Že navsezgodaj začneva (no v resnici sva že včeraj zvečer zastavila)  z Erzom kombinirati, da bi zjutraj en novnov, potem pa redni program. Začneva lobirati pri zajtrku in ob 10h (včeraj je bilo planirano, da gremo ob 13h na start…) se vsi zbašemo v enoprostorca in kombi in gor proti Passo Pordoi.

Pred sedlom na desno po stranski cesti proti Belvedere, kjer je že resen sneg. Na dveh lokacijah se ustavimo in ugotovimo, da so razgledi čudoviti, za odleteti pa ne bo, ker nam piha v rit. Pogledujemo proti prelazu Pordoi – mogoče bo tam. Prevko odpelje tja in na parkingu Mega kar pogleda proti strmim travnikom pod Pordojem in brez besed z robo odide čez pobočje proti potencialnemu startu. Jaz sem takoj za njim, pa še Edo in Erzo. Ostali malo pogledujejo za nami, potem pa se raje odločijo za razgledni funivia izlet na Sass Pordoi.

Ko pridemo na zadovoljivo odletno mesto, postavimo. Najprej odleti Mega, potem Edo malo pojaha rušje. Erzo in jaz sva malo više.

Erzo v prvo podre, pomagam mu nazaj postaviti, potem pa potegnem jaz, ko Erzo v drugo sesuje padalo. Odletim takoj v desno in kljub kar dolgi stopnici bogato odletim čez smreke proti dolini. Zavijem na levo čez Canazei, potem pa spet na J pobočje pod Col Rodella in počasi na pristanek.

 

Zoranov let

Ko vsi trije pospravimo, prileti tudi Erzo in vsi štirje smo uspešno odleteli novnov dopoldanski let.

Erzov let

Kmalu je tudi Prevko pri nas.

Ko se naložimo v enoprostorca, gasa na Sello pod impozantnimi stenami (kjer smo nekoč, v moji mladosti, veselo plezali). Do rampe, ki je žal nepreklicno zaprta… Mimo sicer pripeljejo neki lokalci, ki imajo daljinca, vendar nas ne spustijo, ker baje ne bi mogli nazaj. Torej pešaka. S težko kramo se po blatu kar vleče (da ne omenim mojih čevljev, kjer je en podplat prevezan s štrikom, da mi ne odpade…). Ko pridemo končno na plato pri gondolski žičnici, ostali (ki so prišli že nekaj prej gor) še vedno čakajo na komando.

Ker piha S, Prevko postavi kar po cesti nazaj in odleti, Mega se pojavi kot orel z vrha od antene. Postavi še Erzo in se odpravi dol po cesti :-), pa še Edo in Dragan.

Prevko toplanda in nam svetuje, naj gremo pod gondolsko na J pobočje. Res odcapljamo tja, Bortega se odloči, da bo postavil kar pod gondolsko, ostali pa še malo dol. Med caplanjem s težko opremo po strmih travah dol ugotovim, da ostalih več ni, ko pridem do samostojnega postavljalca padala, ki se izkaže, da je lokalec. Kje so ostali ? Lokalec mi pokaže gor po griču kjer je baje zgornji start. Kakšnih 100 višincev više. Klinc ! Ne grem nazaj gor.

Postavim kar ob lokalcu in medtem ko on jamra, da je preveč Z in naj počakam na malo termike z juga, potegnem in odletim. Takoj zavijem v desno v grapo (nad mano vrtijo Mega in Erzo in še kdo), vendar komaj vzdržujem višino. Na drugi strani me ob strmem razeku butne v zrak in že mislim, da se bom pridružil onim tam gori, pa samo malo zajavka ta moj vario, potem pa spet gre počasi dol. Ko ugotovim, da se mi ne bo izšlo, počasi vjugam po grapi dol in na koncu odpeljem dovolj ven, da se umaknem gondolski zajli in se usmerim po dolini proti Canazeiu na standardni pristanek. Vsaj novnov, če že zajadral nisem.

 

Zoranov let

Ko pristanem, je tu že Prevko (kakšno olajšanje, tudi on je scuril), potem pa se počasi pridružijo tudi ostali. Erzo in Mega pa šele čez 3 ure, ko se naveličata Sassolunga, Selle, Pordoja, Belvedera, Marmolade,…Ostali smo medtem že v hotelu, opravimo razna opravila in odidemo v picerijo na večerno druženje, ko Prevko pripelje končno tudi njiju…

Erzova Marmolada

Erzov komentar leta: upravičil strošek potovanja, prav po šavsovo pobral okol ovinka, sicer inverzija, ki pa jo je danes že prebijalo in jaz sem bil poleg Mege in Vidica tisti srečnež, da sem se spackal gor. 2X Langkopfel, 3x Grupa Sella, 2x Sass Pordoi in še v bližino marmelade sem šel, kjer sem odkril Megata, ki je prvi prispel sem in nazadnje tudi zaprl vrata, ko je zadnji odšel. Za konec pa še duel z Mego, ki od marmelade 300 m višji, a ga nazadnje na borovcih nad pristankom premagam, da pristane pred mano in jaz zadnji od vseh.Res krasni razgledi – povem vam lahko iz prve roke, da takih razgledov ni nikjer!(na2500msi,kobibilprinasčezvečinovrhov,tupaštudiraškakobispizdilvennaddolinopress)
 

Ekspedicija v Dolomite je končno na poti. Zjutraj me prideta Mega in Erzo iskat v službo ob 6h, potem na zborno mesto v Šentvidu in na dolgo popotovanje čez Avstrijo (Toblaško polje-izvir Drave, mimo Kronplatza,…) v Italijo in od zadaj iz Corvarre čez Gardenski preval na Passo Sella.

Poizvedovalni pogled proti Col Rodella pove, da bo bolje, če gremo pogledati še na prelaz Sella. Tu se zbirajo padalci (nekaj jih je že na štartu nad prelazom blizu Zadnjega stolpa Sella), medtem ko na Col Rodella ni žive duše. Vsi se prestavimo sem in naložimo opremo in pol ure gor po strmi travnati poti na zadnjo strmino pred robom, kjer je nekaj padal že v nizkem startu, nekaj njihovih lastnikov pa še postopa naokoli in modruje.

Mega, ki je seveda od naših prvi (človk ma res kondicijo 🙂 ) se spravi na zgornjo etažo in začne postavljati, drugi pa ostanemo raje spodaj, kjer je malo bolj prijazna strmina. Nekaj časa modrujemo, Mega medtem odleti in začne drajsati pred J steno Sella in celo nabere. Postavi Bortega in nekajkrat poskuša, pa mu ga vedno obrne in sesuje. Potem še malo počakamo, Erzo se odloči, da gre na gornjo etažo najprej na ogled, potem pa odnese robo gor in začne pripravljati. Postavi tudi Dragan Vidic, najprej sesuje in potem odleti, pa Edo, pa tudi drugi začnemo postavljati. Mega počasi curi in se odpelje ven, ostali (tujci in naši) pa tudi gredo več ali manj samo dol.

Lepo potegnem naprej med zadnjimi in se odpeljem ven (niti ne poskušam na levo pod steno, da bi kaj nabral) in do roba nad Canazei-om, potem pa desno ob pobočju na pristanek med Canazeiom in Campitellom di Fasso, kjer se postavim na tla po 16 min.

Kmalu se zberemo vsi

Erzov let

in ko pospravimo, gasa v hotel, kjer se razmestimo (Mega in Edo v eni postelji, midva z Erzom pa dobiva drugo v našem četvorčku v kleti, potem pa na večerno druženje v picerijo Baita pri Parku.

Cigla naju skipa pri kmetu. Naloživa si vsak svoj križ in zacapljava n-tič po travniku gor. Ker sva dobra, bova šla še na zgornji travnik, saj danes veter bo. Pretelovadiva čez elekropastirja in po pobočju gor.

Obetani idealni start se izkaže kot stopničasti travnik, ki je na vrhu čisto položen, pa še ograja je po sredini. Jaz se kar ustavim in skeptično ogledujem situacijo, Erzo pa kar rine naprej. Ko začne postavljati, grem tudi jaz do konca travnika. Če mi je usojeno, da bom obvisel na drevesih zgornjega platoja, pač bom (če se ne bom zataknil že na žico pastirja…).

Erzo potegne, ko pihne lepo gor in odskaklja po travniku dol. Končno se odlepi in mu odlepi rit dovolj, da mu je pastir ne speče. Naprej gre super. Bogato nad drevesi se odpelje ven, zaokroži in nadaljuje proti J…

Postavim tudi jaz, stoično počakam na malo vetra gor in odlaufam… Tudi jaz sem tik nad žico in me potem lepo odnese nad drevesi v širjave nad Zalogom, potem pa kar naprej, naprej, naprej čez Goriče do kapelice, pred katero jaz pristanem in odskakljam naprej do Erza,

Zoranov let

ki pa je pristal nekaj za njo.

Erzov let

Sva tik ob glavni cesti,

Pogled nazaj na start

Pa še malo bolj od blizu

 

kjer naju pobere Boris z Maretom malo kasneje, ko ju pokličeva in jima vrževa naslednjo kost: Povlje.

Erzov komentar leta: odleten Zalog kot traba – z vrha. Grande! Seveda so pomisleki, če bo šlo čez pastirja, pa čez en robček, pa čez drevje. Treba je probat. Zalog sam kot tak zapazim v dnevu, ko mi ga spizdi Delux, ki tedaj odleti takoj nad zadnjo kmetijo, čeprav piha dol. Prisrčna hvala Cigliču za dostavo do kmetije, brez njega vprašanje če bi bili dovolj zgodaj na štartu.

Zjutraj uliva kot iz škafa, potem pa preneha in opoldne je v LJ že sonček. Erzo ne verjame, ampak odhod vseeno postavimo za ob 14h. Ker moram do 18h nazaj v Lj, sem samo za bližnje variante. Ker je na jugu boljše (obrača na JZ in se jasni), predlagam Strmco (pa računam seveda na neusojeni štart). Mega je za, Erzo pa se skuja, ker bi rad letel (Slamič pravi, da je na Lijaku sonček in krasne bazice…)…

Tako se z Deluxom dogovorita za Lijak, midva z Megom pa gasa na Strmco (kjer piha, piha…) in še naprej na neusojeni start.

Mega zmajuje z glavo in tudi sam moram priznati, da je res (spet) premočno. Greva nazaj na Strmco, pa vetromer pokaže 9/13,5. Torej tudi tu ne bo nič.

Počasi greva dol, jaz pa bi vseeno rad nekaj odletel. Tuhtava kam, omenim Poček in Pivško, pa se Mega spomni na Samsov griček nad Jurščem in že voziva proti Pivki. Juršče in skozi po znani cesti v smeri proti Javorniku in evo najin griček (Vardijanščica). Za njo je še en lep griček: Ulovka (ta je naslednji na vrsti 🙂 – Samsa in Slejko sta super jadrala prejšnji teden).

Hitro po pobočju gor in se naštimam. Mega mi raztegne UTurna in ko potegnem, me lifta v zrak in potem gre samo še gor dobrih 50 višinskih metrov. Malo zavjugam, pa mi Mega zavpije, naj grem bolj ven, da me ne bo rikvercalo in res se raje usmerim naprej. Najprej še drži in gre gor, potem pa počasi začne spuščati in po slabih 10min pristanem na travniku spodaj.

Zoranov let

Pristanek pod Vardijanščico

Pridejo še kravce

Super, krasen dan, kravce se pasejo, ko pospraviva, pa še novnov. Potem greva še na ogled bruhalnika Pivke pri gradu Tkalc.

Pivka

In potem sončku nazaj proti Uncu…

Erzo in Delux pa sta orala po Lijaku…

Erzov let

Borisov let

Erzov komentar leta: navdihnil me je Uki dva dni nazaj, peljal me je Delux (po avto, peš gor, v temno noč tud on, ker nisem speljal projekta pristani na štartu), štartat v močno sem moral pa sam, ko je bila varianta “pejdva rajš na Brestovco”. Pretežno oblačno in sem pa tja kaka sončna luknja. Letenje zunaj, baza 1000.
Komentarji (1)