Končno se je vse poklopilo, da tudi jaz lahko grem na Madžarsko (nov start pa to 🙂 …).  Ščuki potrdim, še Mega shecam, da vzame dopust, Erzo je itak  100%.

Ob 5h v LJU prisedejo v LCja. Mega prevzame volan in gasa proti Budimpešti. Miciki damo še lokalna navodila do Vertesszolosa, kamor nas vodi brez problemov, potem pa vklopita luknjičavi spomin Ščuka in Erzo, da vdenemo pravo pot na pristajalni travnik pod gričkom. Smo prvi.

Ko se natovarjamo, pride prvi domačin, ki zmiguje z glavo za današnje razmere: močno… Že spodaj res kar piha. Pot gor je takšna, kot je Erzo strašil (Erzo in Ščuka drugič tukaj, midva z Megom prvič). Po začetnem položnem delu skozi gmajno se spremeni pot v zelo strmo in neizdelano, mestoma blatno in spolzko. Če ne bi imel palic (Erzov nasvet, ki ga upošteva tudi zase), najbrž ne bi prilezel do starta. Ko se končno položi in pridem na čistino strmega starta, pride še Mega in mi odnese rukzak teh zadnjih nekaj metrov, ko že spuščam dušo…

Na startu smo prvi. Malo počivamo, potem, pa pridejo prvi Madžari in začnejo pripravljati padala za startom. Tudi mi jih posnemamo in imamo kmalu nabrana padala in opremo, pripravljeno za start. Start se vedno bolj polni in gneča je popolna (50+ padalcev ?). Piha 6-8/11,5, sunkovito z vmesnimi kratkimi prekinitvami, delno s strani. V zraku bazice kar šibajo čez nebo. Mi štirje skeptični.

Prvi Madžar (ki je pravkar prlaufal gor)  takoj postavi in potegne in odleti v rotorje in šejkanje. Potem pa dolgo nihče. Po dolgem času jih še nekaj poštarta v vetrovnih pavzah. Večinoma komaj lezejo naprej proti vetru, občasno koga tudi rikverca, nabere nihče ne kaj dosti. Erzo in Ščuka sta tudi že pripravljena na startu. Meni je še premočno (na neznanem terenu), pa tudi štartanje lokalcev in njihovo premetavanje po zraku mi ni spodbudno. Mega se viteško odloči, da me bo počakal.

Končno ena skupina jadrajočih nabere in izgine za startom. To spodbudi Ščuka in Erza, da že skoraj odletita, pa ju nov sunek spet ustavi. Potem se umakneta s starta. Občasno kakšen domačin atraktivno odleti. Ko začne prihajati nad nas edini temen (nevihtni ?) oblak, ima Ščuka dosti in na hitro potegne in odleti (in se pridruži tistim, ki se že guncajo nad startom). Erzo oddrema, dokler črna baza ne gre mimo in spet odkrije sonce, potem odleti še on.

Kaže, da se je zadeva vseeno malo stabilizirala (ni več tako sunkovito), čeprav je še vedno na momente močno in počasi gredo v luft še preostali. Tudi jaz se pripravim in potegnem in sem v zraku, Mega takoj za mano.

Kakšne pol ure drajsam sem in tja nad startom. Zaradi vseh potencialnih logističnih problemov nimam nobene želje, da bi kam odletel, pa tudi nabrati kaj dosti ne morem. Uživanja ni prevelikega, zato se po slabe pol ure zapeljem nad pristanek.

Pogled s pristanka na start

Zoranov let

Erzo in Ščuka sta nabrala in že odletela, spodbudim po postaji Mega, naj tudi on poskuša odleteti, saj je za avto in logistiko že poskrbljeno. Pa kljub spodbudi pristane nekaj minut za mano zraven mene.

Mega na pristanku

Pospraviva.

Še en pogled gor na start

Erzo javi, da je pristal po cca 17km, Ščuka še kar v zraku proti JV. Miciki dava Erzove koordinate in se nama kmalu pridruži.

Erzov let

Potem pa čez pol Madžarske sledimo nevidnemu MM pod Erzovim vodstvom po manjših in večjih lokalnih cestah (in tudi avtocestah). Na koncu nam sproti posreduje koordinate, da se mu približamo, kar se da. Pod večer ga poberemo sredi peščenega kolovoza madžarske depresivne ravnice 130km stran od starta.

Okoli 2h ponoči smo doma.

Ker sem včeraj zastonj vedril na Planini in ker je danes napovedan lep dan (rahel V, JV in malo mešano) in ker mi ponoči stvar ni dala miru in ker zjutraj kamerce kažejo krasen sonček na Katarini, sem že ob 7h na poti na včerajšnjo prvo lokacijo.

Da je v ljubljanski kotlini še megla, me ne moti, saj je tam sonček… V Polhovem Gradcu še vedno megla. Pod Šentjoštom megla. Na pristanku Suhi Dol – megla. In tudi gor na Planini – megla.

Obsedim v avtu in gledam sončne kamere po tablici… Počasi se začne kazati sonček skozi meglo in čez uro so zgornji travniki že obsijani… Zapeljem se dol in tudi spodaj megla že razpada, tako da bo pristanek kmalu čist.

Še enkrat gor, s coto na start, postavim v mokroto nočnega dežja – in pihne strogo z desne (prej je bila nulca). Malo čakam, potem posilim, pa mi ga samo zvali na stran. Potem čakam na nulco.

Ko je, potegnem, polaufam po čudovito pokošenem travniku, sem v luftu, zavjugam v desno prav nad vas (Suhi Dol) in pristanem na položno padajočih travnikih pod njo (v mokroto nočnega dežja nepokošenih travnikov…).

Zoranov let

Pospravim, pešaka gor do vasi, tu pa prepričam domačina, da me zapelje gor na Planino po avto (pozna Francija Revna – ki je ” …super fant” 🙂 ).

Epi. Novnov !

Kar po grebenu do Butajnove in naprej proti Devniku (megle so se dokončno raztopile, je pa vse napol pokrito z nizkimi bazami, ki se kotalijo okoli hribčkov). Malo iščem po lokalnih cestah in končno pridem do kmeta Dedjeka.

Zaparkiram sredi dvorišča, povem kaj hočem in že vse vedo: tisti Andrej je bil prvi in je posnel (“…sem videl na YouTube…”), malo za njim pa je prišel še župnik. No jaz sem tretji.

Gazda Francl mi da telefonsko številko, da ga pokličem, ko pristanem, otroka me odpeljeta od zadaj na vrh hriba, vse lepo pokošeno. Malo je napeto, ker se ne vidi okoli griča, spodaj pa grapa in gmajna, da te kar stisne… Pride še gazda, pove, da je za vogalom travnato pobočje sosednjega kmeta (če bo potrebno), sicer pa bo poklical gasilce (“… so zadnjič dva dni iskali enega gobarja, ko se je izgubil…”), pa saj sta tisti Andrej in župnik priletela do Zaloga…

In potegnem ko rahlo pihne gor in sem v luftu in strogo levo ob pobočje, okoli vogala čez drevesa in potem vzdolž grape nad sotočje naslednje grape. Tu me malo zadrži na višini (celo piskne), proti križišču na izhodu doline pa me pošteno potunka, tako da že gledam, kje bom zagnezdil. Pa me tik pred križiščem le malo dvigne in se zapeljem čez hiše na desno in pristanem na pravkar košenem travniku.

Zoranov let

Pokličem gazda Franclna in začnem pospravljati. Čez tri minute je z otroci že pri meni s svojim avtom. Potem pa eno uro pri njih na sončku in pirček in klepet in romantika na gorski kmetiji :-).

Epi Epi. Novnov !! Pa ni čist na izi – je za utrjevanje živčkov…

Zjutraj, ko še nimam časa, je vreme še kar lepo. Ko začnem razmišljati o letenju, se hitro slabša. Erzo nima časa (ali volje), Mateja bi šla popoldne potencialno na Krvavec, da bi to skombinirala s službenim piknikom, pa za to ni realnih možnosti… Sam  razmišljam o ogledu (in mogoče realizaciji) kakšnega starta, ki ga še nimam.

Najprej čez Butajnovo na Planino nad Horjulom, kjer me sprejme sončni travnik starta –  in črnina z grmenjem, ki se približuje od Škofje Loke. Sprva je še nula, potem pa potegne od zadaj S od črnine. Nevihto prevedrim v avtu, v upanju, da bo šla glavnina hitro mimo. Res gre, vendar se veter ne obrne še naprej piha od zadaj. Ko začne deževati drugič, odstopim in se usmerim proti Polhovem Gradcu.

Dež med potjo proti LJU počasi poneha, spet posije sonček in ustavim se pod Knapovcem. Mogoče pa bo. Gor, naokoli pod Katarino in dol na start. Od avta do vrha hribčka hodim po sončku.

Na startu komaj kaj piha, pa še to malo poševno z desne (Z). Čistina je ozka (sploh zdaj, ko je vse zeleno…), ampak zdi se mi, da bo. Postavim coto in oblečem tangice, počakam, da vsaj malo pihne gor in potegnem naprej. Cota gre lepo gor, pravočasno zabremzam, tako da samo stopim v zrak in na klousiča med levim in desnim šavjem speljem iz košenice. Zunaj pa gre le počasi dol, tako da lahko zavjugam sem in tja in potem pristanem v dolini na razkošnem travniku pri odcepu na Katarino.

Zoranov let

Ko pospravim, že spet grmi in začne rahlo kapljati. Pri drugi hiši vprašam “…kako je najlaže priti gor do avta…” in po začetem pogovoru prepričam domačina, da pusti svoje delo in me zapelje prav do avta na vrh Knapovca (katerega Z del je itak njegov 🙂 ). Novnov 🙂 . In zelo vesel, saj sva bila z Erzom tukaj že zavrnjena …