Danes je bil plan za Madžarsko (ki sem se ji odpovedal), ki se je spremenil že včeraj zvečer v Smuk (ki sem se mu tudi odpovedal), jaz pa sem planiral kakšen nov start. Že dolgo si želim na Polhograjsko Grmado, kjer sem že bil s padalom (na Z startu z Damjanom), pa tudi že večkrat na vrhu (brez padala 🙂 ).

Ker je napovedan šibek V in jasen dan, odpeljem ob 10h iz LJU. Okoli 11h startam od  Mehačka. Nekaj pred 12h sem na vrhu.

Piha rahlo z desne (generalni veter), občasno kar zašumi po vršni jasi direkt gor (termika). Postavim Nuptseja in poskušam štrikce speljati mimo trnastih grmičkov. Potem ugotovim, da mi je odpadel vibram podplat 🙂 na desnem čevlju. Torej bom moral odleteti 🙂 . Malo čakam, da spet nekaj pihne. Dve simpatični dekleti mi držita rob padala, da se ne zaplete v trnje. Za hrbtno mi je premalo, zato se obrnem in potegnem.

Lepo odletim in takoj desno. Računal sem desno čez sedlo in dol v graben (na travnik za Pristavo), pa lepo drži in nekajkrat celo nemarno rukne in dvigne in me zgunca v termiki, tako da se odpeljem kar direkt čez griče (desno od Kuclja) na ravnino in pristanem čisto zraven Srednje vasi pri Polhovem Gradcu.

Pokličem Grjolja, če je mogoče kje tukaj za pomoč, pa je v službi. Štopa ne dobim vse do Polhovega Gradca, tam pa mi nadaljnje pešačenje z eno krajšo nogo 🙂 prihrani šoferka, ki pa me zapelje le do križišča za gor. Pol ure še čakam naslednji štop, potem pa pri sosednji kmetiji nafehtam prevoz za gor. Novnov in vesel kot radio.

Padalski del potovanja po Korziki je bolj zahteven, kot sem pričakoval. Splošni vtis je, da nekje okoli poldneva začne naraščati veter, ki zna med 14h in 16h biti kakšen dan že orkanski (konec aprila 2014) in zna vztrajati tudi do večera. Kjerkoli že si, skoraj praviloma piha z napačne smeri 🙂 🙂 .

 

Prvi dan:

2 potencialna starta na Z obali Cap Corse. (1. Birout’ale in 2. Nonza). Ko z ozke panoramske ceste, vsekane v navpično obalo, med 100 in 200m nad vodo, gledam oba skromna zalivčka s plažico, obdano z navpičnimi stenami, kjer naj bi bil pristanek, me dodatni pogled v navpične strmine zgoraj popolnoma odvrne od želje po iskanju enega ali drugega starta… Lubenice so šolski start v primeru z videnim…

3. Večerni up za tolažilni skok s starta Saint Florent, ki je na nizkem gričku blizu obale (večinoma vse pozidano s hišicami od vrha grička do obale – malo možnosti pristanka) splahni z vetrom, ki polaga drevesa vzdolž obale…

 

Drugi dan:

4. Dopoldanska vožnja do vasice Belgodere pokaže soliden pristanek v dolini. Naprej in gor proti sedlu. Parking in pešaka po kolovozu z robo na greben. Ura iskanja starta Belgodere – nič. Sama makija, v katero še zagaziti ne moreš s kolovoza. Piha od zadaj glede na predvideno smer odleta (vendar dovolj šibko… če, bi le bila kje čistina za odleteti).

5. Start Battaglia – Croce d’olu je zabasan nekje v sivih oblakih na grebenu cca 500m više v zaresnih hribih proti V.

6. V nadaljevanju poti ogled zgodovinske vasice Corbara na hribu blizu Z obale. Start Corbara je pod razvalinami trdnjave na vrhu, obrnjen na Z. Opremljen s trakci. Veter praktično z leve – J. Start tipa Srbani, vendar precej porasel. Cca 1 uro zbiram pogum, pa se nikakor ne morem odločiti za diagonalni lauf do roba skal in skok v makijo in skale. Odnesem robo nazaj v avto. Hvalabogu ! Ko se pripeljeva okoli 14h dol na obalo, prbija JZ (?)  po morju tako, da se gladina belo peni in piš nosi morsko vodo po šipah avta…

 

Tretji dan:

Ni potencialnih startov v bližini. Samo Hike & no Fly 🙂 .

 

Četrti dan:

7. Zjutraj z robo odpešačim nad vasico Tuccia na 100m griček nad obalo  na start Tour de Capigliolo. Opremljen s klobaso in trakci, vendar majhen – šikara spucana za eno padalo in dolg cca 10m. Krasen pristanek na neskončni mivkasti obali. Piha z leve. Med čakanjem narašča in celo občasno pihne od zadaj. Adijo…

8. V nadaljevanju proti Ajjaciu vzpon z robo s sedla Col de San Bastiano na bližnjo glavo, kjer je (spodnji) start Col de San Bastiano. Zgornji (bolj pravi ?) je  menda 250m višje in kakšno uro hoda po poti na grebenu na drugo stran sedla. Na vrhu glave se vidi, da je nekoč tu bil lep start (razmetani ostanki preproge in polomljen/podrti drog z ostanki trakcev). Plaža v kraju Liscia, kjer je pristanek, je neskončno daleč (400m niže, 3km ravne črte stran…), vmes samo porasli grički brez možnosti pristanka. Piha z leve od zadaj in to kar konkretno. Adijo…

9. Naprej proti Ajacciu si samo še s ceste pogledava hrib Monte Gozzi, kjer je baje super start. Piha iz Ajaccia gor po dolini kot pr norcih… Naprej proti J Korziki ves čas močno piha JZ, zvečer in čez noč v Bonifaciu kot 2 x pr norcih..

 

Peti dan:

Čez dan J Korzika. Ni potencialnih startov v bližini. Samo Hike & no Fly 🙂 . Veter nabija od JZ z morja kot pr norcih

10. Zvečer na poti iz Ajaccia v Corte start Vero nad istoimeno vasjo. Na pristanku (velik travnik ob glavni cesti) rahlo piha od Ajaccia po dolini gor.  Na stransko cesto in gor skozi vas Vero naprej na Col de Tartavellu (890m). Na desno se zapelješ 100m po makadamu prav na start pri antenah. Start fantastičen, povsem na novo urejen ! Gladka ravna, rahlo nagnjena odletna pista, s položeno preprogo iz umetne trave po vsej širini in dožini… Baje da so tu fantastični termalni pogoji (za prelete…), le da je običajno močan dolinc in ZELO živahno pristajanje. Zdajle piha nič, le nekajkrat potegne rahlo od zadaj. Pristanek daleč, daleč…daleč (3,5 km stran – samo tega še ne vem). Vmes sama gmajna brez pristanka. Še enkrat pogledam na izpiske: pristanek je na 240, torej 640m niže. To mora iti, če se le ne bo preveč zlivalo dol (sonce že zašlo za hribi, vsa dolina že v večerni senci). Odločim se in postavim in počakam na nulo in potegnem in zalaufam po tepihu … pa noče gor. Prekinem, ob pomoči postavim še enkrat in sedaj zalaufam na vse ali nič … in odletim. Sprva gre kar preveč dol in se mi zdi, da ne bom prišel do pristanka, potem pa se le ublaži in v ravni črti priletim bogato nad pristanek (vsaj 100 m rezerve). Nad pristankom malo pošejka (čeprav je že večerni mrak) in stopim na tla. Vesel kot radio. Ko pospravim, je zemeljska podpora že ob meni 🙂 .

 

Šesti dan:

Osrednja Korzika okoli mesta Corte. Ni potencialnih startov. Samo Hike & no Fly 🙂 . Popoldne vse zabasano in na veliko uliva.

 

Sedmi dan:

Turistični ogledi okoli jezera Calaccucia pod najvišjim vrhom Korzike: Monte Cinto (2706m). 2 potencialna starta: 11. Lozzi SZ od jezera v planotah pod Monte Cintom in 12. Calaccucia na vrh grebena JV nad jezerom. Vrhovi v temnih bazah, občasno pihne veter, vreme se hitro slabša. Nobene želje po obiskovanju/iskanju štartov.

 

Zelo vesel za izplen 1 (enega) starta od 12 potecialnih. Lahko bi bilo 0  🙂 …

Erzo se danes odpravlja na Madžarsko ali Ivanščico ali nekam pač, kjer bo pač odletel vsaj 100tko…

Jaz bi pa rad zaključil obiskovanje neodletenih startov, saj je danes napovedanega le malo vetra (čeprav še vedno SV-V).

Nekaj pred 10h sem na Jezeru. Krasen sonček brez oblačka in piha rahlo gor proti Planinci. Idealno. Gor na Planinco in pešaka na start.

Na skrajnem vrhu najprej začnem pucati vejice (jih je 1 milijon od polomljene breze…), potem postavim trakec in nato coto. Piha šibko z desne, kot včeraj, vendar prebavljivo. Še nikoli nisem tako natančno pregledoval štrikcev (razlog: 1. Še 1 milijon preostalih vejic, ki se kar limajo na štrikce  2. Trofazna spodaj…) . Ko za trenutek poneha veter, potegnem, pa se zatakne za vejico ali grmiček in gre prav čudno gor in pihne spet s strani in naredim dva koraka in – podrem. Sedaj postavim bolj poševno čez pobočje proti vetru, spet pucam vejice…

Potegnem, ko spet malo preneha veter z desne in gre krasno gor in ga obrnem bolj v desno v veter  in se speljem proti desnemu delu jase (kjer so itak droti najnižji) in me lepo dvigne in sem bogato čez drote (vsaj 5m+). Naprej gre lepo mirno, vendar sem precej nervozen čez prvo stopnico, saj se drevje kar prehitro bliža. Ko sem čez rob, je nervoza mimo in do podna je ena sama uživancija. Še malo me dvigne ob V pobočju Sv.Ane, ko že mislim, da pristajam. Podaljšam skoraj do Brunarice in se zapeljem nazaj čez jezero in pristanem na travniku.

 

Vesel kot radio, ker nisem pričakoval, da bo danes ta dan… Pospravim v čudovitem dopoldanskem sončku 🙂 .

Za rojstni dan sem si nudil en prekrasen nestandarden let …