Erzo pokliče Francija Revna (preden uide na Kovk). Pravočasno ga ujameva in pripravljen naju je zapeljati na drugi cilj – Spodnji Vrsnik.

Ker se mu mudi, sam noče leteti in ko ustavimo avto, sam odlaufa na vršni travnik  in vpije, da je idealno za odletet, počaka, da pobereva robo in odšiba dol.

Midva v sončku postaviva najini coti na skoraj vodoravnem travniku, malo odstraniva motečega pastirja in čakava na veter. Trakci so sprva kazali pravo smer, potem pa z desne in občasno celo malo od zadaj. Ko pihne iz prave smeri, se Erzov prvi poskus konča s ponovnim postavljanjem.

Jaz medtem odlaufam naprej, preskočim pastirja in z rahlim oplazenjem dreveščka na levi odletim nad dolino. Najprej lepo drži, potem pa po dolini v smeri vetra začne požirati. Najprej mislim, da bom pristal pri avtu (kjer ga je pustil Franci), pa mi zmanjka in zavijem nazaj in pristanem na sveže pognojenem travniku pri nekdanji italijanski obmejni karavli.

Zoranov let

Ko pospravljam, Erza ni od nikoder. Povprašam, kaj se dogaja, pa mi po začetnem molku sporoči, da ravnokar visi na drevesu, ampak, da ni panike, vse je ok in naj pridem po njega. Hitro pospravim, nafehtam prevoz do avta in gor. Med potjo mi Erzo po postaji pove, naj prinesem drugo (XC3) padalo od štirih, ki jih ima s seboj (jaz pa samo tri 🙂 ), da bo lahko odletel in ne bova zgubljala dodatnega časa s snemanjem padala :-)… Hitro sem pri njem, mu pomagam postaviti in že odleti preko obešenega XC2. Ko sem spodaj v dolini, je že pospravil.

Erzov filmček let s prvim in drugim padalom 🙂

Erzov let

Po padalo bo prišel, ko bo čas (najbrž jutri…). Drugi novnov danes

Pa še komentarji okoli tehle dveh letov:

• Franci Reven : Kje si dobu ime za štart,Vrsnik je pravo ime.Tam kjer imaš štart Pesek je v resnic Pleska. [17.11.2012 19:32]
• 2.Jani Hrovat : A ni 300 m ena pametna višina za nov štart-takihle se da nardit v Avstriji-Tirolah vsaj 20 na dan-po vseh kmetijah kamor pride cesta. [18.11.2012 00:22]
• 3.Borut Lapajne : ma pri nas so vse bolj redki kraji odkoder se da vzleteti ; se zarašča …. [18.11.2012 00:46]
• 4.Uroš Novak : Jani , pa kšnem Madžaru to povej ! [18.11.2012 07:12]
• 5.Andrej Erznožnik : Jani, zdaj se bom ponavljal: ko sem pred 20 in več leti začel šteti različne štarte, sem imel sam pri sebi zadevo urejeno: 300 m ali če je štart nižji, je bilo potrebno v zraku zdržati 10 min. Ko je bil postavljen ta olc (vsa čast olcju in njegovemu očetu) seveda kakšnih omejitev ni bilo in tako so se začeli normalno pojavljati tudi taki štarti. Tega se sicer nisem domislil jaz, je pa zadeva tudi zame in še koga, ki ni Poje postala zanimiva, saj smo začeli raziskovati Slovenijo z drugimi očmi. Naenkrat se je dalo leteti tudi drugje in ne samo v hribih ter na standardnih preiskušenih placih. Povsod, kjer sva se samo s Pojetom pojavljala so se rekrutirali lokaci, ki so pohiteli odleteti tisto za kar so vedeli, da je za njihovo hišo mogoče. In še: nismo vsi doma v osrčju Julijcev, da bi imeli okoli sebe samo visoke štarte. V zvezi z 20-imi štarti s kmetij v Avstriji v enem dnevu: jaz osebno komaj čakam, da to vidim in nikoli si nisem mislil da boš tako z lahkoto mesto na lestvici prepustil mojemu prijateju Zoranu. Torej, čakamo na tvojo 200! [18.11.2012 19:19]

Nazaj proti Logatcu in na avtocesto. Ves čas sva se usklajevala z ostalimi (Mega naju je že nekje na začetku poslal v PM) in prvotni cilj -Kovk, se spremeni v Goljak, ker bo tam bolje (super JZ) in ne bo gužve (tekmovanje na Lijaku in množica na Kovku). Ko sva mimo Postojne, so Mateja, Manca, Lusja in Mega že na pristanku, kjer ugatavljajo, da ni tako lepo, da tudi vetra ni, da je precej zaprto vse skupaj, ampak, da se odpira. Midva šibava naprej in ko prideva pod Goljak, ostali že gor proti  startu. Vreme res ne obeta, ampak tolažimo se, da proti Kovku (ali Buzetu, kamor so se preusmerili Ščuka &Co.), ni nič lepše (pa je očitno bilo…).

Erzo ima že nov start iz rokava – Velik Razbor, vrh malo naprej od Goljaka. Imava zagotovljenega lokalca za spremstvo in njegovega očeta za šoferja in hitro smo gor, mimo Goljaka še kakšna 2km in parking.

Okoli hriba se spotikamo po skalah, skritih v travi in ko smo na odprtem s prekrasnim razgledom na zgornjo stopnico (Ravnice), ugotovimo, da bo treba še malo sestopiti do trav. Nekaj metrov nižje najdemo sprejemljivo mesto za start in Erzo začne hitro postavljati. Piha zelo z desne (Z, ki pa ni močan). Lepo ga dvigne, odskaklja čez skale na robu (kompenzira s koleni…) in odleti.

Postavim na izpraznjeno mesto in ko sem pripravljen, pride še najin spremljevalec, ki le ni zadovoljen s svojim prvotnim startnim mestom malo više. Tudi jaz ga lepo dvignem in že sem v zraku. V zraku je popolnoma mirno. Letim v desno kolikor se da, da bom imel dovolj višine do pristanka v Selah. Z Goljaka so v zraku tudi Mateja, Manca in Mega, nekaj jih je pa že pristalo. Erzo je šel daleč proti Kozleku in je bil prenizek in zato prekratek do pristanka,

Erzov let

ostali pa pristanemo drug za drugim na uradnem pristanku.

Zoranov let

Med pospravljanjem si malo poročamo o dosedanjem dogajanju, potem pa Mega z Lusjo še enkrat gor na start ali pa vsaj po avto. Tretji novnov.

Zjutraj pri zajtrku se nadaljuje demokracija: ali gremo naprej dol po Italiji, ali ostanemo v Dolomitih. Situacija niha malo sem, malo tja, ampak na koncu prevladajo tisti, ki hočejo ostati  v Canazeiu (čeprav imajo tudi glas sopotnice, ki sploh ne leti…). Ker smo izgubili, smo malo depresivni, pa se je treba potolažiti s še kakšnim novim startom. Prevko je za in spet smo ob 10h v avtu Erzo, Mega, Edo in jaz. Gremo spet gor na Belvedere, malo niže, kot včeraj, piha pa še malo močneje, kot včeraj.

Ko že skoraj obupamo, Prevko ponudi, da gremo pogledati po zgornji cesti proti vrhu. In res rinemo gor, pa gor, pa smo že malo v snegu, pa pririnemo skoraj na vrh. Peš sprehod na greben pove, da je zgoraj idealen veter iz smeri Marmolade (smo nad umetnim jezerom na Passo Fedaia) in kar odlaufamo nazaj v avto po padala.

Postavimo en ob drugem: odleti Erzo, pa jaz, pa Edo, čez nekaj časa pa še Mega, ki se mu je nekaj sfedlalo, pa še veter je začel nekam čudno pihati. Prej smo sicer nakladali, kako bo za jadrati, ampak jaz se usmerim kar na desno ob grebenu proti Canazeiu. Malo zavrtim, malo drži, potem pa kar čez Canazei na pristanek.

Zoranov filmček

Zoranov let

Kmalu pristaneta še Edo in Erzo,

Erzov let

čez  nekaj časa pa še Mega, ki bi sicer kar ostal v zraku, pa ni imel delujoče postaje, da bi javil. Smo veseli, saj je spet novnov.

Med pospravljanjem pa že pride Prevko po nas.

Že navsezgodaj začneva (no v resnici sva že včeraj zvečer zastavila)  z Erzom kombinirati, da bi zjutraj en novnov, potem pa redni program. Začneva lobirati pri zajtrku in ob 10h (včeraj je bilo planirano, da gremo ob 13h na start…) se vsi zbašemo v enoprostorca in kombi in gor proti Passo Pordoi.

Pred sedlom na desno po stranski cesti proti Belvedere, kjer je že resen sneg. Na dveh lokacijah se ustavimo in ugotovimo, da so razgledi čudoviti, za odleteti pa ne bo, ker nam piha v rit. Pogledujemo proti prelazu Pordoi – mogoče bo tam. Prevko odpelje tja in na parkingu Mega kar pogleda proti strmim travnikom pod Pordojem in brez besed z robo odide čez pobočje proti potencialnemu startu. Jaz sem takoj za njim, pa še Edo in Erzo. Ostali malo pogledujejo za nami, potem pa se raje odločijo za razgledni funivia izlet na Sass Pordoi.

Ko pridemo na zadovoljivo odletno mesto, postavimo. Najprej odleti Mega, potem Edo malo pojaha rušje. Erzo in jaz sva malo više.

Erzo v prvo podre, pomagam mu nazaj postaviti, potem pa potegnem jaz, ko Erzo v drugo sesuje padalo. Odletim takoj v desno in kljub kar dolgi stopnici bogato odletim čez smreke proti dolini. Zavijem na levo čez Canazei, potem pa spet na J pobočje pod Col Rodella in počasi na pristanek.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko vsi trije pospravimo, prileti tudi Erzo in vsi štirje smo uspešno odleteli novnov dopoldanski let.

Erzov let

Kmalu je tudi Prevko pri nas.