Nazaj proti notranjosti. Edo navija za kakšen višji start, tablica javlja v teh krajih še vedno S, tudi SZ, postaja na Kovku pa J,… Skratka, jaz bi raje šel še enkrat pogledati na Poček.

Na letališču pri Avio pubu klobasa kaže konkreten Z. In greva gor na poligon Poček in naprej.

Na sedelcu pod Velikim Vrhom  piha lep Z, zapeljeva naprej po šodru in potem na kolovoz, vklopiva L4 in gor na vrh Kamene gore (moja že dolgotrajna želja 🙂 ). Proti Javornikom nekaj strel in grmenja, nad Sv.Trojico pošteno črno, ampak Z vse to umika stran 🙂 . Edo se javi, da bo šofer.

Zapustiva prijaznega LCja in začneva iskati start. Sam vrh je zelo položen, piha idealno, miza spodaj pa je preveč blizu in predolga, tako, da (se ne upam in…) se spustiva malo niže.

Postavim coto in potegnem in sem v zraku. Računal sem na pristanek na sedelcu pod Velikim Vrhom (kot Samsa), pa me tako lepo drži in še malo dvigne, da bogato preletim Veliki Vrh in se zapeljem daleč čez kotel, skoraj do platoja čez kotanjo poligona.

Zoranov let

Ko pospravim, je Edo že pri meni. Dolgo pričakovani – novnov 🙂 🙂

Predlagam Nanos Vzhod in Mega je zelo za 🙂 . Po nebu lepe bazice.

Mega parkira pod hribom na Razdrtem. Dol po stari cesti in po bližnjici na Nanoško cesto in na vrh do Vojkove koče.

Robo odneseva najprej proti Pleši, potem pa po V travnatem robu do izravnave (čudovit travnat start je tale Nanos Vzhod). Piha enakomerno močno 5- 7 (ocena). Mega mi pomaga postaviti. Počakam, da malo manj pihne in potegnem hrbtno in (res 🙂 ) elegantno stopim v zrak.

Takoj me začne liftati, ampak sploh ne pretirano. Kljub temu rabim kar nekaj časa, da se privadim okolju (prvič jadram na V robu Nanosa in mi je nov svet… pa ta burja na 1300+ … čakam na rukerje…). Daleč na levo, bolj zunaj. Ko začnem zgubljati, nazaj in spet naberem. In tako naslednjih 20 min čudovito stabilnega jadranja (na idealno močnem V-SV). Mega se odloči, da ne bo letel in odide proti avtu. Ko že mislim, da bom začel curiti, naberem pred JV grebenu nad vrh do 1400 in se odpeljem z vetrom v Vipavsko. Preseneti me splakovanje z -6 v dolino (pa sem mislil, da bom flegma zapeljal do Vipave…).  Zapeljem sicer na kraško stran, vendar to samo zmanjša splakovanje na -2. Pristanem malo za Lozicami 🙁 .

Zoranov let

Spet je Mega z LCjem pri meni še preden pospravim.

Potem se zapeljeva še na Vrabče, kjer po dveletnem premoru ugotovim, da start ni nič bolj obetaven, kot prej.

Zdaj pa greva še na Planino, da bo vsaj še en  ziher start…

Na Planini pa 1-metrska trava in… piha od zadaj JZ  🙁 (kje je tista burja ?? oziroma V, ki vleče na Kovku). Za konec še nekdo odleti na Kovku, pa (hvalabogu 🙂 ) hitro scuri.

Nazaj na Razdrto in to je to za danes…

Mateja gre po svojega Woody Valleya v Prevalje in seveda bomo tam nekje leteli. Ker tam še nismo bili, imamo velike cilje: gremo po sedež, potem pa akcija. Ošven, če bo prav pihalo, pa Kremžarica, pa Rahtel, pa Metviršek, pa Borisova Golavabuka… No, mogoče bo za kaj zmanjkalo časa…

Mateja in Luka prideta pome nekaj pred 13h in full gasa -> Velenje -> Slovenj Gradec -> Ravne -> in potem pri Prevaljah v divjino v neke grape in kote, dokler ne pridemo v Kot. Dejan (Adamovič) nas pričakuje v idiličnem okolju (hiška kot iz pravljice in novogradnja zraven in….).

Mateja (po uvodnem kramljanju) sprobava zic, ga naštelava, vedno bolj je za, na koncu je njen. Pogledujem gor v luft in je vedno bolj oblačno in tudi že zagrmi.

Ob odhodu pokličemo ata Gabrška, ki nas povabi, da se kar oglasimo pri njih doma. Pri “Slovenska-Kitajska restavracija” odvijemo z glavne ceste in smo pri Gabrških. Ata med šraufanjem pove da je danes močno. 4/7,4 na Kremžarici je preveč – največ sunki 6. Metviršek bo čisto zrotiran z leve, za Golavabuko sploh ne vedo (ampak bo podobno) … Od nekod pride še Bojan (danes je že odletel nekaj čez 50 km z Ošvena – dopoldne, pred šihtom) pogleda na drevesa za hišo in pove, da bo idealno in da gremo takoj – na Rahtel J. Še eden pride z avtom in že vozimo od zadaj na Rahtel.

Na parkingu pri koči pustimo avte, vzamemo zaresna padala (Bojanov nasvet) in dol na J štart. Tu veter nabija na polno in breze kar ječijo (ne samo šumijo 🙂 ). Fanta takoj postavita, ker je to idealno. Še jaz začnem postavljati. Mateja nameri laminarnih 7-8, kar jo pomiri. Bojan v luft in ga odlifta gor in potem rine naprej. Počakam še drugega, ki ima 15 let staro Sandijevo kanto (Indeks ?) in ko je tudi on v luftu in kar leze sem in divja tja, sem tudi jaz pripravljen.

V luft najprej z liftom gor, potem pa gre počasi naprej. Postavi še Mateja in je že pri nas. Luka se nekaj obira (skrbi ga avto – bo že Bojan rešil situacijo), potem pa tudi on v zrak. In plavamo sem in tja pred hribom in nad Slovenj Gradcem naslednjo uro… No vsaj jaz počakam, da mine ura, potem grem daleč ven še mimo Grajskega griča in nazaj in pristanem na uradnem pokošenem kvadratku pod Rahtelom, kjer je že zbrana slovenjgraška padalska klapa :-).

Zoranov let

Luka je pristal že kmalu (za Pija je bilo premalo vetra 🙂 )

Lukov let

in je že rešil avto. Mateja pristaja malo za mano, v zraku dodatno še nekaj domačinov. Malo se še podružimo s prijaznimi domačini, potem gremo, saj je dneva že skoraj konec.

Vseeno gremo še na ogled Borisove Golavabuke, kjer pa (poleg krav in prepredenega pobočja z elektičnimi pastirji) piha z leve dol po hribu (kot so za to področje napovedali lokalci).

No, en novnov pa smo le naredili in jadrali na polno 🙂 . In super dan je bil 🙂 .

Dopoldne se z Matejo in Lukom pogovarjamo o akciji na Koroškem, pa se na koncu ne izide. Ker piha SV, se sam odločim za Javornik. Mega se strinja, da gre zraven, vendar le za šoferja.

Poberem ga v Logatcu in čez Kalce proti Podkraju in malo prej na desno na vrh do smučarske koče. Pri sedežnici piha dol ?!, na vrhu pa res SV. Vzamem I.klaso in malo dol po zaraščenem travniku-smučišču.

Mega mi pomaga razgrniti in razplesti zataknjene štrikce. Občasni močnejši sunki po hribu gor (na Kovku 6/9,4 SV) sicer skoraj idealno. Nekajkrat hrbtno dvignem za v zidek, nekajkrat za odlet, pa ga vedno sfedlam in Mega mi potem potrpežljivo spet trebi štrikce in postavlja Rooka…

Končno ga pravilno dvignem (piha namreč rahlo z leve strani, jaz pa dvigujem, kot da piha bolj z desne 🙂 ) in speljem iz poseke. Takoj na levo in ob pobočju drži in rahlo piska. Ker sem prvič tu v zraku in je Črni vrh daleč, mi je edini cilj, da prilezem do tja, da ne bi scuril kar tukaj pod smučiščem. Prvo tretjino odpeljem kar na isti višini, potem pa mi začne spuščati. Proti koncu poskušam tudi zavrteti (ko rahlo piskne), pa v smeri nazaj skoraj stojim (piha bolj V vzdolž grebena, ne pa SV !) in samo tonem. Ko sem nad Črnim vrhom, se odpeljem ven in pristanem ob glavni cesti proti Godoviču.

Zoranov let

Še predno pospravim, je Mega že pri meni. Lep štart. Sem je treba še večkrat priti 🙂 .

Pa moj novnov 🙂 .