Danes popoldan ne morem (pogreb…), ampak nekje se moram dol vreč in že odkar sem se zbudil, mi hodi na misel Jakovica (hitro, kratko…). Veter je S čez vso Slo in po naših in Erzovih raziskovanjih lokacije mora pihati ravno kontra veter, da se lahko odleti na tem griču na J :-). Torej bo ravno prav…

Pridem na grič, odnesem robo na vrh travnika (še Erzov trakec je tu…) in piha rahel V (čisto z leve). Ampak je tako rahlo, da postavim coto-Obsessiona brez razmišljanja in se pripnem v tangice in potegnem (lepo gre gor, sicer malo v levo v veter…) in zalaufam naprej po položnem pobočju do preloma, kjer me zagrabi in sem v luftu. Čez redka drevesa in na levo proti Lazam, kjer pristanem na blatnem travniku.

Zoranov let

Malo krajši kot Erzo zadnjič in novnov zame 🙂 !!!!

Vozim naprej proti Žirem, Erzo medtem organizira Francija, da naju pelje na Goli vrh in naj vzame s seboj še čelado zame. Za Žiremi zavijeva v Melčevo grapo in gor do Revna. Vskoči v avto z neko polnacistično čelado (ki mi ustreza) in gasa naprej okoli Golega vrha (mimo Rupnikovega rova, kjer je nekaj avtomobilov – mogoče bo kakšen koncert tam nocoj…).

Zaparkiramo avto in po krasnem travniku gor na obli Goli vrh (pod elekrtičnimi kabli). Veter piha čisto z leve in že rahlo od zadaj (cca 1m/s), mrak že pada, megle se zlivajo počasi čez hribe dol na žirovsko, skratka, kaže da smo prepozni in da ne bo mogoče. Erzo odstopi (“z vetrom v rit jaz ne morem startat…”), Revnu pa se ne zdi tako brezupno. Pa mu Erzo ponudi padalo in zic in kokpit in vse, naj proba. Pa Franci zagrabi in se pripravi. Seveda se takoj tudi jaz.

In Franci zalaufa in laufa in še bolj laufa in mu počasi gre gor in odlaufa tako hitro, da ga res odlepi od tal. In gre čez drevesa in na desno ob pobočje. Ko to vidim, se mi zdi nemogoče (da bi tako odlaufal), Erzo me z dvomi v očeh žalostno pogleda, jaz pa kar zalaufam in laufam in čutim, da gre padalo poševno počasi gor, pa še kar laufam (super tale travnik, kar ni ga konca…) in laufam in začutim, da bingljam v luftu. Uauuuuuuu, v luftu sem! Zdaj pa samo še čez drevesa. In pridem čez in zavijem v desno in počasi tonem in nekje v daljavi vidim dolino in ne verjamem, da bom prišel do tja. Pa kar letim in letim in preletim prvo in drugo kritično mesto in sem končno zunaj. V mraku pristajam na travniku pod Račevo (45km z vetrom), obrnem nazaj v veter med telefonijo in srednjenapetostnim daljnovodom in stopim na tla. Nisem verjel, da bo ratalo.

Zoranov let

Ko pospravim, je Reven (ki je pristal malo naprej proti Žirem) s familijo, ki ga je pobrala, že pri meni. Vrnem mu čelado, malo poklepetamo, pa pride še Erzo z avtobusom. Vsak ima danes en novnov 🙂 !

Še nazaj k Jureču po izgubljeno rokavico, malo poklepetava z gospodarjem in gasa nazaj na Vrhniko.

Vreme v podnu, ampak vesel kot radio 🙂

Danes napovedan obup in to tudi je. Ampak včeraj je klical Lokovšek, da če bo danes kje, bo na Donački.

Še v mraku grem za računalnik in začnem gledati veter (750m modro in vijoličasto tud čez SV Slovenijo. Na 1500m 4 črtice in celo trikotniček. Generalni JZ. Smer je prava… Končno najdem nekaj pozitivnega: veter pri tleh je v SV SLO samo rahlo zelen… Kamere: povsod dežuje manj ali bolj, ali boljbolj, Letališče MB pa visoka oblačnost in brez dežja in tudi Gruškovje in tam okoli. Mogoče pa bo Donačka…

Zbudim Matejo, naj vpraša iz prve roke. Ata stopi na balkon na Ptuju in pravi, da veter 0, da se vidi do Hrvaške, dežja ni. Potem pokličem še Mega, ki najprej misli, da se mi je zmešalo (na Uncu vliva 100nauro in piha tako, da trga gate. Pa mu začnem razlagati… Pa smo zmenjeni. Ob 10.30 pri Mateji. Vmes govoriva s Frenkom, ki misli, da bo idealno…

Od Lju do Celja vliva 80nauro. V Celju se zmanjša na 50nauro. Mateja skozi nabija o mesnih proizvodih (ima že 2 dni pavze v vegetarijanstvu) in o krofih na Trojanah in kam gremo kupiti salame in pršut… Čakamo na Lokovška, pa se ne skoordiniramo in po stari cesti naprej proti Rogaški. Frenk čaka s štirimi žmigavci na raznih lokacijah, da se dohitimo (ne vemo točno, kdo je spredaj), lokacije sporoča v prozi in dvanajstercih preko telefona (v glavnem so vse nekje ob cesti pri kakšni cerkvici…), vendar ga žal opazimo šele malo pred Šmarjem pri Jelšah. Potem pa mu Mateja pridno sledi (in ves čas še vedno nabija o salamah).

Končno mimo graščine v Rogatcu in gor do vznožja Donačke na pristanek. Tu čaka Tone, ki ne bo letel, ampak bo za zemeljsko podporo (no, za to se je javil že Mega…). Hitro gor na lep start pod cesto (malo mračno in precej hladno zaradi vetra, ki nažiga 8/10 – idealno pravi Frenk, tu mora malo bolj, da padalo bolj prime…) . Frenk postavi, še predno se jaz pripravim, Mateja nezaupljivo pregleduje start in okolje, Mega asistira. Jaz se odločim za UTurna in tangice (start sicer super suh, ampak spodaj pa plundra z blatom pod njo – Rook ostane v rukzaku). Klobasa vodoravno (“tu vedno malo bolj kanalizira”, pravi Tone).

pred letom

Frenk po nekaj poskusih potegne v redu in odleti in takoj zajadra. Jaz še postaviti ne morem, ker mi ga razmetava. Potem pomagata Mega in Mateja in jaz motovilim in se obračam – za naprej mi je premočno, ker kar čutim, kako me vleče nazaj, hrbtno pa tudi… Medtem Frenk scuri in ga gre Tone iskat. Jaz nekajkrat poskusim, se povaljam po startu sem in tja, Mega in Mateja se usedeta na padalo, pa se spet odpeljem nekam po neuspelem dvigu. Prideta Frenk in Tone in še onadva držita padalo (“zdajle pa bo, tole je zdaj,…) in spet nekaj neuspelih poskusov z drajsanjem po suhem startu  (hvalabogu… če bi tu bila ona plundra od spodaj… spomnimo se Češne na Treh kraljih 🙂 ) .

Končno ga uspem dvigniti, pa me spet potegne po startu in zasuka padalo in sem z zavrtenimi gurtnami napol v zraku. Mega vpije, naj namotam komande, pa me že nosi v zrak in se naenkrat odvrtim z zicu v pravo smer in potem samo še odmotam desno komando z roke, medtem ko me nosi nekam ob pobočju v PM… (Mega moli /kasnejši info/, da me prlima na drevje zadaj- tako bo verjetno najmanj poškodb…) in sem lepo v zraku in zajadram :-). Potem pa uživancija sem in tja nad pobočjem (preveč desno ne grem, ker je Frenki takoj po taki odločitvi scuril). Frenk poskuša postaviti, pa mu nekako ne gre (mu ga preveč razmetava). Kaže, da je res pojačalo…

Jaz se pa kar vozim, nova Strmca, posije sonce, čudovito je, vesel kot radio (da sem živ in sploh vse…). Pa se mi ob enem mimovozu Mega zadere, naj grem dol, ker vedno bolj nabija in me bo odfukalo gor (pa ravno sem se veselil, ker sem začel nabirati…) . Odpeljem se daleč ven, še vedno kar drži in le počasi zgubljam (-0,3) in po slabih 20min zadrajsam po plundri v blato na pristanku.

Zoranov let

Super je blo in še (predvsem to) novnov. Potem pa gasa nazaj proti Trojanam (Mateja še kar nabija o mesnih izdelkih in iščemo Mercatorja, najboljšega soseda, za pršut po polovični ceni, ki je v akciji 8€/kg). Potem se pa bašemo na Trojanah s krofi, štrudlom in prekmursko… Veeeeesel kot radio :-).

Danes se obeta krasen dan. Povsod je zjutraj še šajba in tudi meglice se že dopoldne redčijo. Žal pa napovedani ne preveč močen JZ ni tudi  v resnici. Na Krvavcu 8/12 SZ, na Kovku pa 6/8 J (idealno…). Mega danes ne more, mogoče pozno popoldne. Kliče neinformirani Luka Slak, da bi šel popoldne na en čudovit zimskopredvečerni let (tako kot lani ob tem času…), pa ga seznanim s stanjem… Tudi Mateja ima druge načrte in obveznosti (poleg službe). Ker se na Primorskem opazno slabša (čeprav zdajle zvečer OLC kaže, da je bila npr.Vremščica dobra izbira), se odločim za projekte.

Spet proti Žirem s ciljem Izgorje (tretji ogled 🙂 ). Med potjo pokličem Mirka, ki gravitira v to področje in je za akcijo. Ker je še v službi bo na pristanku šele po 15h. Jaz šibam skozi zimsko idilo direkt gor v vas in po bob stezi do končne kmetije. Malo poklepetam z mamco in na travnik. Tu ne piha napovedani JZ, ampak SZ, torej v desno ritnico in zato se hitro zbašem nazaj v avto in po drsalnici v dolino, kamor ravno prihaja Mirko.

Naprej do kmetije Jureč, tu poklepetava z gospodarico in pustiva moj avto in z Mirkovim pri gasilskem domu po spluženo zasneženi cesti gor v pobočje Brekovice. Ne uspeva speljati prve strmine tudi po nekaj poskusih, zato dol in ketne gor (v 5 min – bravo Mire) in potem se elegantno odpeljeva na vrh do kmetije Laznar. Tu malo tacava po globokem snegu in ugotavljava, da je veter po smeri OK (mogoče malo šibek). Malo cincam, Mire ne gre, ker bo potem problem priti po avto, potem pa se na hitro začnem pripravljati. Tangice, UTurn mi pomaga postaviti Mirko in potegnem.

Padalo gre lepo gor, vendar ga močno vleče v desno (v resnici piha delno z leve)  in gazim za njim in se odlepim iz snega, na pol preskočim škarpo nad cesto in podrajsam po njenem spodnjem robu in sem v luftu. Najprej pošteno potonem, potem pa se odpeljem ven in sem nad dolino. Zavijem v levo in v nasprotnem vetru (piha po dolini proti Žirem) pristanem točno pri mojem avtu pri Jureču.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, je Mire že pri meni. Ponudim, da ga zapeljem gor in takoj je za. Pustim svoje padalo na snegu in gasa gor.

Ponoviva vajo, samo da sva zamenjena. Sedaj piha precej močneje in Mire elegantno odpelje v zrak, pa ga kljub temu začne požirati. Ko sem z avtom dol, že pospravlja (pristal je nekaj pred kmetijo). Ko pospraviva, je gazdarica pri naju in naju povabi notri na čaj. Pristaneva, saj bi se res prilegel in čez nekaj minut sva na toplem.

Vsa družina se zbere, gazdarica nareže pravkar doma spečeni kruh, ata Jureč nareže salame in sir, kumarice in … pojedina je nepopisno slastna. Potem pa klepetamo,… izkaže se, da so žlahta od Francija Revna, pa Miha Mlakarja, pa zadnjič je ata odpeljal gor Erza (po Izgorju,…), pa o kontrabandu… komaj se naju končno rešijo :-). Novnov !!!