Tule sem že bil, pa je v popolni megli zelo pihalo od zadaj. Danes ni megle, piha pa še vedno od zadaj (res pa da malo manj, kot zadnjič). Pa vidi se, da je začetni del bolj položen, kot se mi je zdelo zadnjič. Pa na frišno je vse pognojeno (poljska dela pred zimo, pa to…).

Postavim (očitno bolj levo, kot je to naredil prvopristopnik, ki je tudi odletel bolj proti Z nad desni spodnji travnik – kot je razvidno iz pravkar javnosti objavljenih dokumetov…) in čakam, da vsaj približno ne čutim vetra od zadaj.

Potegnem in laufam po pognojeni travi in samo upam, da ne zaružim. Speljem in se čez vse gnojne terasice zapeljem na travnik na koncu.

Potem še odtacam po gnoju v obratni smeri gor … in se ulije…

Danes podobno kot včeraj, le da je SV malo manj, močno pa predvsem v Vipavski. Da ne bi spet izgubil celega sončnega dopoldneva (megla se v LJU že zgodaj dvigne), grem na projekte, dokler se ne organiziramo kam. Milan bi lokalno – na Zavrh (Štusejev Dušan pravi, da je pri njih dosti manj vetra, kot včeraj), Erzo pa predvsem na Zavrh ne, sploh ko sliši, da je malo vetra.

Ko parkiram ob pokopališču pri cerkvici, je debela slana po travi in vse hrska, ko postavljam. Veter piha naravnost gor, tako da lepo dvignem in moram kar potisniti naprej, da me vzame.

Na pristanku pa je sonce že vse stopilo in padalo je v trenutku mokro.

Na naslednji lokaciji v bližini Police pa sem v totalni megli (v oblaku), tako da le slutim, da je treba odleteti najbrž proti J, JZ; ker pa piha od SV kar močno, se samo odpeljem še malo naokoli in nazadnje nazaj proti Veliki Stari vasi.

Na vrhu tega travnika je za spoznanje več strmine na nepokošenem delu nad lovsko prežo. Naklonina pa je najlepša desno proti vasi.

Dvignem levo v veter in desno po največji naklonini dol mimo dreves in skozi vršičke šavja spodaj v kotanjo v vasi.

Ker se nikakor ne uskladimo, ali Zavrh ja ali ne, gresta Erzo in Milan na svojo Slevico, jaz pa nadaljujem s projekti na V veter. Tu imam že stari dolg, danes pa piha lepo gor (V, JV).

Takoj postavim v mokroto in dvakrat dvignem zastonj, ker se na lepo dvignjeni kupoli nad sabo nikakor ne morem znebiti kravate. Potem le vidim štrikec zategnjen nazaj čez rob in ga snamem.

Sedaj pa gre (čeprav ves moker) Rook lepo gor in spet moram pošteno potisniti naprej, da me vzame. Kar drži me in zaustavlja, preden padalo pade v mokroto na dnu dolinice.