Ko smo spet vsi naloženi, je kar jasno, da gremo na Šilentabor, ki danes zame pa mora biti. Ko zaparkiramo, niti ne grem pogledati na start, ampak kar zagrabim robo. Boris je odločen, da mu ni treba in bo šofer in bo raje nabiral šipek, Erzo pa najprej tudi ni za let, ko pa mi začneta postavljati, premami tudi njega in gre po robo.

Sem spet v tangicah in z U-turnom, prepričan, da bom hitro odletel. Pa ni tako. Štartanje se spremeni v dnevno/nočno moro. Od koderkoli potegnem (desno s hribčka, pa zadaj za startom,…) padala ne spravim v zrak. Vetra najprej skoraj ni, potem malo pihne, pa vleče z leve, pa spet gor, pa zadaj nič, pa zadaj je, pa… Najprej mi Erzo in Boris skupaj postavljata, jaz pa vlečem padalo po startu sem in tja. Potem se odloči Erzo, da bo tudi on poskusil in postavi, medtem, ko jaz grem v avto z Borisom po Rooka, ki pa ga bo ja menda enostavno spraviti gor. Pa tudi Erzu ne rata (enkrat ga je celo že imel lepo nad sabo). Tudi Rook noče gor na ravnici za robom. Po vsakem neuspešnem dvigu Boris stoično rešuje vrvice in mi ponovno postavlja. Erzo se odloči, da ne bo več poskušal, jaz pa se odločim za zadnji (?) poskus na hribčku desno.

Piha čisto z leve, pa nekaj korakov več imam na voljo po diagonali. Ko potegnem je najprej spet vse enako, potem pa skoči gor in se napihne (me kar preseneti, da je gor), jaz pa pocincam ali naprej, ali se obrnem bolj v desno, pa odlaufam naprej čez rob, malo pojaham jelko, da me strese (in baje to tudi razbremeni padalo, kot sta videla onadva) in sem čez, vendar potonem, tako da pobrcam še po vršičkih spodnje jelke, potem pa sem končno pod napeto kupolo in se odpeljem naravnost ven, dokler gre. Peljem se čez Narin skoraj do pokopališča, tu pa obrnem in pristanem na travniku.

Zoranov filmček

Zorano Šilentabor

Ko zložim sta že pri meni. Tale Šilentabor pa je bil res težko priborjen novnov… 🙁 …

Ker danes popoldne ni planirano moje letenje, je treba iti čim bolj zgodaj. Zjutraj je sicer vse temno in megleno, ampak mene kar matra tisti Kamniški vrh, ki smo ga omenjali včeraj (hike&fly).

Prijavi se Manca, ki bi kar ves dan. Pripravljen sem spremeniti cilj, če sem do 16h nazaj v Lju. Pokličem Erza, katerega cilj pa je danes leteeeeenje in ne dol metanje (“to lahko kadarkoli…” – no me prav zanima, kdaj bo). Navija za Buzet, kar pa mi ne sede, ker bom itak popoldne v tisti smeri. Torej se danes naše poti ločijo. Manca se preveže na Erza, jaz pa gasa iz Lju ob 10.30 proti Kamniku in do parkinga pri šodrokopu nad naseljem Slevo. Od Kamnika naprej je vse mokro in sluzasto in vse zaprto in črno okoli vrhov (ravnokar je močno deževalo).

Ko si ob 11.30 naložim lahko opremo, zasopiham najprej po moji standardni poti na Kamniški vrh (kolovoz desno, do vikendov, po J slemenu do zgornjega križpotja). Pri zgornjem križpotju pod vrhom zavijem levo po poti, ki preči celo južno pobočje do sedla med obema vrhovoma. Še malo naprej po travcah in po 1.20 uri sem na Planjavi, levem vrhu Kamniškega vrha. Vetra nič, oziroma rahlo piha od zadaj (od dežja hladni zrak se s hribov zliva dol ? ). Postavim Nuptseja in se pripravim in čakam, da bi kaj pihnilo gor. Do Kamnika se je spucalo in je mestoma celo sonček, tako, da upam da bo tudi kaj naredil.

In ko res rahlo zapiha gor, potegnem (naprej seveda 🙂 ) in odlaufam dol in sem že v luftu. Ne piskne niti malo, gre samo dol -1,4 in hitrost 42 km/h. Usmerim se direkt proti Godiču in gledam, kako hitro zgubljam višino. Vendar se mi zdi, da bom lahko prišel čez Stranje, tako da odmislim pristanek v Bistričici. Če pa ne bo zneslo na standardni pristanek pri Godiču, pa že vidim nekaj lepih travnikov. Čeprav sem vedno nižje, pa je hitrost kar konstantna in kmalu sem nad Godičem. Trakec na drogu kaže da piha močan S (?!), ki ga prej, ko sem se peljal z avtom gor, ni bilo. Z lepo višino zaokrožim nad travnikom in pristanem.

Zoranov let

Zoranov filmček

Ko začnem pospravljati, pripelje traktor, ki hoče točno tam obračati pokošeno. “Pomaga” mi prestaviti padalo, kar ima za posledico, da naslednjih 20 min. rešujem zafeclane vrvice :-(.

Ko pospravim, hitro na cesto, vendar ne dobim štopa vsaj 15 min, ko že skoraj prepešačim Godič. Končno se me usmili nek čuden tip, ki me najprej odpelje v Stranje, potem pa se v pogovoru le omehča in me zategne do križišča za Slevo. Ful sem zadovoljen. Po dolgem času spet hike&fly na konkreten hrib :-). Pa še novnov !

Vreme je sicer bolj tako, ampak že ob 9h sem proti Uncu po Mega. Erzo gre danes v jamo (zmotno misli, da ne bo za letet 🙂 ), tako da sva z Megom sama na projektih. Drugi se bodo priključili kasneje. Greva na Pivško, kjer naj bi bilo malo manj vetra.

Prvi start Gradec pri Jurščah. Po Erzovih navodilih pred pokopališčem zavijeva po makadamu, ne na levo (kjer ga ni), ampak v drugo levo, torej desno. In sva mimo lovske koče na startu, kjer malo kaplja. Predno odneseva robo na start še malo politike o TNP po telefonu.

Na startu najdeva mesto, ki je najbolj primerno in Mega mi raztegne padalo po drekih. Imam U-turna, ki je že dovolj posran, me ne moti, če bo še moker. Imam tangice, da bom bolj okreten. Mega ne bo letel, ker bo samo curaža. Piha lepo gor in dvignem med redkimi kapljami in se spustim dol. Po 100 višincih pristanem na desni blizu cisterne. Novnov !

Zoranov let

Ko pospravim, je Mega že pri meni in odpelje čez polje na Šilentabor, da ne bi tam preveč pojačal Z. Ko prideva gor, ni nobenega Z, ampak piha v rit (sem že 5-tič ali 6-tič tule na ogledu 🙁 ). Malo čakava, potem pa gasa nazaj na Juršče in okoli proti vrhu Kršičevca. Na križpotju z markirano potjo pustiva LCja in peš na vrh. Mega mi nosi vrečo, jaz pa sem kar v tangicah, da bom čim hitreje opravil s tem startom :-).

Ko prideva iz gozda na vršne travnike, je čudovit razgled na okolico v 7/13 južnega vetra, ki polaga drevesa naokoli… Pa spet peš nazaj do avta in proti Kovku, kamor naj bi prišla še Manca in Boris.

Ko čakamo na Toma, navijam,da gremo pogledat še na Lovrenca. Samsa bi šel raje na Poček (vrh Baba ?, ki še ni odleten ? ), ampak zdaj smo tu in vreme ni ravno preveč prijazno, mogoče tam že uliva. Pa gremo gor na Strmco v LCja in od zadaj proti Lovrencu.

Vmes se nekajkrat zgubimo in vozimo sem in tja po gozdnih cestah in začne še deževati, tako da ne kaže najbolje. Končno nam tablica pokaže kje smo, in nas reši. Vdenemo pravo cesto in gasa po kolovozu na vrh. Pri cerkvici parkiramo, nekateri malce pocingljajo, potem pa dol na ogled starta. Ker ne kaplja preveč močno, reši zadevo Delux, ki odločno izjavi, da gre po padalo. Pa greva še midva s Samso (Mega se je itak javil za šoferja, Manca ne bi, Tom pa je prišel peš iz Studenega brez padala za kondicijo).

Med pravim gozdom marel (gob namreč, dežuje ne tako, da bi jih rabili 🙂 ) postavimo.

Atraktivno z ninja vložkom čez grmovje starta Samsa, za njim pedagoško vzorno elegantno odleti Boris, ne da bi pohodil eno samo marelo, potem pa še jaz z majhnim popravkom. Samsa dol na prvi travnik pod hribom,

Andrejev let

Boris kar nabira ob hribu, jaz pa počasi curim in se potem odpeljem daleč ven čez Studeno in daljnovod na travnik za njim, kjer pristanem v jesenskem podlesku. Drugi novnov danes !

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane ob meni še Boris.

Borisov let

Tom pride po naju s Samso, nas dostavi do spomenika sredi vasi, potem pa prideta Mega in Manca in gasa na Strmco in na zaključno druženje na Planino…

Pa še slikce: https://picasaweb.google.com/105472806995781682857/SvetiLovrencNadStudenim?authuser=0&feat=directlink