaga, da gremo raje na Socerb, ker bo tam idealno.

Ko se peljemo nazaj gor po avtocesti, se oglasi Manca, ki je že na poti. Naročimo jo na Socerb, kjer bomo potem videli kako in kaj. Mi se zapeljemo do gradu in nato po kolovozu od zadaj zaprašimo množice sprehajalcev (ki iz neznanega razloga raje hodijo po prašnih cestah, kot pa po svežini borovih gozdov), dokler ne pridemo na start.

Sprva smo sami na startu, kjer piha v pravi smeri, pa kar konkretno. Ko začnemo postavljati, pridejo lokalci (Lahi) in takoj je tu poleg šumenja vetra še veliko dodatnega hrupa 🙂 . Odleti Erzo in nabira okoli starta, midva z Matejo pa čakava na trenutek, ko bo malo pojenjalo. Medtem ko čakava, Erzo toplanda in viteško odstopi mesto v zraku Megu, ki hitro steče v avto po opremo (da si Erzo slučajno ne premisli).

Ker ni spremembe z jakostjo vetra, potegnem naprej, pa mi ga sesuje (preveč zabremzam), v drugo pa s hrbtnim dvigom lepo odletim. Jadramo ob grebenu levo poti Socerbu  in desno do Glinščice in vrtimo in uživamo v razgledu na Tržaški zaliv naslednje pol ure. Ker tako lepo jadramo (pa še množica Lahov, ki se postopoma priključuje), Erzu postane žal, da je prekinil let  in bi ponovno odletel. Ko že postavi, začnemo počasi curiti (kaže, da je vse skupaj malo ugasnilo) in prvi se že odpeljejo na pristanek (Mateja 🙂 ) Ko pristane, komaj utegne nabrati padalo, ko že pristajamo eden za drugim na malem travniku ob cisternah.

Zoranov let

Erzo je z avtom kmalu pri nas in na poti nazaj gor na Socerb poberemo še Manco in odprašimo še enkrat na start, kjer pa je medtem veter precej ugasnil in za trenutke celo pihne od zadaj. Eden od Lahov starta in ga malo sklofa in odplakne proti pristanku pri Dolini. Erzo hitro postavi in počaka, da pihne gor in odleti… in ga odplakne proti pristanku. Ko je že zelo nizko le nekaj ujame in še malo jadra, preden pristane (citiram: “sem velik drek, pa je imela školjka težavo, da me hitro odplakne” 🙂 ). Ko ostali vidimo, kako je s stvarjo, pospravimo (tudi Lahi…) in se odpeljemo dol po Erza in hitro (60km/h po kolovozu) še enkrat na Osp, da bi Manca le ne prišla zastonj.

Tu pa močno piha (sedaj malo z leve), tako da tudi Mega ne vidi možnosti za (svoj) start… Zato se še hitreje (80 km /h – ženski in moška tulijo … ženski od navdušenja, moška od panike…) odpeljem nazaj na avtocesto in proti domu, saj smo že dobro presegli planirani čas (do 16h). V Postojni se še ustavimo na kremšnite in ostale sladkarije in razlaz po res lepem dnevu (meterološko, padalsko in medčloveško !!! ) 🙂