Še preden se jutranje megle dvignejo nad Ljubljano, Erzo že pokliče, kam bi šli danes. Krvavec odpiše (ne bi ponavljali), potem pa hitro preko Porezna pade ideja za Veliko planino. Meni se zdi super (že dolgo nismo bili), pa smo zmenjeni. Erzo skoordinira s Hančičem za na zajlo ob 13h, Klemen pa zrihta ratrak za furo na start. Mega je za, Manca tudi (če bo le uspela s službo pravočasno zaključiti).

Na Britofu se dobiva z Erzom 0b 12h, malo kasneje se priključi še Uki (ves na obratih pridrvi s službene poti iz KP), Delux pa spusti udeležbo. Mega čaka Manco s prižganim motorjem pred salonom, da oddivjata cilju (gondoli) naproti in to tako uspešno, da prideta v Godič celo pred nami tremi (ki smo šli kao prej, da ne bomo zamudili).

V Godiču se zbašeta k nam v Erzov prostorni enoprostorec in gasa do gondole. Klemen s klientom je že tu in pride še direktor žičnice, ki bo naš osebni ratrakšofer. Žičničar že skoraj zalaufa gondolo, ko pridrvi še Jone Hribernik na mopedu kot predstavnik PTT in smo kompletni. Zajla gor. Potem pa malo počakamo, da usposobijo ratrak za akcijo in se končno naložimo. Jaz celo v kabino (starejši imajo prednost 🙂 ) in oddizlamo cikacaka proti Gradišču. Zadnji del še odpešačimo in smo na delno zasneženem startu.

Vetra skoraj nič, kar ga je, pa piha z desne (SZ ?, namesto napovedanega JZ, Z). Pri postavljanju Jone ugotovi, da mu je ratrak skuril rukzak in zic vse do rezerve 🙁 (tole zastonj uslugo bo res drago plačal).

Prvi odlaufam pravokotno na veter po pobočju in se uspem odlepiti v zrak. Tudi malo ne piskne ampak samo počasi curim. Zato se hitro usmerim direkt na Kamnik. Ciljam malo desno od Ravnega hriba (Pirčev vrh), ker se bojim, da bom prenizek, pa ga potem lepo preletim. Tu upam na kakšno termiko, pa nič. Nadaljujem naprej in toplota v višavah se začne spreminjati v hlad pod inverzijo. Nad samostanom sem dovolj visoko, da nadaljujem proti Staremu gradu in se že skoraj odločim, da grem mimo, pa se mi nenadoma zazdi, da je Perovo (s prvim travnikom) le predaleč in raje obrnem in pristanem na stadionu.

Zoranov let

Ko pospravljam, vidim, da ostali prihajajo proti Mekinju in tam pristajajo,

Urošev let

razen Erza, ki me preleti in pristane malo naprej na poslanjenem travniku pod Gradom.

Erzov let

V Kegelj-baru počakam, da se rešijo logistični problemi. Pome pride Uki, skupaj greva še po Erza, Manca in Mega pa med tem zasedeta stole pr Keglju, kjer zaključimo današnji letalni dan.

Na koncu še Manca in Mega objavita svojo planirano letalno ekspedicijo v Nepal takoj po Novem letu :-).

Danes na Primorskem še vedno nabija burja in zdi se mi da bo prava izbira Krvavec. Pokličem Erza, ki je, presenetljivo, takoj za (“ja, to je danes po moje edino smiselno, sem tudi jaz gledal…”). Še Mega obvestim o zbornem mestu na Britofu in smo zmenjeni.

Ob 12.25 presedeta k meni in gasa pod Ambrota, kjer ravno pristaja Cigla. Pove, da je bilo super jadranje na V robu. Malo še čakamo Simeona, potem pa se Cigla javi, da gre z nami do gondole in bo prestavil avto dol.

Gondola+sedežnica je 13+(2) € in že brenčimo z jajčki gor. Pri šestsedi z mimoprivozečim Guidom počakamo Simeona, potem pa se 15 min sončimo na zajli do vrha Krvavca. Piha V (5/7 cca) in Malina pegla ob V robu sem in tja. Snega skoraj nič. Simeon se odloči za Zvoh in odšiba.

Pri postavljanju pomaga Guido (ki danes samo borda). Šele v četrto mi uspe padalo hrbtno stabilizirati, potem pa stopim v zrak proti Kamniku. Erzo je že vmes odletel, malo za mano pa je v zraku tudi Mega. Vozimo sem in tja ob pobočju in se izogibamo eden drugemu (vmes se vsake toliko pridrajsa še Malina). Počasi kar ujamemo ritem, tako da si preveč ne nagajamo. Občasno odpeljemo tudi bolj ven, tudi proti Zvohu.

Čez kakšne pol ure se Mega odpelje v smeri Kamnika in jaz za njim. Erzo pa v smeri Kompotele. Mega lepo drži, mene pa začne požirati vedno bolj, bliže kot sem Kržišču. Tudi z gasom gre naprej le 15, tako da raje odvijem desno in se vmes zapeljem do Jezerc, nato na V pobočje Ambroža in curim še naprej nad Grajca. Šele tu spet prime in malo naberem. Kmalu smo spet vsi trije skupaj in drgnemo Grajca, dokler se ne naveličamo (jaz prvi…) in odvijem na pristanek.

Zoranov let

Erzov let

Ko pospravimo, še malo klepetamo s Ciglo, potem na pijačko pod Jenkovo.

Tu pa nas zaskrbi, kje je Simeon. Na klice se ne odziva, nobeden ga ni videl ne startati z Zvoha, pa tudi v zraku ne. Zapeljemo se pod gondolo in njegov avto je še tam (brez pozabljenega telefona v njem 🙂 ). Še bolj nas zaskrbi. Odpeljemo se še gor v Stiško vas in že hočemo klicati GRS, ko zagledamo samotnega padalaca, ki vozi v smeri Stiške. To je lahko samo Simeon. Namesto, da bi pristal zgoraj, pa zavije nazaj v kotel. Hitro z avtom dol do gondolske postaje, kjer ujamemo njegov atraktiven pristanek sredi parkinga !! Malo ga za šalo oklincamo, kam da je izginil, potem pa veseli, da je vse OK, naprej proti LJU. Super letenje :-).

Simeonov 1.let

Simeonov 2.let

Vreme bolj kilavo in še vedno V. V Karavankah že od jutra bolj zaprto in le malo bolje je na Jugu. Na Kovku nažiga burja do 15m/s. Grmada se mi zdi še najbolj sprejemljiva. Erzo se pusti samo obvestiti, pa se bo sproti odločal. Megu se tudi ne zdi čisto brezupno, da hodimo dol, ampak on bo samo šofer (očitno mu je jasno, da se bo samo za dol vreči).

Erzo uspe povezati civilne dejavnosti z letalno kombinacijo in tako smo dogovorjeni ob balah v Planini. Vmes je v kombinaciji še Simeon, pa se ne uskladimo.

Ko z Megom čakava Erza, začne kapljati. Ko se pridruži, še malo čakamo (če bo mogoče nehalo, posijalo sonce ali kaj takega :-)…). Ker ni sprememb, se odločimo, da vseeno gremo pogledati gor (mogoče pa gori ne kaplja :-)…).

Na Strmci piha čez Petriča in Erzo pride na idejo, da je pa to prava smer za Lipovec ali Špilnik (ali pa Gabrovico). Ker smo na križpotju odvijem na levo in smo na kolovozu gor na sedelce med Lipovcem in Špilnikom. Na levo zgleda bliže, pa še kolesnice so po hribu gor. In smo na vrhu travnika.

Erzo se že rihta, Mega pomaga, kot vedno. Piha z leve in občasno poševno dol. Erzo potegne naprej in laufa, laufa in je že skoraj v zraku … in še polaufa in je v zraku. Pa še jaz v tangicah in s cota klasse. Mogoče kak korak manj, ampak laufati je pa treba… V zraku kaplja že malo močneje, ko zavijem na desno za Erzom proti Studenu. Ko pridem nad vas, Erzo ravno pristaja na travniku pri vasi

in čez nekaj trenutkov sem pri njem.

Zoranov let

Zloživa in do ceste, pa je tudi že Mega pri naju.

Kar skoz še nestabilno vreme. Napoved: zjutraj lepo, okoli poldneva pa se razrastejo nevihte po Slo kot gobe po dežju :-). Manca se prijavi za ob 13h že včeraj. Prvi danes se prijavi Delux, ki ne bi šel prezgodaj, ampak kasneje na kakšen miren večerni let. Mega ne more zgodaj, Erzu ni za it gledati dež. Pa se slišiva s Ščuko, ki je najprej zjutraj nameraval na kakšen projekt, dokler bo še lepo, potem pa nima prave ideje.

Ko se bliža 13h je vedno bolj napeto. Jedra nastajajo in se širijo (kot gobe po dežju). Na Gozdu se mi zdi še najbolj sprejemljivo in jati objavim, da nameravava z Manco kar tja. Boris to pozdravi, ga pa ne zanima Gorenjska, ampak bi se pridružil kasneje, na bolj miren večerni let (Lijak ali Kovk, saj bomo gotovo šli kasneje tja). Ker je proti Gorenjski že vse črno, se z Manco po telefonu odločiva kar za bolj sigurni Lijak.

Ko že odhajava proti Vrhniki, pokliče Ščuka, da se Lijak že zapira in da predlaga Socerb. Obvestim Erza o novi lokaciji, in je takoj na maximalnih obratih. Na Vrhniki se zrineva v avto k Manci in gasa čez polovico Slo do Socerba, kjer na startu že čaka Ščuka (s tremi statisti – poslovnimi praktikanti). Postavi prvi, potem pa ob močnem vetru (kot je tu očitno vedno…) modrujemo ali je OK, ali še malo počakamo.

Prvi poskus ga nekontrolirano izstreli in posadi nazaj na start, v drugem je uspešen in ga takoj lifta gor. Erzo je malo za njim in oba hitro nabereta in se odpeljeta proti razvalini. Raztegneva še midva z Manco, ko po cca 10 min pristane Ščuka in nas obvesti, da je zadaj že vse črno, da na Lijaku švigajo strele in treska in da bo kmalu lahko tudi tukaj tako. Naj to povemo še Erzu po postaji (ki jo ima Erzo seveda izklopljeno) in začne pospravljati. Seveda sva z Manco napsihirana do max in se spogledujeva in gledava oblake in meriva, za koliko se približujejo (če sploh se…). Prideta tudi dva Italjina in eden brezskrbno odleti in se preserava pred nami. Ko Ščuka pospravi, se javi Erzo, da je pristal zadaj, blizu letališča Črnotiče.

Erzov let

Petru ob odhodu (se mu očitno mudi…) predlagam, da Erza pobere in naj se uskladijo, midva z Manco pa naprej modrujeva.

Drugi Italijan (Chico ?) zna slovensko in je baje zelo izkušen in pove, da bo še vsaj uro krasno za leteti in ni treba nič skrbeti. Ko ga vprašam, zakaj potem on še ni v luftu, pravi, da je itak vsak dan in da mu na tak dan ni treba, ker ga je vseeno tudi malo strah (?!).

Imam dovolj (zdi se mi, da grdobija zadaj dokaj miruje) in lepo hrbtno potegnem, se obrnem in sem v zraku. Na levo malo potonem, potem pa na dežurcu naberem nad greben in se odpeljem do razvalin, tam sem na njihovi višini in razmišljam, da bi se kar zapeljal čez. Malo sem nizek in če so slučajno za slemenom kakšni rotorji (kot na primer predvčerajšnjim na Slavniku…), bom težko speljal do Ospa. Zato raje obrnem in se odpeljem proti startu, spet naberem nad greben in toplandam (preveč naprej, kjer je veter še močan, tako da se kar matram in guncam, preden sem na tleh).

Zoranov let

Manci ni za v zrak in bi še počakala, ko pa se začne bliskati vedno bliže in vedno bolj glasno rohneti, začneva hitro pakirati. Spet pogledujeva proti Kp, kjer je še vse v soncu in spet je Glem lahko rešilna bilka (da bo Manca vsaj letela danes 🙂 ).