Že v nedeljo sem po enem tednu abstinence začel malo gnjaviti (Manca), če je okoli Zavrha kaj boljša vidljivost kot je v Lju. Pa ni bila.

Včeraj je snežilo in gromozanska burja na Primorskem. Erzo se je samo smejal – mu ni treba – se je prekladal po lovorikah prejšnjih nevsakdanjih (in rdečih) letov.

Danes bi moralo biti lepše, pa ni. Sneži ves dopoldan (v LJU). Erzo se spet samo smeji (še vedno mu ni treba, ker se še vedno preklada po lovorikah svojih preteklih rdečih in oklincanih letov). Svetuje mi kontakt s Slamičem (ki menda tudi išče kakšno možnost v Slo – ali izven nje…). Pa ga res pokličem in navija za Sekirco (okoli Lijaka je čudno, kljub rahlemu sončku in burji s sunki samo 21 na Kovku 🙂 ).

Dobiva se ob 13h v Logatcu in zagaziva v frišen sneg proti vrhu celo v rahlem sončku in brez sneženja. Že postavljeni trakec kaže kar nekaj vetra (v pretežno pravi smeri) – ves čas vodoravno brez popusta. Slamič postavlja in dviguje, jaz najprej bolj postavljam in manj dvigujem, počasi pa pridem noter in tudi več dvigujem. Slamič odleti in malo zajadra, potem še jaz prvič na kratko, drugič lepše zavjugam in pristanem na ravnici.

Sekirca1

S pomočjo vetra in handlanja pridem s padalom spet pod vrh in še enkrat hrbtno odstartam. Zdaj zavijem čisto do smrek na levi, kjer me celo malo dvigne in po dveh zavojih zopet pristanem.

Sekirca 2

Slamič gre čisto na vrh in tam handla padalo, jaz pa tik pod vrhom v rahlem sneženju še četrtič odletim, se zapeljem čisto v levo tik nad smreke in potem ob pobočju daleč v desno proti parkirišču.

Sekirca 3

Ko pospravljam, ni Slamiča nikjer. Na koncu ga pokličem, pa mi pove, da dokončuje reševanje na grmu obešenega padala zadaj za vlečnico na vrhu in res kmalu odleti in pristane pri avtu tudi on.

Zoranova Sekirca

Kar malo potešen. Pa še novnov :-)…

Za ves dan je napovedan dež, ampak zjutraj je proti Štajerski sončno (osebni vir: Laško). Kamere potrdijo: na Primorskem vse megleno, zabasano in sluzasto in ceste mokre od dežja, okoli Celja sonček in modro nebo. Na Golteh visoka oblačnost in dobra vidljivost. Veter JZ, na Štajerskem više V.

Jaz bi Golte. Erzo ne more. Manca je pogojno za (vreme, pa to…), Mateja se že pripravlja. Poskušam aktivirati še Mega, da ne bi pozabil na letenje :-), pa bo danes raje počival v neželenih bolečinah. Ob 10h pride na Fužine Manca, Mateja pa iz zdravstvenih razlogov odpove 5 min prej…

Proti Celju in vmes tel.konzultacije z lokalcem  Francijem Rakunom, ki je tudi v bolniški, nama pa da nekaj koristnih nasvetov. Za Vranskim proti Mozirju in ogled potencialnih pristankov v rahlem dežju… in gasa gor. Najprej iščeva štart malo prenizko, potem pa v drugo najdeva pravo lokacijo malo pred Mozirsko kočo. V rahlem dežju ogled delno plundrastega in delno travnato-blatnega starta, kjer piha rahlo, vendar z desne. Malo celo zamedli sonce skozi oblake, dež pa ne jača preveč, zato odtacava po snegu v avto po padala.

Moja cota je suha kot poper zaradi nočnega sušenja in ga hitro postavim, da veselo zaškreblja po njem (in da preide spet v svoje običajno stanje). Manca postavlja pod mano, ko potegnem in z malo manevriranja odletim v rahlo deževno pokrajino. Drži lepo in počasi tonem proti predvidenemu pristanku pri spodnji postaji gondole, ker pa imam dovolj višine, da si premislim in odpeljem na uradni pristanek na travniku nad gostiščem Vid.

Zoranov let

Hitro pospravim med vedno bolj redkimi kapljami. Medtem odleti tudi Manca (malo čaka zaradi dežja, pa še ponoviti mora postavljanje zaradi blatnega prvega poskusa) in pristane zraven mene. Odšibam dol do gostilne, malo čakam na štop in prvi avto, ki pride mimo po 15min, sta planinca, gospa celo znana z uprave Planinske Zveze. Med obujanjem alpinističnih memoarov smo hitro gori pri avtu.

Potem pa sem tudi jaz kmalu doli pri Manci in nazaj proti Lju z vmesnim druženjem in nakupom sladkarij (to mislim Manco, jaz sem absolutno vzdržen 🙂 ) na Trojanah…

Že drugi dan gnilo in megleno vreme po vsej Slo od podna do višav. Čeprav so, resnici na ljubo, v štajerski smeri ceste suhe in ponekod tudi lepa vidljivost. Iščem kakšno luknjo bliže Ljubljani, pa nič.

Končno ne zdržim več in pokličem Erza, če bi on tudi kam šel (in imel kakšno idejo). Ker ga spet kličem v brezupnem dnevu, se mi samo smeji (in rahlo tolaži, da danes pač ni ta dan). Ne morem mu vzbuditi zanimanja za akcijo, pa ga hecam vsaj za idejo. In seveda jo v momentu potegne iz rokava – Gabrski hrib pri Jančah, kjer sva lani enkrat že skupaj ogledovala zaščitno ograjo na cesti pred štartom (da bi se jaz to spomnil, ni šans 🙂 ).

Veter bi moral biti Ok (JZ), je pa v tole smer napovedan kar močan.

Po dolini Besnice se pripeljem do Sr.Besnice in gor proti Jančam. Na že znanem ovinku parkiram in si malo ogledam situacijo. Piha idealno gor, občasno malo močneje (3/6). Pod cesto se mi zdi bolj varno, je pa šavje in gmajna bližje. Na izravnavi nad cesto pa lepo za startat, ampak je tu ta nesrečna zaščitna ograja… Odločim se za poskus zgoraj.

Coto (jasno!) raztegnem po gnilih ostankih snega in ga hrbtno poravnam z vetrom. 2x ga poskusno dvignem hrbtno (kot so me učili v Motovunu 🙂 ) in ga lepo spravim nad sebe in stabiliziram.

V tretje potegnem zares, ga lepo stabiliziram nad sabo, se obrnem in poženem proti  robu. Padalo že drži, vendar me na škarpi spusti in na klousiča (z dvignjenimi nogami) nekaj cm !!! nad ograjo  odletim :-). Po grapi se usmerim na levo proti glavni dolini, tu zavijem po dolini dol in pristanem v globokem (gnilem) snegu na travniku levo od trofazne napeljave, ki teče po dolini (če bi bil Poje, bi seveda ciljal na drote)…

Zoranov let

Pospravim in pri bližji hiši (avtoservis) nahecam prevoz za gor. Novnov in vesel kot radio. Hvala Erzo za idejo in osvežitev spomina 🙂 :-).

Krasen dan (kot že nekaj zadnjih). Pokliče Erzo, da se gre na Buzet. V gužvi vidim samo, da je napovedana burja. Zborno mesto ob 11.25 (!) na Vrhniki.

Med potjo na Vrhniko pokliče še Boris po celi večnosti, vendar se mu potem očitno ne izide, saj se dobimo le Erzo, Kavčič, Gabršek in jaz in gasa mimo Unca, ker je tudi Mega v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo zemeljske podpore. Med potjo Erzo koordinira še Kraševce, Istrane, pa Cigliča in njegovo ekipo in še koga… Na koncu vsi drvijo proti Zavoju…

Ko pridemo na start, se izkaže, da piha precej močno-burja po hribu dol (Mlun ne bo ustrezen). Ščuka in Rabič & Co. pa so že na poti na Medice. Tudi mi se usmerimo tja kar iz Bračane gor (pa še 2 ekipi za nami). Vmes se rahlo izgubimo v divjinah istrskega gričevja.

Ko pridemo na start, ravno startuje Aire Sasha, ki ga obrača po startu, dvigne, pošejka tik nad tlemi in potem pristane bolj ali manj kontrolirano na sosednjem travniku. Malo se čudno spogledujemo in ko pride nazaj, pove, da danes tu on ne bo več letel… Vsi, ki smo se nabrali, še malo modrujemo, potem pa upoštevamo Juvanov nasvet, da je najbolje čim prej na Motovun. Spokamo vsi, razen Rabiča in še dveh domačinov.

Na Motovunu parkiramo avte in se okoli pobočja odpravimo pred vstopom v staro mesto desno dol na start. Tu piha idealno (Sasha), oziroma malo močno (ostali). Začnemo postavljati.

Najprej se izstrelijo v zrak najbolj izkušeni (Sasha, Erzo, Gaberšek,…Kavčič, …), potem pa postavimo še ostali in izkoriščamo trenutke, ko ustrezno zapiha (občasno kar z leve strani)

Kavčič nas iz lufta poslika  https://www.facebook.com/photo.php?fbid=276559019142149&set=at.276558742475510.1073741826.100003641592195.1373303100&type=1&theater

Ko se spravim v zrak, lovim dviganja na levi, pa naberem nad start in potem urica jadranja v dinamičnem ozračju bolj ali manj ob in nad čudovito vasico Motovun. Prvi pristane po dobri uri Erzo (ima dovolj),

Erzov let

potem pa počasi še ostali.

Zoranov let

Po pristanku še malo pogroundhandlam padalo (Erzo, Kavčič asistenca) in utrjujem hrbtni start v idealno močnem talnem vetru. Kmalu so tudi avtomobili dol in gasa še na zaključno druženje večje množice v Buzet, razširjeno še z lokalci (Nikolina, Rabič)… Lepo je bilo (sploh po 6 dneh abstinence 🙂 ).