by ·Komentarji so izklopljeni za 130125 Ambrožar na Glavi P909 15:42:30

Danes še vedno močna burja na Primorskem, na Gorenjskem pa umirjeno, čeprav baze na okoli 1000, zgoraj, nad pokrovom pa modro nebo in sonček.

Kličem, Erza, če kam greva, pa ni preveč navdušen (“a ne vidiš, kako piha… a nimaš doma kaj počet…”). Na Gorenjsko mu ni. Sem se pripravljen prilagoditi in iti bliže k njemu (Štanga,…) pa nič. Seveda, ko ima pa skrite namene… Mega bi najprej še bil za, potem pa si premisli in odloči za ne.

Tako sam šibam proti Krvavcu. Megla nekje na nivoju Ambrožarja, gori je SV v soncu, ampak vprašanje, če so Jezerca že nad meglo, pa še z logistiko bi bil problem. Torej Ambrožar. Ko že peljem prve ovinke gor, pokliče Sandi, če sem kje v bližini, da on misli na Ambrožarja. Grem dol do Tonača in z njegovim avtom gor do Ambrožarja. Tik predno prideva na parking sva v totalni megli, tako da se vidi komaj 5m pred nosom.

Vzameva robo (jaz tangice in coto) in dol na Glavo pri postaji, kjer se pa že vidi skozi meglice do podna. Piha s strani (V), torej idealno za Glavo. Potegnem in mi v prvo naprej ne rata, ker veter vleče preveč po pobočju in mi ga podre.

V drugo pa hrbtno, padalo idealno gor in naprej pod meglo proti dolini. Najprej gre počasi, da sem komaj kaj nad drevesi in že pogledujem za Grajcem , da bi pristal, potem pa le dobim malo višine in se zapeljem čez rob nad ravnino. Naslonim se na desno na Grajca in kar prime. Začnem vrteti, pa ob pobočju, pa osmice, pa malo naberem in jadram in Sandi je že ob meni. Ves čas je nekaj pod mano. Nabereva malo nad Grajca in tu vrtiva in kar nočeva dol (vse skupaj gre zahvala močnemu generalnemu V, saj sva pod bazo in so blizu nad nama meglice, skozi katere se komaj prikaže kaj svetlobe). Počasi imam roke trde od mraza in ker sem v tangicah, tudi z ostalimi deli telesa kmalu ni nič bolje. Zato potegnem z vetrom čez Grad do Strmola (Sandi za mano pod mano 🙂 ) in nazaj proti vetru počasi (15) do pristanka, kjer komaj sestopim na travnik, tako sem trd.

Zoranovo zimsko jadranje

Zoranovo zimsko jadranje

Še Sandija zapeljem gor po avto in konec. Nepričakovano dobro (ledeno mrzlo) jadranje :-).

by ·Komentarji so izklopljeni za 130108 Vardjanščica-Juršče P898 15:47:15

Samo nabereva in se prestaviva na pobočje sosednjega griča – Vardjanščice.

Tu piha malo močneje (je odprto proti Jurščam, medtem ko je Ulovka zastrta prav z Vardijanščico) in hitro raztegneva. Erzo lepo zavijuga in z lepo višino odleti nad ravnico. Jaz potegnem naprej, me seveda ne dvigne tako kot Erza, vendar vseeno malo zavjugam in potegnem do travnika v ravnici spodaj.

Zoranov let

Zoranov let

Tik za mano pristane tudi Erzo kakšnih 50m naprej.

Erzov let

Erzov let

Začneva pospravljati, potem pa Erzo odpešači po avto, jaz pa mu medtem spakiram robo in potem še čakam in čakam in čakam… Ko sem že skoraj zmrznil in je mrak že legel na zemljo (v bistvu je bil mrak že ves čas, ker je bilo vse oblačno in sivo, ampak tako se lepše sliši 🙂 …), končno pride z avtobusom do vrha naloženim s suhladjo, ki jo je nabiral za dolge zimske večere, da se bo grel ob kaminu… Seveda je prepozno še za karkoli, zato gasa na Vrhniko in po dolgem času na kremšnite k Berzotu :-). Novnov 1Z+2E…

by ·Komentarji so izklopljeni za 121024 Dovška Baba P857 13:07:15

Danes imam popoldne predavanje in moram biti v LJ do 15.30, zato sem že včeraj namigoval Erzu, da bi šli neko dopoldansko varianto. Napoved bolj mirnega ozračja je  v ZS Sloveniji in že zjutraj je krasen sonček od Bleda naprej. Potencialni cilj je bila Dovška Baba. Pokličem Deluxa, ki je za in ko pokliče Erzo nazaj, je tudi za.

Tako se z dvema avtoma dobimo pri Aljažu. Krasen sonček, brez oblačka, jesenska modrina, čudovite jesenske barve gozdov naokoli. Na pristanku že vleče dolinc (2,2/4,2) in Erzo malo zmajuje z glavo.

Z LCjem gasa po gozdni (pri rampi prvič preverimo naš ključ in dela 🙂 ), pa na koncu po kolovozu do planine Dovška rožca. Tu piha lepo po hribu gor, malo spreminjajoče, vendar ne premočno. Postavimo malo nad kočo in seveda Erzo potegne prvi.

Boris v prvo podre in ko potegnem jaz, mi nekaj vpije, da imam zafocljano vrvico. Vendar sem že v zraku in me lifne gor malo nad start. Malo gledam gor, malo se bašem v sedež in seveda grem stran od pobočja. Ko sem končno v sedežu in vidim, da je z vrvicami vse OK, sem  dviganje ob pobočju že izgubil in se peljem ven. Erzo medtem vrti nad startom in tudi Boris je že v zraku in jadra. Odpeljem se proti grebenu na desni, poskušam tu malo pobrati, pa ne gre, zato nadaljujem proti Mojstrani. Zgoraj ni premočnega vetra, čeprav je V čutiti, ko pa se spuščam proti Mojstrani, začne veter jačati. Lepo splaniram, da bom pristal na travniku pod Aljažem, pa je z vsakim metrom nižje dolinc vse močnejši. Kakšnih 50m nad tlemi se še komaj premikam naprej in občasno me celo rikverca ( tudi (-)5 km/h pokaže vario). Odločam se, ali odvijem, da ne pojaham drota (ki je izoliram, ni trofazna), pa me veter vseeno spusti in se odpeljem čez in pristanem na začetku travnika, daleč od Aljaža.

Thumbnail

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane Erzo še bolj zadaj (kljub mojemu obvestilu po postaji, mi ni verjel, da je tako močan)

Erzov let

in čez nekaj časa še Delux.

Borisov let

Pospravimo in do Deluxovega džipa pri Aljažu. Malo sem že v časovni stiski zaradi LJ, zato se samo odpeljemo gor. Erzo izstopi na lokalne oglede, midva z Borisom pa do planine. Presedem v LCja, Boris pa se pri obračanju zatakne v leseni steber  in odtrga zadnjo luč. Silver tape je tu in Boris polima luč nazaj, potem pa jaz gasa dol.

Po slabi cesti res počasi dol, ko pa postane normalna, pa normalno. Ko sem že tik nad Dovjem, še rahel ovinek v desno, graben na levi in manjka rob ceste in zabremzam. ABS prime, oziroma nič ne prime, ker se samo speljem po šodru naravnost naprej in čez rob in se začnem kotaliti dol v graben. Slow motion. 4 obrati, dokler se ne ustavim. Naprej je pa še za nekaj nadaljevank zgodbe… Boris opazi špure, ustavi, vpije dol v razbitine, če sem OK. Pride do mene. Najdeva moj telefon. Odpovem predavanje in naj poizvedo za postopek ob nesreči na leasingu. Boris mi pomaga pobirati stvari iz razbitin. Odneseva rukzake gor. Pride Erzo z lokalci. Vlečna služba. Policija da/ne. Pravni nasveti znancev in kolegov kaj narediti. Policija. Podpišem kazen 300€ in 3 pike v zameno za potrdilo 0,00 alkohola. Vlečna služba začne vleči vozilo iz grabna v trdi temi po dveh urah čakanja.  Ko že skoraj pomrznemo in nekajkrat ponovno namestijo jeklenico in se nič bistveno ne spremeni, z Borisom gasa do LJ…

Hvala Boris, hvala Erzo za nesebično pomoč ves čas dogajanja !!!  Odpovedati sta se morala drugemu letu popoldne in Boris bi imel vsaj še enga novnovega 🙂

by ·Komentarji so izklopljeni za 120908 Stari vrh P818 15:02:33

Kot je bilo obljubljeno, je drugi del namenjen bolj visokemu startu z upanjem na daljši let (termika bo že delala…). Malo se dogovarjamo, kam bi naj šli, pa domačini prevladajo s Starim vrhom in kmalu nas je za en poln kombi + en osebni avto (Ratko+Erzo) dostavljenih pred kočo na Starem vrhu.

Pešačimo z ogromno pezo na vrh smučišča do malo bolj položnega dela in začnemo postavljati. Vmes je še malo modrovanja, kam in kako naj se leti in kje vse ni pametnih pristankov. Potem pa najprej odletijo rekorderji Starega vrha (od pred kratkim…): Franci Reven, Pojetov Jožef in Andrejev Erzo :-).

Takoj za njimi sem jaz in po rahlem laufanju sem v zraku in potegnem do sedla, kjer navijata Poje in Erzo (Reven curi za vogalom…). Vendar tu ne najdem nobenega dviganje in se odpeljem na desno za vogal, kjer pa začne lepo dvigovati in tudi jaz začnem lepo nabirati. Kmalu sem nad Starim vrhom in z zanešenim stebrom že skoraj nad Mladim vrhom (vmes se nekaj višje pripeljeta Erzo in Jože), potem pa padem iz dviganja in se začnem matrati. Mirko se ob pobočju pelje proti cerkvici niže, vmes so v zraku še vsi ostali, med zadnjimi Mega. Kaj dosti nimam časa gledati naokoli kje je kdo, ker gledam, kam naj grem, da bom kaj nabral. Pri cerkvici na Gori se mi zdi, da se bom rešil, pa mi spet ne gre (samo malo zadržim curažo), zato nadaljujem proti spodnjemu hribčku, kjer se rešujeta Mirko in Reven (uspešno). Že se mi zdi, da bom moral pristati, ker bom prekratek, pa le pridem do dviganja in se rešim za kratek čas (Reven in Mirko med tem nabereta in se odpeljeta (Mirko nekje do sredine med Poljanami in Slajko v Poljansko dolino, Reven do pristanka pod Slajko). Jaz pa sem prenizko za čez, pa se mi zdi, da bom brez problema pripeljal s svojo višino do pokopališča pred Poljanami, kjer je”uradni” pristanek. Niže kot sem v dolini, več je dolinskega vetra, ki  me vedno bolj zaustavlja in moram pristati na majhnem travničku kakšnih 300m pred planiranim.

Zoranov let

Potem pa čakam kakšne pol ure, da kombi pobere vse ostale in pride do mene in mimo mene (:-) ), tako da me pobere Ratko z Manco in kmalu smo vsi spet pod Slajko. Razen Erza, ki je pristal v Žireh.

Erzov let

Mega pa tudi na pikniku pod Slajko.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120908 Blegoš P819 17:57:34

Manca bi še, jaz tudi in hitro se organiziramo, da izven rednega programa dodamo še lastno dopolnitev. Mateja, Manca, Mega, Ratko in jaz z LCjem gasa gor do koče pod Blegošem (rampa 1. odprta, rampa 2. odprta… pa smo pri koči).

Mega se odloči, da ne bo letel in bo peljal LCja dol, midva z Matejo pa se uskladiva, da bo probala mojega Nuptseja, tako da jaz naložim lahko opremo, Mega pa nosi kot kakšen šerpa Matejin sedež (z mojim Rookom). Po zaslugi Mega, ki je stovoril večino teže na hrib (no, Ratko in Manca sta pošteno nosila vsak svojo…), smo kmalu na vrhu.

Piha rahlo z V in postavimo bolj postrani (se pravi: Mega postavlja, mi pa se pustimo streči 🙂 … Hvala Mega ! ). Prva poskusi Mateja, pa ji ne uspe spraviti Nuptseja lepo gor, tako da podre, potem odleti Ratko, pa jaz.

Malo neobičajno se počutim v tangicah z Rookom nad sabo, vendar se hitro privadim in potegnem ravno črto preko J slemena proti Hotavljam. Medtem starta še Manca, Mateja pa šele po nekaj poskusih… Ratko se usmeri bolj na desno in na pristanek pod Slajko, jaz pa direkt čez prvi planirani pristanek (pri tovarni Marmor, kjer je Manca pustila svoj avto) do travnika pri glavni cesti  proti Gorenji vasi. Z lepo višino se pripeljem tja in pristanem.

Zoranov let

Ko pospravljam, je tudi Manca že na tleh, Mega že v diru z vrha pri avtu in na poti dol (škoda, da se je potem zgubil v množici gozdnih cest -se vidi, da ni bil njegov revir- sicer bi bil prej dol, kot bi mi pospravili). Tudi Mateja pristane, Manca pride po mene in na zaključno druženje v prijazno gostilno v Gorenjo vas ob gobji juhi in palačinkah (Manca še nazaj po Matejo, ker je Mega prišel iz povsem druge smeri 🙂 ). Res lep dan in novnov in 2x letos nov 🙂 Jupiiii !