Vreme ne kaže izboljšanja, se je pa veter obrnil na Z. Na vrh Krvavca je sicer šajba (samo pravega avta nimamo in pristati bi bilo treba kar na Kriški planini…), tudi Kranjska gora se koplje v soncu, ampak to je malo daleč za kratek popoldan. Erzo sprva ni preveč navdušen (Mega itak nima časa 🙂 ), ko pa omenim projekte in suho področje (pod gnilo meglenim pokrovom) okoli Pivke in Slavnika, je takoj za stvar.

Premamil sem ga sicer z Jurščami, ampak ko se voziva dol, zapelje zaradi nezbranosti mimo izvoza Postojne in do naslednjega izvoza ima že nov potencialni start blizu Krvavega potoka (čeprav je v Razdrtem spet vse zamegljeno). Izstopiva z avtoceste pri Divači, malo po stari cesti in po požarnem kolovozu ob pomoči satelitskih posnetkov  in navigacije direkt pod čudovit travnik, ki je baje start. Kraševci so si tule že ogledovali, pa nobeden ni imel poguma odleteti.

Vzameva robo in na vrh travnika (čez rame raje ne gledam, da si ne bi prehitro premisli). Erzo začne kar postavljati, saj piha idealno. To in čudovit dolg startni travnik pa je tudi vse, kar je tukaj privlačnega. Na dnu zelo položnega travnika je, na drugi strani najine ceste, drevesna meja in potem daleč, daleč, položno dol gmajna, ki se konča 200m nižje v vasici Vrhpolje, kjer pa so spet čudoviti pristajalni travniki (samo priti je treba do tja…). Situacija me malo spominja na Bezgovico nad Šembijami.

Erzo je odločen, postavi se za start naprej in potegne in po štirih, petih korakih je v zraku – vzorčno šolski start naprej brez izgubljenega centimetra višine :-). Mantra ga odpelje kakšne tri metre nad drevesnim robom in nato leti, leti, leti, skoraj brez vidnega zgubljanja višine vse do pristanka na travniku daleč za vasjo.

Erzov prvenstveni let

Po telefonu mi pove, da je, v primeru nuje, možen vmesni pristanek (majhen fuzbal plac nad vasjo). Jaz sem v tangicah z U-Turnom (ožeto coto, kot pravi Erzo) in globoko zajemam sapo. Veter še vedno piha idealno (kakšna 2-3 m/s po travniku gor), ampak travnik je tako položen…

Potem potegnem… kar bo, pa bo (saj če  bom nizek, bom pa pristal na dnu travnika pri avtu…) … ga lepo dvignem in sem že v zraku, pa me vseeno malo spusti in še 2,3 korake po tleh in sem dokončno v zraku. Letim naravnost v rob drevja, zavijem rahlo desno v najnižje področje drevesne meje, ne bo mi ratalo čez, pristanem (?), ma… in sem mogoče 2 m nad začetkom drevesnih krošenj… noge imam kar rahlo pokrčene… Gozd je v začetku še vedno položen in drsim točno na dve krošnji, čez kateri ne bom prišel… Še bolj pokrčim noge in v nižini med obema krošnjama se odpeljem skozi, ne da bi se dotaknil golih vej. In sedaj se pobočje rahlo prelomi in končno malo bolj zadiham. Vidim fuzbal plac za odrešitev, ampak zdaj sem dovolj visoko in grem dol na travnik. Ko sem že pred prvimi hišami, pa me začne močno požirati in naenkrat vidim, da mi ne bo zneslo čez drevesa pod vasjo. Odvijem rahlo levo, kjer so hiše nižje, tam je trofazna, pa malo niže še samonosilni drot, ki mi je že bliže, pa saj mora čez, drugače bom zaružil med hiše, dvignem noge (pa saj ni treba, ker je drot 2m pod mano 🙂 ) in sem čez. Zdaj pa samo še pristanek… kje ?… tamle v sadovnjak, na koncu zgleda malo travnika, samo ozko je na koncu, med orehom na levi in drevesnim gajem na desni… malo levo, preozko… švrk z levim robom po orehu, malo me zruka in padem za 2-3 m (sem 8-10 m nad tlemi, sicer pa ves let nisem bil dosti višje nad tlemi…), pa se padalo spet postavi in zabremzam in pristanem na travničku. Vse tole je blo zlo na tesno…

Zoranova prva ponovitev leta

Z Erzom se skoordinirava, hitro pospravim in v vas fehtat prevoz. Na prvi lokaciji me odklonijo (šparajo svoje avte – ne vozijo po makadamu…), na drugi sprva tudi, potem pa mi mladenič ponudi prevoz z motokros motorjem (za eno osebo). Oklenem se ga okoli pasu (!) in gasa gor čez vodenice (ampak raje letim s padalom, je bolj varno) do avta. Čez nekaj minut sem že v vasi pri Erzu.

Še je svetlo in že drviva proti drugemu startu- Sv.Križ pri Materiji. Na poti proti kapelici ogled potencialnih možnosti, na koncu na vrh pri kapelici. Je že mrak, Erzo postavi za en sam poskus (meni ni realno, premalo vetra, trnje,…) dvignem mu padalo, zalaufa, pa samo počisti trnje po pobočju in potem do teme odpletava trne z vrvic…

Vesela kot radio – en novnovnov=prvenstven !!! Pa še Kraševcem ga je Erzo izpulil 🙂 !!!

Današnji cilj čudovitega (napovedanega) dneva z idealnim JZ je sicer Kovk (Mateja,  Manca, Mega…), ampak z Erzom se odločiva še za jutranje projekte na Žirovskem pred uradnim začetkom letalnega dneva.

Prvi cilj so Ravne, ki jih je včeraj odletel Franci Reven in je bila skorajšnja ponovitev napovedana in torej res neizbežna.

Z avtom gor do križišča pri kmetiji in povprek čez travnika na vršni grič, kjer predvidevava start. In res je pod pastirjem lepo pobočje za odleteti. Malo moti pastir niže in zato Erzo postavi nad zgornjega, pa se potem prestavi pod. Jaz sem v tangicah s starim Obsessionom, Erzo pa s starim  XC2.

Malo čakava, da bo trakec pokazal pravi veter, potem potegnem, pa mi ne rata dvigniti. Potem pa Erzo, ki mu rata in še drugič jaz takoj za njim. Samo malo zavijeva nad pobočjem in pristaneva na travnik v dolini ob kmetiji.

Erzov let

Zoranov let

Erzo pospravlja, jaz pa medtem do kmetije, kjer nafehtam prevoz gor. Čez nekaj minut sem že pri Erzu. Naloživa robo in naprej. Prvi novnov 🙂

Erzo pokliče Francija Revna (preden uide na Kovk). Pravočasno ga ujameva in pripravljen naju je zapeljati na drugi cilj – Spodnji Vrsnik.

Ker se mu mudi, sam noče leteti in ko ustavimo avto, sam odlaufa na vršni travnik  in vpije, da je idealno za odletet, počaka, da pobereva robo in odšiba dol.

Midva v sončku postaviva najini coti na skoraj vodoravnem travniku, malo odstraniva motečega pastirja in čakava na veter. Trakci so sprva kazali pravo smer, potem pa z desne in občasno celo malo od zadaj. Ko pihne iz prave smeri, se Erzov prvi poskus konča s ponovnim postavljanjem.

Jaz medtem odlaufam naprej, preskočim pastirja in z rahlim oplazenjem dreveščka na levi odletim nad dolino. Najprej lepo drži, potem pa po dolini v smeri vetra začne požirati. Najprej mislim, da bom pristal pri avtu (kjer ga je pustil Franci), pa mi zmanjka in zavijem nazaj in pristanem na sveže pognojenem travniku pri nekdanji italijanski obmejni karavli.

Zoranov let

Ko pospravljam, Erza ni od nikoder. Povprašam, kaj se dogaja, pa mi po začetnem molku sporoči, da ravnokar visi na drevesu, ampak, da ni panike, vse je ok in naj pridem po njega. Hitro pospravim, nafehtam prevoz do avta in gor. Med potjo mi Erzo po postaji pove, naj prinesem drugo (XC3) padalo od štirih, ki jih ima s seboj (jaz pa samo tri 🙂 ), da bo lahko odletel in ne bova zgubljala dodatnega časa s snemanjem padala :-)… Hitro sem pri njem, mu pomagam postaviti in že odleti preko obešenega XC2. Ko sem spodaj v dolini, je že pospravil.

Erzov let

Po padalo bo prišel, ko bo čas (najbrž jutri…). Drugi novnov danes

Pa še komentarji okoli tehle dveh letov:

Darja Hrovat : Ne morm verjet 140 m višine carsko
[18.11.2012 00:17]
  • Franci Reven : Kje si dobu ime za štart,Vrsnik je pravo ime.Tam kjer imaš štart Pesek je v resnic Pleska. [17.11.2012 19:32]
  • 2.Jani Hrovat : A ni 300 m ena pametna višina za nov štart-takihle se da nardit v Avstriji-Tirolah vsaj 20 na dan-po vseh kmetijah kamor pride cesta. [18.11.2012 00:22]
  • 3.Borut Lapajne : ma pri nas so vse bolj redki kraji odkoder se da vzleteti ; se zarašča …. [18.11.2012 00:46]
  • 4.Uroš Novak : Jani , pa kšnem Madžaru to povej ! [18.11.2012 07:12]
  • 5.Andrej Erznožnik : Jani, zdaj se bom ponavljal: ko sem pred 20 in več leti začel šteti različne štarte, sem imel sam pri sebi zadevo urejeno: 300 m ali če je štart nižji, je bilo potrebno v zraku zdržati 10 min. Ko je bil postavljen ta olc (vsa čast olcju in njegovemu očetu) seveda kakšnih omejitev ni bilo in tako so se začeli normalno pojavljati tudi taki štarti. Tega se sicer nisem domislil jaz, je pa zadeva tudi zame in še koga, ki ni Poje postala zanimiva, saj smo začeli raziskovati Slovenijo z drugimi očmi. Naenkrat se je dalo leteti tudi drugje in ne samo v hribih ter na standardnih preiskušenih placih. Povsod, kjer sva se samo s Pojetom pojavljala so se rekrutirali lokaci, ki so pohiteli odleteti tisto za kar so vedeli, da je za njihovo hišo mogoče. In še: nismo vsi doma v osrčju Julijcev, da bi imeli okoli sebe samo visoke štarte. V zvezi z 20-imi štarti s kmetij v Avstriji v enem dnevu: jaz osebno komaj čakam, da to vidim in nikoli si nisem mislil da boš tako z lahkoto mesto na lestvici prepustil mojemu prijateju Zoranu. Torej, čakamo na tvojo 200! [18.11.2012 19:19]

Nazaj proti Logatcu in na avtocesto. Ves čas sva se usklajevala z ostalimi (Mega naju je že nekje na začetku poslal v PM) in prvotni cilj -Kovk, se spremeni v Goljak, ker bo tam bolje (super JZ) in ne bo gužve (tekmovanje na Lijaku in množica na Kovku). Ko sva mimo Postojne, so Mateja, Manca, Lusja in Mega že na pristanku, kjer ugatavljajo, da ni tako lepo, da tudi vetra ni, da je precej zaprto vse skupaj, ampak, da se odpira. Midva šibava naprej in ko prideva pod Goljak, ostali že gor proti  startu. Vreme res ne obeta, ampak tolažimo se, da proti Kovku (ali Buzetu, kamor so se preusmerili Ščuka &Co.), ni nič lepše (pa je očitno bilo…).

Erzo ima že nov start iz rokava – Velik Razbor, vrh malo naprej od Goljaka. Imava zagotovljenega lokalca za spremstvo in njegovega očeta za šoferja in hitro smo gor, mimo Goljaka še kakšna 2km in parking.

Okoli hriba se spotikamo po skalah, skritih v travi in ko smo na odprtem s prekrasnim razgledom na zgornjo stopnico (Ravnice), ugotovimo, da bo treba še malo sestopiti do trav. Nekaj metrov nižje najdemo sprejemljivo mesto za start in Erzo začne hitro postavljati. Piha zelo z desne (Z, ki pa ni močan). Lepo ga dvigne, odskaklja čez skale na robu (kompenzira s koleni…) in odleti.

Postavim na izpraznjeno mesto in ko sem pripravljen, pride še najin spremljevalec, ki le ni zadovoljen s svojim prvotnim startnim mestom malo više. Tudi jaz ga lepo dvignem in že sem v zraku. V zraku je popolnoma mirno. Letim v desno kolikor se da, da bom imel dovolj višine do pristanka v Selah. Z Goljaka so v zraku tudi Mateja, Manca in Mega, nekaj jih je pa že pristalo. Erzo je šel daleč proti Kozleku in je bil prenizek in zato prekratek do pristanka,

Erzov let

ostali pa pristanemo drug za drugim na uradnem pristanku.

Zoranov let

Med pospravljanjem si malo poročamo o dosedanjem dogajanju, potem pa Mega z Lusjo še enkrat gor na start ali pa vsaj po avto. Tretji novnov.

Zjutraj pri zajtrku se nadaljuje demokracija: ali gremo naprej dol po Italiji, ali ostanemo v Dolomitih. Situacija niha malo sem, malo tja, ampak na koncu prevladajo tisti, ki hočejo ostati  v Canazeiu (čeprav imajo tudi glas sopotnice, ki sploh ne leti…). Ker smo izgubili, smo malo depresivni, pa se je treba potolažiti s še kakšnim novim startom. Prevko je za in spet smo ob 10h v avtu Erzo, Mega, Edo in jaz. Gremo spet gor na Belvedere, malo niže, kot včeraj, piha pa še malo močneje, kot včeraj.

Ko že skoraj obupamo, Prevko ponudi, da gremo pogledati po zgornji cesti proti vrhu. In res rinemo gor, pa gor, pa smo že malo v snegu, pa pririnemo skoraj na vrh. Peš sprehod na greben pove, da je zgoraj idealen veter iz smeri Marmolade (smo nad umetnim jezerom na Passo Fedaia) in kar odlaufamo nazaj v avto po padala.

Postavimo en ob drugem: odleti Erzo, pa jaz, pa Edo, čez nekaj časa pa še Mega, ki se mu je nekaj sfedlalo, pa še veter je začel nekam čudno pihati. Prej smo sicer nakladali, kako bo za jadrati, ampak jaz se usmerim kar na desno ob grebenu proti Canazeiu. Malo zavrtim, malo drži, potem pa kar čez Canazei na pristanek.

 

Zoranov let

Kmalu pristaneta še Edo in Erzo,

Erzov let

čez  nekaj časa pa še Mega, ki bi sicer kar ostal v zraku, pa ni imel delujoče postaje, da bi javil. Smo veseli, saj je spet novnov.

Med pospravljanjem pa že pride Prevko po nas.