Danes napovedan zadnji lep dan ta teden in treba ga je izkoristiti. Nekako je najbolj v igri Lijak. Ker pa je na Vipavskem bolj oblačno, bi Erzo kar čakal, da se zjasni. Danes se prijavita v jato še Manca in Mega in ura teče, dokončne odločitve kam in kdaj pa ni. Javi se še Nevidni (=Ščuka =Riba =Skuša =po novem tudi Magični Mačkon), ki prisega na Istro, kjer se že vse “odpira in sije sonce”. “Čimprej”, pravi, “doli je idealno”. Erzo, bi pa kar še počakal. Ker jaz moram biti okoli 18h v LJU, ne bi rinil v Istro. Manca predlaga nekak kompromis: “…gremo proti Lijaku in če bo vse v oblakih. se gremo raje dol vreč na Govc, kot na Lijak…”. Kar štartam iz LJU in to predlagam Erzu, in ga prepriča. Nevidni vmes javi, da stoji v soncu na Kikirikiju in da piha idealno.

Ob 13.15 na Železniški, še Manco počakava in LC že drvi (no,… vozi) proti Uncu (danes celo brez rezervne gume 🙂 ). Mega vskoči in dalje, “soncu naproti” po vse bolj oblačni deželi. Ko hočemo dokončno skenslati Nevidnega, le on pokliče Erza in pove da je scuril s Kikirikija kar čez mejo in da je doli vse v soncu in da je takoj treba na Mediće. In se Erzo raztopi in mi zagotovi pravočasen povratek v prestolnico. Sploh ob upoštevanju Megovega predloga, da bo šofer.

Seveda odvijemo na Koprsko, čez Kubed in malo za hrvaškim (opuščenim) blokom poberemo še Nevidnega. Od zadaj gor čez gričke (Micika nas pridno vodi…) na start. Res se dela sonček in piha gor, rahlo z desne. Danes sem tukaj tretjič (prvih 2x neuspešno).

Takoj začnemo postavljati, ker danes pa bo. Nevidni potegne, pa se stežka odlepi, potem Erzo (enako stežka). Manca malo podira, ker hoče hrbtno in se vmes vrinem s coto (ki je žal še vlažna, vendar verjamem, da bomo itak samo scurili). Tudi jaz moram kar polaufati, da se odlepim. Vidim, da je Erzo že globoko spodaj nad pristankom,

Erzova curaža

Nevidni pa drajsa po vejah ob pobočju malo desno. Zavijem levo in ob skalah naletim na dviganje. Malo sem in tja v 8, in v kotanjici najdem steber. Zavrtim in sem takoj 30m višje (čeprav je vlažna cota precej okorna). Nevidni postane viden že kar nekaj pod mano (sem mu pokazal steber 🙂 ) in zavrti in je že nad menoj. Jaz pa padem iz stebra kot mali mucek z vrtiljaka in samo še počasi curim. On pa vrti in vrti in nabira… Erzo opozori na skoraj neviden zarostan daljnovod, odpeljem se bolj ven in počasi pristanem v blatno šavje zraven njega.

Zoranov let

Takrat enkrat starta Manca in kar drajsa sem in tja. Nevidni vidno nabira. Ko je na 1100, se odpelje čez hrib proti S in postane spet neviden Nevidni. Jaz sušim padalo na sončku (končno eno bolj suho okolje za mojo cotico 🙂 ), modrujeva z Erzom in sva zelena od zavisti (ne samo Nevidni, tudi Manca kar ne more dol… Končno pade ven in začne curiti (olajšanje 🙂 ), pospraviva do konca in ko Manca ) pristane, pride tudi Mega.

Ko se spokamo v avto, pride sms, da je Nevidni pristal na Kikirikiju pri svojem avtu !!! In Manca reče: “Pa kaj je on, en magični mucek, al kaj !?”. Med vožnjo do Sočerge se zedinimo, da je Nevidni prestar za mucka in je lahko le maček ali mačkon – torej Magični Mačkon :-).

Ker smo pod Kikirikijem hkrati z njegovim odvozom s PRISTANKA (za normalne je to seveda start), se še

1.ustavimo za slovo od njega in za zahvalo za njegovo današnje gurujstvo… Čeprav se nam/mi že res kar mudi…  potem se

2. ustavimo za Matejino kapo v Avio pubu.

3.se ustavimo na Ravbarkomandi za dolgotrajno tankanje 82l nafte.

4. Na Uncu, da Mega izskoči.

5.na Železniški, da pobereta robo še Manca in Erzo in v prestolnico…  

Hvala Mega za šoferstvo, res viteško, ampak danes bi si pa ti res zaslužil letenje (in bi mogoče rešil čast KLVja)  !!

Danes pa konec dežja. V višavah je že kar sonček (Krvavec, Kredarica, ob morju…), v kotlinah pa še megla. Erzo (pa jaz tudi) bi sicer na Dolenjsko, pa ga moje meglice ustavijo za premislek (no, vmes mora še kaj postoriti in se prehraniti 🙂 ).

Ko se naslednjič slišiva, je situacija podobna, vendar se pojavi tudi Kovk, ki je že obrnil na JZ (generalno je danes šibak Z čez vso Slo). Vendar je prešibak (3/4,6 JZ), da bi kaj obljubljal, pa tudi oblačno je na Vipavskem, čeprav brez megle. Pa še Vidic vabi dol… Je pa sonce že proti Štajerski. V tretjem usklajevanju se vseeno odločiva za nove izzive – proti Litiji in pozabiva na vse, ki odpotujejo dol na Primorsko proti obljubljeni deželi…

Pri Bizoviku se Erzo pretovori v LCja (mogoče ga bova rabila na današnjih hribih – kar se izkaže kot modra izbira 🙂 ) in po bližnjicah izgubiva pol ure, da sva končno na ozki cesti po desnem bregu Save proti Litiji. Vijugava okoli vogalov in izgubljava čas po vse bolj sončni deželi… Vmes razglabljava o cilju in prideva do revirskih štartov. To spodbudi Erza, da pokliče v teh koncih živečega (Kandrše) Janeza Planinška, ki je takoj za priključitev jati (ima zlomljeno roko, še ne leti in je navdušen, da bo za vodiča in šoferja 🙂 – skratka idealno).

Na levo stran Save in pri Hotiču še enkrat na levo v Zasavske planine. Dobimo se nad Vačami, prestopi k nama in gor po vedno ožjih cestah in na koncu še po blatnem kolovozu, kjer prihranimo še najmanj 15 min. hoje po totalnem blatu do starta Zapodje.

Start tipa Zavrh z gmajno namesto travnikov v ozadju. Veter idealen. Planinšek pomaga postavljati (roka je že zelo v redu po 6 tednih…).

Najprej Erzu, ki odleti s kravato, ki jo reši šele tik pred pristankom 5km stran v Hotiču.

Erzov let

Potem pomaga razgrniti še meni, na tangice pripnem Rooka, se še enkrat podučim o smeri in previdnosti pri novem 400Kv daljnovodu in stopim v zrak (tokrat ne zaradi močnega vetra – ki je sicer v redu – ampak zaradi strmine starta…). Zaradi vetra lepo drži, daljnovod bogato preletim in se vzdolž Save odpeljem proti Hotiču, kjer ujamem še Erza v zraku in pristanem malo za njim na dovozni cestici, ker je vse naokoli namočeno ali delno poplavljeno.

Zoranov let

Ko v krasnem sončku pospraviva, je Janez že pri naju.