Nazaj proti Logatcu in na avtocesto. Ves čas sva se usklajevala z ostalimi (Mega naju je že nekje na začetku poslal v PM) in prvotni cilj -Kovk, se spremeni v Goljak, ker bo tam bolje (super JZ) in ne bo gužve (tekmovanje na Lijaku in množica na Kovku). Ko sva mimo Postojne, so Mateja, Manca, Lusja in Mega že na pristanku, kjer ugatavljajo, da ni tako lepo, da tudi vetra ni, da je precej zaprto vse skupaj, ampak, da se odpira. Midva šibava naprej in ko prideva pod Goljak, ostali že gor proti  startu. Vreme res ne obeta, ampak tolažimo se, da proti Kovku (ali Buzetu, kamor so se preusmerili Ščuka &Co.), ni nič lepše (pa je očitno bilo…).

Erzo ima že nov start iz rokava – Velik Razbor, vrh malo naprej od Goljaka. Imava zagotovljenega lokalca za spremstvo in njegovega očeta za šoferja in hitro smo gor, mimo Goljaka še kakšna 2km in parking.

Okoli hriba se spotikamo po skalah, skritih v travi in ko smo na odprtem s prekrasnim razgledom na zgornjo stopnico (Ravnice), ugotovimo, da bo treba še malo sestopiti do trav. Nekaj metrov nižje najdemo sprejemljivo mesto za start in Erzo začne hitro postavljati. Piha zelo z desne (Z, ki pa ni močan). Lepo ga dvigne, odskaklja čez skale na robu (kompenzira s koleni…) in odleti.

Postavim na izpraznjeno mesto in ko sem pripravljen, pride še najin spremljevalec, ki le ni zadovoljen s svojim prvotnim startnim mestom malo više. Tudi jaz ga lepo dvignem in že sem v zraku. V zraku je popolnoma mirno. Letim v desno kolikor se da, da bom imel dovolj višine do pristanka v Selah. Z Goljaka so v zraku tudi Mateja, Manca in Mega, nekaj jih je pa že pristalo. Erzo je šel daleč proti Kozleku in je bil prenizek in zato prekratek do pristanka,

Erzov let

ostali pa pristanemo drug za drugim na uradnem pristanku.

Zoranov let

Med pospravljanjem si malo poročamo o dosedanjem dogajanju, potem pa Mega z Lusjo še enkrat gor na start ali pa vsaj po avto. Tretji novnov.

Zjutraj pri zajtrku se nadaljuje demokracija: ali gremo naprej dol po Italiji, ali ostanemo v Dolomitih. Situacija niha malo sem, malo tja, ampak na koncu prevladajo tisti, ki hočejo ostati  v Canazeiu (čeprav imajo tudi glas sopotnice, ki sploh ne leti…). Ker smo izgubili, smo malo depresivni, pa se je treba potolažiti s še kakšnim novim startom. Prevko je za in spet smo ob 10h v avtu Erzo, Mega, Edo in jaz. Gremo spet gor na Belvedere, malo niže, kot včeraj, piha pa še malo močneje, kot včeraj.

Ko že skoraj obupamo, Prevko ponudi, da gremo pogledati po zgornji cesti proti vrhu. In res rinemo gor, pa gor, pa smo že malo v snegu, pa pririnemo skoraj na vrh. Peš sprehod na greben pove, da je zgoraj idealen veter iz smeri Marmolade (smo nad umetnim jezerom na Passo Fedaia) in kar odlaufamo nazaj v avto po padala.

Postavimo en ob drugem: odleti Erzo, pa jaz, pa Edo, čez nekaj časa pa še Mega, ki se mu je nekaj sfedlalo, pa še veter je začel nekam čudno pihati. Prej smo sicer nakladali, kako bo za jadrati, ampak jaz se usmerim kar na desno ob grebenu proti Canazeiu. Malo zavrtim, malo drži, potem pa kar čez Canazei na pristanek.

Zoranov filmček

Zoranov let

Kmalu pristaneta še Edo in Erzo,

Erzov let

čez  nekaj časa pa še Mega, ki bi sicer kar ostal v zraku, pa ni imel delujoče postaje, da bi javil. Smo veseli, saj je spet novnov.

Med pospravljanjem pa že pride Prevko po nas.

Že navsezgodaj začneva (no v resnici sva že včeraj zvečer zastavila)  z Erzom kombinirati, da bi zjutraj en novnov, potem pa redni program. Začneva lobirati pri zajtrku in ob 10h (včeraj je bilo planirano, da gremo ob 13h na start…) se vsi zbašemo v enoprostorca in kombi in gor proti Passo Pordoi.

Pred sedlom na desno po stranski cesti proti Belvedere, kjer je že resen sneg. Na dveh lokacijah se ustavimo in ugotovimo, da so razgledi čudoviti, za odleteti pa ne bo, ker nam piha v rit. Pogledujemo proti prelazu Pordoi – mogoče bo tam. Prevko odpelje tja in na parkingu Mega kar pogleda proti strmim travnikom pod Pordojem in brez besed z robo odide čez pobočje proti potencialnemu startu. Jaz sem takoj za njim, pa še Edo in Erzo. Ostali malo pogledujejo za nami, potem pa se raje odločijo za razgledni funivia izlet na Sass Pordoi.

Ko pridemo na zadovoljivo odletno mesto, postavimo. Najprej odleti Mega, potem Edo malo pojaha rušje. Erzo in jaz sva malo više.

Erzo v prvo podre, pomagam mu nazaj postaviti, potem pa potegnem jaz, ko Erzo v drugo sesuje padalo. Odletim takoj v desno in kljub kar dolgi stopnici bogato odletim čez smreke proti dolini. Zavijem na levo čez Canazei, potem pa spet na J pobočje pod Col Rodella in počasi na pristanek.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko vsi trije pospravimo, prileti tudi Erzo in vsi štirje smo uspešno odleteli novnov dopoldanski let.

Erzov let

Kmalu je tudi Prevko pri nas.

Ekspedicija v Dolomite je končno na poti. Zjutraj me prideta Mega in Erzo iskat v službo ob 6h, potem na zborno mesto v Šentvidu in na dolgo popotovanje čez Avstrijo (Toblaško polje-izvir Drave, mimo Kronplatza,…) v Italijo in od zadaj iz Corvarre čez Gardenski preval na Passo Sella.

Poizvedovalni pogled proti Col Rodella pove, da bo bolje, če gremo pogledati še na prelaz Sella. Tu se zbirajo padalci (nekaj jih je že na štartu nad prelazom blizu Zadnjega stolpa Sella), medtem ko na Col Rodella ni žive duše. Vsi se prestavimo sem in naložimo opremo in pol ure gor po strmi travnati poti na zadnjo strmino pred robom, kjer je nekaj padal že v nizkem startu, nekaj njihovih lastnikov pa še postopa naokoli in modruje.

Mega, ki je seveda od naših prvi (človk ma res kondicijo 🙂 ) se spravi na zgornjo etažo in začne postavljati, drugi pa ostanemo raje spodaj, kjer je malo bolj prijazna strmina. Nekaj časa modrujemo, Mega medtem odleti in začne drajsati pred J steno Sella in celo nabere. Postavi Bortega in nekajkrat poskuša, pa mu ga vedno obrne in sesuje. Potem še malo počakamo, Erzo se odloči, da gre na gornjo etažo najprej na ogled, potem pa odnese robo gor in začne pripravljati. Postavi tudi Dragan Vidic, najprej sesuje in potem odleti, pa Edo, pa tudi drugi začnemo postavljati. Mega počasi curi in se odpelje ven, ostali (tujci in naši) pa tudi gredo več ali manj samo dol.

Lepo potegnem naprej med zadnjimi in se odpeljem ven (niti ne poskušam na levo pod steno, da bi kaj nabral) in do roba nad Canazei-om, potem pa desno ob pobočju na pristanek med Canazeiom in Campitellom di Fasso, kjer se postavim na tla po 16 min.

Zoranov filmček

Zoranov let

Kmalu se zberemo vsi

Erzov let

in ko pospravimo, gasa v hotel, kjer se razmestimo (Mega in Edo v eni postelji, midva z Erzom pa dobiva drugo v našem četvorčku v kleti, potem pa na večerno druženje v picerijo Baita pri Parku.