Danes pa mora nekaj biti. Ko dopoldan vzamem telefon v roke, da pokličem Erza, zazvoni – Erzo. Očitno je potreba na obeh straneh enaka – že na telepatskem nivoju :-). Pri nas še sneži, na Koprskem pa so že suhe ceste in sonček, mu poročam. Seveda mi ne verjame (čeprav je res), ampak zmenjena sva za oni konec.

Ko se dobiva na Vrhniki, mu komaj upam povedati, da je nad Koprom že naslednja nevihta, sicer pa to itak kmalu ugotovi s tablico. Na Lomu sva v snežnem metežu, mimo Postojne je brez padavin in res napovedana (ne premočna) burja, v Razdrtem naslednja snežna nevihta. V Kozini malo bolje in za Kraškim robom se svetlika. Na Kastelcu pa dežna ploha, ki poneha ko se spustiva proti Kopru. Nad morjem je jasno in modro nebo. Start Poljane se jasno kaže na opranem pobočju, dim piha gor proti hribu, torej je veter idealen (vsaj tu spodaj), ampak jaz rinem (najprej) na Glem, ki bo ziher :-). Na pristanku nulca.

Ko parkirava pri cerkvici, se vse cedi od mokrote in blata in piha JV – skoraj od zadaj :-(. Vseeno greva pogledati in malo pomoliti na start, ampak očitno nisva Lokovška, ker veter ne popusti in smeri ne namerava spremeniti. OK, pa na Pomjan in Poljane. Na Pomjanu zagaziva iz avta v frišno blato, ugotoviva, da ne piha dovolj kvalitetno (smer, jakost) in nadaljujeva na Poljane. Čez čudovito osončena pobočja na vrh hriba in proti startu.

Vzameva robo in čez blato na start. Erzo vesi trakce, jaz pa se začnem kar pripravljati. Občasno pihne rahlo gor, sicer nulca. Ko Erzo obesi zadnji trakec in začnem razgrinjati padalo, pa pihne od zadaj in tako kar ostane. Malo čakava, potem pa začne Erzo vedno bolj psihirati (da je očitno, da se ne bo spremenilo) in spokam robo in v avto.

Ker sem na koncu z bencinom, greva pred nadaljnjimi akcijami na pumpo v KP in gasa naprej prek Sv.Antona na Gračišče in gor na Kikiriki.

Za razliko od včeraj je danes tu brez megle ali padavin, vendar pa loviva zadnje minute (16.30). Hitro začneva postavljati cote. Piha malo z desne (JV), Erzo potegne hrbtno, pa ga ne uspe spraviti gor. Pomagam mu ga postaviti. V drugo enako. V tretjo odlaufa naprej in ga dobi gor in je že v zraku in mi zgine za rob in … vidim, da se padalo sesuje na tla (kasneje pove, da je moral prekiniti, ker ne bi prišel čez).

Potegnem naprej še jaz in laufam in gre lepo gor, ampak zagrabi ne in kar laufam in se malo pred Erzom odlepim in sem čez drevesa. Takoj na desno ob pobočje, pa me samo zaustavlja ( JV ? ), zato se usmerim bolj proti sredini jarka in tu gre malo bolje naprej. Najprej se mi zdi, da bom težko zvozil čez gmajno do travnikov, potem pa me lepo drži in pristanem ob cesti med Movražem in Dvori, zadnjo vasjo pred mejo.

Zoranov let

Začnem pospravljati in že hočem poklicati Erza, ki se končno prikaže izza pobočja. Mimo pripelje avto (doslej ni bilo še nobenega…) in začnem mahati in možakar ustavi. Pripravljen je pomagati, počakal bo, da pospraviva in naju bo zapeljal naokoli na Kikiriki. Še Erzo pristane in hitro pospraviva.

Erzov let

V avto in gor na Kikiriki med klepetom z najinim rešiteljem. Predno se odpeljeva proti domu še preveriva, da na uradnem startu še vedno piha s strani od zadaj (JV) in to že kar močno. Potem pa nazaj v vedno slabše vreme, mrak in sneženje z dežjem.

Juhuuu, letela sva in v bistvu je to za naju nov start: Kvirik 2 :-)…

Vreme danes še malo slabše kot včeraj. Sicer so baze šele na cca1200, vendar je tudi vsa Primorska pokrita. Piha JZ, ki naj bi čez dan obrnil na Z. Erzo ima ob mojem dopoldanskem povpraševanju že pripravljeni PRVENSTVENI cilj.

Pa se z majhnimi obojestranskimi zamudami dobiva ob 14h na Vrhniki in z avtobusom proti Pivki. Ko zapeljeva mimo Bača, naju ustavi vojak, češ, da imajo strelske vaje na poligonu in lahko samo obrneva. Greva nazaj in na rezervno varianto – Juršče. Jaz sem tu že bil enkrat z Megom in odletel Vardijanščico, za Erza pa bo vse nonov-o :-).

Po cesti in kolovozu od zadaj za Ulovko, kjer pustiva avto in peš na greben, kjer postaviva na cca 890 na lepem travnatem pobočju, ki pa je precej položno. Nekaj pravosmernega vetra je, vendar premalo za kakšno jadranje.

Erzo lepo dvigne, se malo igra s padalom, potem pa odleti v nekaj vijugah dol in pristane zraven ceste (dlje ne gre, ker res ne drži).

Erzov let

Jaz tudi lepo hrbtno dvignem v tangicah coto in le malo zavijugam, pa se tik nad tlemi nekajkrat skoraj podrajsam po tleh, potem pa me le spet malo dvigne, tako da pristanem zraven Erza.

Zoranov let

Vreme slabo, megle nizko, sever močan, skratka nobenega pravega razloga za letenje. Pa pokliče Erzo sredi dopoldneva v upanju, da ne bo treba danes iti leteti… In je kar malo razočaran, ker jaz bi pa šel (seveda je tudi on v resnici takoj za stvar 🙂 ). Ker nimava pametnega cilja, si dava še malo časa…

Vmes pokliče Manca, če se kam gre (v resnici pa se bo odločila za soudeležbo, če bo zanjo letalno dovolj obetaven 🙂 ). Mega je danes ves deloven in ne more. Ko se z Erzom slišiva drugič, že oba veva, da je J od Postojne ves dan sonček, le burja nabija še vedno na polno (Kovk 11/18 SV). Ampak Erzo že ima cilj (tam nekje okoli Pivke so se mu prebudili mladostni spomini…).

Na Vrhniki se v temini in gnilobi dneva samo preoblečeva iz civilk in gasa z modusom do Pivke. Tu se dim/para vleče vodoravno, zastave kar močno vihrajo v isti smeri, bori bučijo… V Knežaku je že bistveno bolje in ko sva na vrhu travnika nad Bačkim jezerom, je idealno… Za učenje hrbtnega starta in sploh… Bori šumijo nekje v daljavi (na vrhu Brega, kamor ne greva zaradi drotastih elektrificiranih ograj in neurejenega pobočja), midva pa greva pred akcijo še informativno malo potacat kravjeke v ogrado na robu, kjer bi bilo idealno za odštartat (Erzo), če le ne bi bilo drotov (preverjeno elektrificiranih) in seveda že omenjenih obilnih kravjekov, da o šavju na robu sploh ne govorimo. Tako se vrneva do avta na kolovozu, potegneva robo ven (Erzo seveda I.klaso – Mantro IV, jaz seveda IV.klaso – coto UTurna), pa da vidimo Svoleta…

Erzo za ogrevanje samo malo poskakuje po zraku in po tleh (ali pa obratno 🙂 ), jaz zaresno hrbtno dvignem (mislim, da kar elegantno 🙂 ) in se po nekaj potiskih padala odlepim od tal in v bolj ali manj vijugasti liniji odpeljem (od 1-5m nad tlemi) proti dnu dolinice, ki je sicer deklarirana kot Bačko jezero. Ko pristanem, je Erzo spet v zraku in zavije desno in ob rob in tu satan celo malo nabere in začne jadrati in kar noče dol. Ne morš verjet !  Jaz odpešačim gor in ponovim vajo. Rezultat enak. Tudi Erzo ponovi vajo, ko delno prisurfa, delno prinese padalo spet gor. Ampak zdaj jadra kar 10 min !… In to ponoviva še dvakrat (hvalabogu, pri četri ponovitvi tudi on ne jadra več veliko, ampak se vijugasto zapelje na pristanek…).

Zoranovi leti

Erzovi leti

Sonce je zašlo in kljub sopihanju v hrib nama je hladno in imava dovolj (pa veter je bolj šibek, da ne drži več, pa te fore…). In pospraviva. Pa da vidimo Svoleta…

Tu se je res videla razlika med frišno I.klaso in cotasto IV. klaso padala… (da se ne spuščam v klase šoferjev, pa dolgoletnih izkušenj, pa naravnih talentov, pa to…). No, Erzov komentar je malo drugačen: “…to je tako, kot da bi šel seksat z lesenim kurcem, tapravega bi pa šparal v hlačah, da se ne obrabi in poškoduje…”  :-). Lepo od njega, da me tako spodbuja…

Ampak Manci je pa lahko žal, da ji cilj ni bil dovolj atraktiven, ker bi bejba jadrala, pa jadrala. Po mojem še dalje, kot Erzo (najbrž bi bila v zraku ves čas, ko sva midva tacala gor po bregu Bregu… ker je lahka 🙂 ).

Novnov in nepričakovana uživancija :-).

Sicer je danes vse kazalo za Kovk, ampak zjutraj je pa treba še kaj naredit. In že ob 8h pošljem Erzu spodbudni sms, pa debele pol ure nobenega odziva. No, potem je tudi on hitro za Lokavjek (ki ga včeraj z Miretom nista prekontrolirala). Manca je tudi za predletenje in Mateja tudi, ko se dokončno zdrami.

Poberem Matejo ob 9.30 in v Polhov Gradec, kjer se združimo z Manco in Erzom (sicer v mojem Modusu, tako da poka po šivih – še vseh padal nisem mogel peljati s sabo naprej 🙂 ). Gasa od zadaj v Zalog in gor do kmeta Ažmana.

Potem pa peš v skoraj navpičen travnik še 50 v.m. (še dobro, da mi Manca pomaga nesti coto – vzel sem seveda tangice in coto…). Mateja in Manca namreč ne nameravata leteti in bosta le za sekundanta (in za asistenta seveda tudi, pa za moralno oporo,… 🙂 ). Ko pogledam na vrhu strmine med nogami dol proti kmetiji, zgleda kar malo… pa še dve drevesi sta na poti (čeprav solidno razmaknjeni, sta pa skoraj na naši višini…).

Začnem se pripravljati, medtem, ko Erzo vedno bolj negativno gleda na stvar (in s pogledi in komentarji išče nižje pod kmetijo kakšno bolj prijazno lokacijo). Dekleti mi raztegneta coto in držita zgoraj, da ne spolzi po mokri strmini dol. Pa se vpnem (in skoraj začnem tudi jaz bolj negativno gledati na stvar –  Erzo se je medtem raje kar umaknil malo na stran), piha nulca in potegnem z enim korakom gor (= sestopim po strmini dol) in sem v luftu.

Med drevesoma ven in nad kmetijo (zbrani domačini mahajo…) in v desno proti robu. Ves čas me najbolj skrbi, kako bo za robom in ali bom prišel do predvidenega pristanka (v grapi spodaj ni kaj dosti pristankov…) . Ker sem nizek, obvozim rob malo levo, niže od idealne linije, ampak naprej gre lepo in bogato nad naslednjim slemenom prepeljem čez predviden pristanek in pripeljem do Zaloga, kjer pristanem ob cesti v toplem sončku.

Zoranov let

Vesel kot radio ! Ko pokličem gor, seveda Erzo že postavlja in kmalu prijadra čez pobočje in ves smejoč in vriskajoč pristane ob meni (vmes pa zavija sem in tja, seveda, da nabira kilometre, da bo daljši 🙂 ).

Erzov let

Ko pospraviva, sta punci že pri naju in grobo prekineta najino sanjarjenje o ogledu naslednjega starta gori pri kozolcu – direkt na Kovk !