Močna burja J od LJU. Želim si letenja in navijam za Dobrovlje (če bi bile…) oziroma na štajerski konec, kjer je manj tega SV in več upanja za letenje. Jean potrdi, da je tudi na njegovem koncu (Čela gora, Grmada) premočno. Milan navija za lokalno sceno in predlaga Zavrh, ki pa je po vseh info premočan (podatki iz kristalne kugle … res rabimo gor postajo…). Pa itak Erzo ne bi šel gor, tudi če bi bilo…

Tako mine dopoldan v pregovarjanju. Na koncu se z Erzom odločiva za (sigurne) nižinske projekte, Milan pa po svoje rešuje serijo.

Od Rutarja Erzo pelje na JV do Ivančne in ven na Muljavo, kjer je blizu tale Pojetov start/poskok.

Prideva pod krtino in rinfuzo gor in postaviva na JZ, saj lepo piha od tam (!?). Potegne Erzo in se zapelje dol.

Potegne Zoran in se zapelje dol.

Zdaj pa v Strmco na Zaplano, kjer počakam Erza na Jožetovem pristanku s Špiklja, ki se lepo dviguje čez dolino in daljnovode.

Erzo se naloži v LCja in dol proti Staremu malnu in na drugi strani gor od zadaj na senožeti pri zaselku Jelovec. Pustiva LCja pri zidajoči novogradnji in psu, ki prijazno laja in z robo (jaz rinfuzo še od prej) na vrh.

Piha močno direkt od SV od prednjih gričev (4-6/8). Malo modrujeva in cincava, saj je start in bližnja okolica prelepa (pa še v nulo pokošena), naprej doli pa v vse smeri sama gmajna, grape (in 380kV daljnovod). V takem tudi Erzo ne razmišlja, da bi šel čez daljnovod in grapo na nasprotno pobočje (kot Poje), čeprav je vzel zaresno opremo…

Potem pa le začne postavljati, jaz pa zraven.

Erzo potegne prvi, pa ga kar noče dvigniti, potem pa le zajadra in v zavoju ob pobočju levo in nazaj dol na konec travnika.

Mene pa vzame takoj, potem pa podobno zavjugam.

Ko smo končno pri Erzu, pa nihče ne bi šel domov.

Erzo z Domnom še enkrat v vodo. Potem Erzo provocira, da je treba tale čudoviti štartek za nami odkljukati. Jaz se uspešno upiram (saj nimam projektne opreme…), Domen pa se kmalu pusti prepričati.

Kmalu se nam pridružita še Laličeva Jasna in Jazbečev Klemen.

Najprej nas stimulirata s prinešeno pijačo in sladoledom iz bližnjega bifeja, potem se nekateri prepustijo še drugim opojnostim. Zadeva postane pravi mali padalski piknik. Erzo se prijetno razživi in ima pravo komično predstavo včerajšnjih in današnjih dogodkov. Vmes pa seveda provocira s tekmovanjem z bližnjega štarta (res pa je, da idealen veter vedno bolj narašča v boljše in boljše pogoje).

Še Klemen se preda in nabere še nekaj dodatnih m pred Erzom.

In ko jaz nahecam Duleta za Queen2 in Klemna za njegov lahek zic, že najdemo pot za avto na vrh griča (Jasna, Erzo, Domen, jaz).

In potem mora gor še enkrat Klemen.

Ko že mrak lega na zemljo, končno zaključimo in se odpravimo proti domu… do Afrike na večerjo.

Po nekaj ovinkih sva v Moravčah in Erzo že vidi naslednji grič. Pri zadnjih hišah pustiva avto pri prijaznem domačinu (ki mu je kljub deževnemu vremenu vse jasno – adrenalin mora biti…) in na vrh.

Tu veter nabija še močneje, pobočje pa položno z droti vzdolž (bolj strmo in daljše bi bilo pobočje na levo proti V, ampak veter žal piha od J). Erzo malo dviguje padalo in groundhandla in ga vzame in poskakuje do spodnje izravnave, kjer se ustavi. Potem pa še enkrat dvigne in se odpelje v kotanjo spodaj.

Sam niti ne poskušam in se z avtom zapeljem naokoli po njega. Skozi Moravče in na V do Zaloga, kjer je nad ribniki naslednja vzpetina. Malo tavava po slepi cesti (v bistvu cesta ni slepa, slep je tisti, ki jo je zasul s kamionom zemlje, da ne more nihče naprej), da na koncu po J strani le prideva na vrh travnika.

Erzo spet razgrne v močnem vetru in malo dviguje, da ga na položnem pobočju le vzame in se odpelje v dno kotanje.

Sam spet sploh ne poskušam, opazim pa bolj konkreten grič malo naprej proti vasici Straža. Po vrhu pobočja se zapeljeva tja. Še vedno močno piha gor in pobočje se dviguje nad umetnim bajerjem – odlagališčem odpadkov – imenovanim Havaji…

Spet veter naredi večino dela in Erzo se lepo odpelje v desno ob pobočju 300m daleč.

Sam moram na vrhu še bolj riniti v veter kot prej, da me potem nabije v zrak in se pridružim Erzu na mokri travi.

Gor na cestico in dovolj za danes…

Erzo zasledi na FlySafe naslednjo lokacijo (ima pa težave s prikazovanjem belih in zelenih pik, tako da spregleda bistven podatek, ki bi nama skrajšal raziskovanje). Tako iz vasi Češnjevek spodaj v živo opaziva tole lepo lokacijo.

Ko prideva gor, se izkaže, da je start res lep, pa s pomanjkljivimi pristanki spodaj: tam so droti, povsod same hiše in drevesa. Sedaj že sramežljivo proseva sonce skozi oblake. Piha pa kar lepo (vsaj pol časa gor JZ, pol pa z desne SZ).

Erzo se vseeno pripravi in ob vetru gor atraktivno spelje (stari Triton mu kar noče gor). Potem pa se kar pelje in ga drži in gre levo ob pobočju in okoli dreves in izgine za gozdnim vogalom, visoko nad vasjo (pristanek, ki sva si ga spodaj ogledovala, sploh ni več v igri). Pristane že skoraj v naslednji vasi Lukovek.

Dol po njega in nazaj gor, saj sem jaz na vrsti. Iz LCja potegnem suhega Mentorja 3 in z Erzovo pomočjo sem hitro pripravljen.

Lepo speljem naprej in me celo malo dvigne nad start, pred vasjo pa spusti v luknjo, da se mi zdi, da še na planirani pristanek ne bom prišel (sploh na noben pristanek…). Potem pa me spet vzdigne in z vetrom odletim v levo čez vas v isto smer, kot prej Erzo.

Za oba novnov.

Kmalu je Erzo pri meni in nazaj gor na naslednjo potencialno lokacijo: vinogradniško/vikendaško naselje na Megleniku levo od najinega starta. Erzo najde možno lokacijo in ob negodovanju lastnika iz naslednje hiše, ki smatra, da je lastnik kar vsega naokoli, postavi. Malo naju ta vsesplošni lastnik spravi iz tira in Erzo hoče čimprej odleteti. In potegne na ravnem platoju in skoraj vzleti, da se za prelomnico zatakne v pravkar posekano češnjo.

Naslednje pol ure trebiva padalo z vej.