Vreme enako kot včeraj – sluzasto. Ampak na kamerah najdem na Primorskem malo sončka in navijam v to smer. Manca se prijavi že zgodaj (če bo kaj zanimivega…), Erzo je seveda za, Borisa danes ne smemo pozabiti (sporoči Erzu), Mateja se zelo zanima, pa ji ne bo zneslo, Mega pa najprej odpove zaradi dela, potem javi, da v Logatcu dežuje in nazadnje ga poberemo na Uncu (ampak bo samo za šoferja).

Gasa skozi dež do Razdrtega, potem pa dol v Vipavsko dolino po suhem in po dolini Branice na Štanjel po lepi gozdni cesti direkt na start. Ko parkiram LCja, Erzo in Boris že tovorita kramo na travnik in začneta postavljati. Start je dokaj lep in piha v pravi smeri gor, samo prehod iz grape v dolino je kar čuden. Manci ni treba, zato z Megom pomagata nam trem pri postavljanju.

Erzo odleti in zavije na levo ob pobočje in ga lepo dvigne in je čez (in kar jadra…). Medtem ko dvigujem in sušim padalo včerajšnje mokrote, odleti Boris direktno v sredino doline in ga požira in požira in … požira in potem odvije v desno v strm travnik nasproti startnega pobočja.

Borisov prvi let

Medtem, ko nabere in hiti nazaj gor, potegnem jaz in se držim Megovega navodila: samo levo, čim bolj ob pobočju… In sem res tik nad bori in mislim, da bom kakšno pojahal, pa se plazim čez, vendar me vseeno nezadržno spušča. Usmerim se bolj k sredini jarka in že iščem, na katero jelko bi se usedel, ko le dobim rahel sunek in se nekako pregoljufam čez. Spodaj pa je že dolina … in sem čez. Še desno ob pobočju, kjer celo malo zapiska in dol na travnik zraven Erza.

Erzov let

Erzov komentar leta: Jaz tukaj na ogledu že 31.12.2011, ko ni pihalo nič, ali celo odzadaj. Potem se je zgodilo, da mi ga je 25.3.2012 spizdu Miha Slamič, ki je tukaj tako prvi odletu. Danes že v fazi parkiranja avta, opazim skozi šipo tista potrebna dva metra na gor. Tako se hitro pripravim na vzlet, brez da bi se zanimal za okolico in ne kot moja kolega, ki zvedavo opazujeta štart, razmere, drevje in grapo, ki jo je treba preleteti, da priletiš ven do pristanka. In Mega mi za popotnico reče: “tole ne bo šlo ven”, “hvala za vzpodbudo” mu odgovorim in se poženem.
Komentarji (1)
  • 1.Stane Bajt : Meni se ni zdelo glih užitno. Lepo si tole odpeljal. Lp Mega. [14.10.2012 00:35]

 

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, pokliče Mega, če imam ključ od avta mogoče pri sebi … in seveda ga imam :-(. Iz jarka pripelje tudi Boris, ki nato po nekaj vjuganjih pristane zraven naju.

Napol pospravim robo in hitro do ceste, kjer čakam na prvi avto. Postavim se na sredo cesto in ustavim nič hudega slutečo mamico, ki pelje svoji malčici domov. Povem ji, da bo brez njene pomoči katastrofa in ko se vda, jo celo prepričam, da gre gor po gozdni cesti, kjer smo šli mi. Glede na vožnjo in skrb in vprašanja, kako še bo, je očitno, da najbrž prvič vozi izven asfaltne ceste… Pa smo na koncu le gor, pri Megu in Manci, ki sta imela medtem turistični ogled Štanjela.

Dol po Erza in Borisa in gas naprej.

Čez Štanjel od zadaj na Govc (Golec), kjer je že nekaj lokalcev. Veter piha preveč z V in se nekako ne morejo odločiti za start, saj se obeta samo curaža. Imamo lep sonček in idilično okolje, tako da  mi še malo uživamo in nakladamo, le Boris začne takoj postavljati. Postavimo še ostali in za Borisom (ki odleti z elegantnimi baletnimi koraki) starta še Erzo, domačini, potem pa še jaz in Manca.

Ko nas vse zlifra nesebični Mega v zrak, se odpelje dol, jaz pa najprej v veter, kamor se komaj pomikam naprej, potem pa zavijem v levo in po dolini proti Braniku do travnika, kjer pristaneva skupaj z Manco med ostalimi.

Borisov let

Erzov let

 

Zoranov let

Ko pospravljava, se ostali bašejo z narabutanimi figami, Boris nabira buče na bližnjem polju, na poti proti cesti pa čistijo še ostanke grozdja v vinogradu. Ko pospravim, je figa že popolnoma prazna, ko grem mimo nje, zato pa je v vinogradu še nekaj čudovito sladkega grozdja… Borisa odložimo v bližnji (že znani gostilni), mi pa še enkrat gor za še en potecialni let, ki pa ostane potencialni in dan se zaključi ob kremšnitah (in pici) v Borisovi gostilni… Dva novanova :-).

Glede na vremensko situacijo (bolj kilavo vreme in zmeren zahodnik) smo danes za projekte. Erzo je za, uro predlagam dvanajsto. Delux je tudi za, Mega ne more.

Na mitnici je Delux brez Špele, tako da bomo morali sami skrbeti za zemeljsko logistiko. Prvi cilj je Poček. Ko zapeljemo mimo vseh prepovedi in opozoril na poligon, je tam nekaj vojske, ki nekaj dela in to mi vzbudi malo nelagoden občutek. Erzo in Boris se ne sekirata in gasa na že poznani start. Ko LCja zaparkiramo na samem vrhu, planeta onadva iz avta in že začneta postavljati. Preden zberem robo, sta že v fazi odletanja. Piha primerno močno, vendar bi bilo na Babi najbrž premočno.

Lepo hrbtno dvignem Obsession-a v tangicah, po obratu pa kar stopim v zrak. Malo me odnaša v desno, vendar lepo drži in se skoraj vodoravno peljem proti kotanji pri vojakih, kjer bomo pristali. Prvi pristane Boris, nekaj za njim Erzo, medtem ko ju jaz opazujem z višav.

Deluxov Poček

Borisove fotke: http://picasaweb.google.com/107701220572594814613/Pocek9102012#

Erzov Poček

Malo celo dvigne, tako da že pomislim, da bi potegnil ušesa, potem pa le začne spuščati in pristanem na ravnici zraven Erza.

Zoranov Poček

Boris in Erzo neuspešno prepričujeta vojake in spremljevalce, da bi nekoga od nas peljali po LCja, pa ni nobenega razumevanja in raje naprej pečejo svoje čevape, namesto da bi delali (gradijo kao tarče za topovsko obstreljevanje). Boris se javi, da gre po avto, midva pa medtem pospraviva.

Ko smo spet vsi naloženi, je kar jasno, da gremo na Šilentabor, ki danes zame pa mora biti. Ko zaparkiramo, niti ne grem pogledati na start, ampak kar zagrabim robo. Boris je odločen, da mu ni treba in bo šofer in bo raje nabiral šipek, Erzo pa najprej tudi ni za let, ko pa mi začneta postavljati, premami tudi njega in gre po robo.

Sem spet v tangicah in z U-turnom, prepričan, da bom hitro odletel. Pa ni tako. Štartanje se spremeni v dnevno/nočno moro. Od koderkoli potegnem (desno s hribčka, pa zadaj za startom,…) padala ne spravim v zrak. Vetra najprej skoraj ni, potem malo pihne, pa vleče z leve, pa spet gor, pa zadaj nič, pa zadaj je, pa… Najprej mi Erzo in Boris skupaj postavljata, jaz pa vlečem padalo po startu sem in tja. Potem se odloči Erzo, da bo tudi on poskusil in postavi, medtem, ko jaz grem v avto z Borisom po Rooka, ki pa ga bo ja menda enostavno spraviti gor. Pa tudi Erzu ne rata (enkrat ga je celo že imel lepo nad sabo). Tudi Rook noče gor na ravnici za robom. Po vsakem neuspešnem dvigu Boris stoično rešuje vrvice in mi ponovno postavlja. Erzo se odloči, da ne bo več poskušal, jaz pa se odločim za zadnji (?) poskus na hribčku desno.

Piha čisto z leve, pa nekaj korakov več imam na voljo po diagonali. Ko potegnem je najprej spet vse enako, potem pa skoči gor in se napihne (me kar preseneti, da je gor), jaz pa pocincam ali naprej, ali se obrnem bolj v desno, pa odlaufam naprej čez rob, malo pojaham jelko, da me strese (in baje to tudi razbremeni padalo, kot sta videla onadva) in sem čez, vendar potonem, tako da pobrcam še po vršičkih spodnje jelke, potem pa sem končno pod napeto kupolo in se odpeljem naravnost ven, dokler gre. Peljem se čez Narin skoraj do pokopališča, tu pa obrnem in pristanem na travniku.

 

Zorano Šilentabor

Ko zložim sta že pri meni. Tale Šilentabor pa je bil res težko priborjen novnov… 🙁 …

Ker danes popoldne ni planirano moje letenje, je treba iti čim bolj zgodaj. Zjutraj je sicer vse temno in megleno, ampak mene kar matra tisti Kamniški vrh, ki smo ga omenjali včeraj (hike&fly).

Prijavi se Manca, ki bi kar ves dan. Pripravljen sem spremeniti cilj, če sem do 16h nazaj v Lju. Pokličem Erza, katerega cilj pa je danes leteeeeenje in ne dol metanje (“to lahko kadarkoli…” – no me prav zanima, kdaj bo). Navija za Buzet, kar pa mi ne sede, ker bom itak popoldne v tisti smeri. Torej se danes naše poti ločijo. Manca se preveže na Erza, jaz pa gasa iz Lju ob 10.30 proti Kamniku in do parkinga pri šodrokopu nad naseljem Slevo. Od Kamnika naprej je vse mokro in sluzasto in vse zaprto in črno okoli vrhov (ravnokar je močno deževalo).

Ko si ob 11.30 naložim lahko opremo, zasopiham najprej po moji standardni poti na Kamniški vrh (kolovoz desno, do vikendov, po J slemenu do zgornjega križpotja). Pri zgornjem križpotju pod vrhom zavijem levo po poti, ki preči celo južno pobočje do sedla med obema vrhovoma. Še malo naprej po travcah in po 1.20 uri sem na Planjavi, levem vrhu Kamniškega vrha. Vetra nič, oziroma rahlo piha od zadaj (od dežja hladni zrak se s hribov zliva dol ? ). Postavim Nuptseja in se pripravim in čakam, da bi kaj pihnilo gor. Do Kamnika se je spucalo in je mestoma celo sonček, tako, da upam da bo tudi kaj naredil.

In ko res rahlo zapiha gor, potegnem (naprej seveda 🙂 ) in odlaufam dol in sem že v luftu. Ne piskne niti malo, gre samo dol -1,4 in hitrost 42 km/h. Usmerim se direkt proti Godiču in gledam, kako hitro zgubljam višino. Vendar se mi zdi, da bom lahko prišel čez Stranje, tako da odmislim pristanek v Bistričici. Če pa ne bo zneslo na standardni pristanek pri Godiču, pa že vidim nekaj lepih travnikov. Čeprav sem vedno nižje, pa je hitrost kar konstantna in kmalu sem nad Godičem. Trakec na drogu kaže da piha močan S (?!), ki ga prej, ko sem se peljal z avtom gor, ni bilo. Z lepo višino zaokrožim nad travnikom in pristanem.

Zoranov let

 

Ko začnem pospravljati, pripelje traktor, ki hoče točno tam obračati pokošeno. “Pomaga” mi prestaviti padalo, kar ima za posledico, da naslednjih 20 min. rešujem zafeclane vrvice :-(.

Ko pospravim, hitro na cesto, vendar ne dobim štopa vsaj 15 min, ko že skoraj prepešačim Godič. Končno se me usmili nek čuden tip, ki me najprej odpelje v Stranje, potem pa se v pogovoru le omehča in me zategne do križišča za Slevo. Ful sem zadovoljen. Po dolgem času spet hike&fly na konkreten hrib :-). Pa še novnov !